Na Počku, ježešmarija, spet poka!

Slovenski zet Donald Trump zahteva od članic Nata nov oboroževalni horuk. Za to ni nobene prave volje pa tudi vojn z vsemi posledicami je naokoli že toliko, da nam bodo še desetletja nagajale prebavi. Evropska unija (večina članic je tudi v Natu) ima že toliko problemov sama s seboj, da ji res ni treba odpirati novih front – recimo takih ponesrečenih muzikalov, kot pravkar poteka v Pribaltiku. In ki so kot za svarilo pogoltnim Rusom. Smešno.

Slovenski vojaki so torej v Pribaltiku, čeprav bolj simbolično kot zares, ampak naposled nas bo zgodovina prištela na to ali ono stran. Ko so Angleži in Francozi napadli Sevastopol (krimska vojna, 1854), ni bilo čisto jasno, kaj imajo Britanci iskati v Črnem morju. Da pa se jim je s 15 tisoč piemontskimi vojaki pridružil še sardinski kralj Vittorio Emanuele II., je bilo vsaj na prvi pogled nekaj nenavadnega. Kaj imajo Piemontci iskati v Črnem morju?

Sardinsko kraljestvo ni za to »ekspedicijo« od Napoleona III. prav ničesar dobilo, vsaj javno ne, to pa je že dalo misliti, da mora biti še kaka tajna obljuba. In res, v zakulisju je bil dogovor o izgonu Avstrijcev iz Lombardije in Benečije, kar je kot kaka storitvena firma (pomoč na domu) izvedla francoska vojska.

In kaj je Slovenija dobila od tega, da so naši fantje v Afganistanu in Iraku točili kri, znoj in solze? Prav nič, niti koščka tamkajšnjih puščav. Na Kosovu nam niso naklonili niti dveh metrov, kamor bi lahko umestili svojo kapelico, v Bosni pa bodo zahtevali še plačilo, češ da so nas morali dolgo prehranjevati.

Trenutno so torej (pravijo, da v pošvedrani obutvi in brez streliva) v Pribaltiku; pozabili smo že, kako nam je bilo nekaj časa, ko je odšla JLA in se v naše kraje še ni vrinil Nato. Na nebu ni visel noben oblak vojaškega konflikta, razni zonenfeldi in drugi analitiki so lahko premlevali le svoje že zastarele geostrateške scenarije iz hladne vojne. Zonenfeld, na primer, je vztrajal, da se bo tretja svetovna vojna začela v t. i. Ljubljanskih vratih, torej na strateško pomembnem prehodu nekje od Senožeč prek Postojne in Logatca do Vrhnike in Barja.

Ni jasno, zakaj bi Rusi silili k »toplemu morju« prav skozi to tenko črevo; Trst je navsezadnje postal povsem nezanimiv in celo na dobre kavbojke je v tamkajšnjih trgovinah težko naleteti. Kakorkoli že, ameriškega svetnika za nacionalno varnost Zbigniewa Brzezińskega so slovenski novinarji tedaj vprašali, kako bi se Nato (Slovenija še ni bila članica) odzval na take dogodke.

»Nič, Slovenijo bi zasedli, okupirali!« je bil jedrnat Zbigniew.

Niso pa Ljubljanska vrata povsem odmaknjena od svetovnega dogajanja. Pred kratkim je tamkajšnje gozdove opustošil žled, kar so nekateri pripisali ameriškim letalom. Ni znano, da bi Erjavec od takratnega ameriškega veleposlanika v Ljubljani Mussomelija zahteval ustrezno pojasnilo. In predvsem smemo v geostrateško lego Ljubljanskih vrat vključiti Poček pri Prestranku, edini vojaški poligon na Slovenskem, kjer lahko ustreliš iz puške, ne da bi zadel sosedovega psa. Postojnska občina se že dolgo ravsa za to gmajno, ki ni niti za pašo drobnice; nekdaj, kot pravijo, so se je celo volkovi izogibali.

Zdaj je postojnska občina – ne glede na sosledje županov – v tem mrtvem kotu sveta odkrila nič manj kot svoj Yellowstonski park, kajpak izjemne geološke, morfološke, biotske … odličnosti. Razne naravovarstvenike kar razganja, cela ulica nori. Naravovarstvo se je pri nas, razen pri resnih ljudeh, kot so Dušan Plut, Anton Komat, Iztok Geister in drugi, sprevrglo v množično histerijo predvsem žensk srednjih let, v novo religijo, v okultizem za vse potrebe.

Temu se seveda ne bomo posmehovali, kaj šele se zgražali, ker je skrb za okolje v vsakem pogledu hvalevredna, utegne pa biti tudi hudo škodljiva, če je gorečniška, in to celo z zorne točke t. i. nacionalnega interesa, ki so ga zapriseženi neoliberalci v sodelovanju z mediji poteptali do nerazpoznavnosti. Nacionalnega interesa ni več, so samo še podjetniški in lokalni interesi; prvi izrazito sebični, drugi najpogosteje kar zmedeni.

Na Postojnskem se lokalni/podjetniški interesi v zadevi Poček že dolgo skrivajo izza okoljevarstvenih floskul, kot je ogroženost podzemnih voda, hrup itd. Kolikor poznamo te kraje, so kmetje gmajne že pred desetletji prodali JLA, bili so kar zadovoljni, vsaj usajati si niso upali, čeprav so nekaterim menda popokale štirne. Toda to se da popraviti. Tudi nad streljanjem in detonacijami se ni nihče hudoval, zdaj pa, kot kaže, imamo vsi bolj občutljiva ušesa.

Da ne bomo dolgovezili: za denar gre, o tem je že pred dobrim desetletjem poročala kolegica Klara Škrinjar. Občina in ministrstvo za obrambo sta se dogovorila, da bo občina v zameno za Poček dobila nekdanja skladišča v Strmci in tri stanovanja. Poleg tega je vojska v skladu z dogovorom vlagala v občinsko in komunalno infrastrukturo, obnovili in rekonstruirali so tudi vodovod Prestranek–Koče–Slavina.

Takšno »prikupovanje« postojnski občini je očitno postalo stalnica, pri čemer so lokalni politiki ves čas avtoritativno grozili: »Prenehanje vojaške dejavnosti na Počku ostaja končni cilj lokalne skupnosti, ker temelji na referendumski volji prebivalcev občine Postojne.« Lepo, toda pred leti sem tam nekje hotel postaviti brunarico za kmetovanje, pa mi je bilo uradno odgovorjeno: Ne morete ničesar, ker za celotno območje nimamo nobenega plana.

Ampak to ni pomembno, bolj zbuja skrb, da se neka lokalna entiteta hoče kar tako, kot kakega umazanega klateža, znebiti slovenskih vojakov – ki lahko brez Počka streljajo (za plačilo) le še na kakem madžarskem ali hrvaškem vadišču. Pred štirimi leti se nam je tole zapisalo: Ja, čez Notranjsko so se umikale ali kar bežale že mnoge vojske. Rimljani, Turki, Italijani, vlasovci, četniki, ustaši itd. Novost je, da bodo od tam, kot kaže, napodili tudi Slovensko vojsko, kot se trenutno imenuje neka formacija, ki ni dosti večja od švicarske garde v Vatikanu. Če bodo krajani na Prestranku in v Žejah odrekli gostoljubje, se vojaki ne bodo več imeli kje uriti – in če ne morejo vaditi v domovini, kako naj se zanjo bojujejo?

To, da krajani povsod v svoji bližini odklanjajo daljnovode, svinjske farme, čistilne naprave, kamnolome, železarne, industrijske objekte itd., se še da nekako razumeti, čeprav kot otroci cepetajo, če jim ne prinesejo na pladnju vsega, kar ta »umazani« segment reprodukcije proizvaja, prežvekuje in včasih celo počisti za seboj. V to »umazano« mašinerijo bi lahko šteli tudi vojsko z letali, s topovi, z bojnimi strupi, napalmom, mrtvimi in ranjenimi … Ampak ne bi smeli pozabiti, da vojn skoraj nikoli ne začenjajo generali in njihove armade; to je v domeni belih ovratnikov.

Torej samo še kratko poročilo iz Ljubljanskih vrat: Nič posebnega, šentflorjanske meglice se še nekaj časa ne bodo razkadile. Vojakom svetujemo, naj si sami kupijo novo obutev in spodnje perilo, če so lačni in premraženi, naj se zatečejo domov. Orožje skrijte, nasvidenje v prihodnji vojni. Morda bo spet partizanska.