Najprej smo delali, potem so prišli drugi, da bi delali za nas

Neumnosti je povsod preveč, znani katalonski pisatelj Francesc Serés pa si jih ne dovoli in tudi ne dopušča, da bi mu jih morda kar drugi polagali v usta. Strašna neumnost je, na primer, govoriti, kako je neka družba boljša ali slabša od druge, zato nikoli ne bi rekel ničesar slabega o Špancih – čeprav je prepričan, da bi Katalonija morala postati neodvisna država.

Francesc Serés (1972) je bil moja zanimiva družba pred kratkim, na praznik svetega Jurija, ko so ulice Barcelone in drugih mest preplavile vrtnice in knjige ... Bil je dan za prijetna čustva, za literaturo, za lepoto proti grdoti, za modrost proti neumnosti. Te zadnje je vedno preveč.

»Nacionalizem, na primer, je velika neumnost,« kdor ni butast in nacionalist, pač dobro ve, da povsod obstajajo dobri in slabi ljudje. Serés se ima za independentista, kar še zdaleč ne pomeni, da ima kaj proti Španiji. »Nikoli nisem imel in le zakaj bi imel? Zelo rad imam špansko kulturo, španščina mi je izjemno všeč. Želim si le, da bi Katalonija – o kateri ne bi nikdar rekel, da je najboljša družba na svetu, ker vem, da takšne sredine ni – lahko postala samostojna.« Saj ni v tem nikakršnega izključevanja.

Nasploh in v svojem medijskem pisanju tudi ne bi hotel nikdar nikogar žaliti, kakor se nikoli ne pritožuje, ne tlači drugih ali jim ne jemlje vrednosti, kajti v nasprotnem bi se »sramoval samega sebe«. Podcenjuje prav tako ne in ne trosi močnih oznak, kakršne je v Kataloniji pogosto slišati, denimo, na račun španske davčne politike, češ, kako Madrid krade Barceloni. »Kdor krade, je tat. Ne bi dajal takih ocen, bolj prav je reči, da davčni sistem ni v ravnovesju.« Na besede je treba paziti, ­previdno z njimi.

Jezni ljudje

Literaturo ustvarja v katalonščini, novinarska besedila v španščini, jezik zanj ni težava niti emocionalna izbira. Po večini piše v katalonščini, »ker je moj jezik«, nobene velike zgodbe ni za tem ... Doslej je žurnalistično sodeloval z različnim časopisjem, trenutno oddaja predvsem aktualnopolitične kolumne za madridski El País, »dnevnik, ki dobro predstavlja Španijo. Zdaj si že dovolijo pisce, kot sem jaz, da govorimo o raznolikosti španske države – jaz o neodvisnosti Katalonije, a še pred leti ni bilo tako. Takrat ne bi nihče pričakoval, da bo v El Paísu prebral besedila, kakršna pišem.« Morebiti gre res predvsem za kozmetiko, »da, lahko rečemo kozmetika«: v imenu uravnoteženosti, hkrati pa je očitno, da bi radi razširili bralsko javnost. »Kar je v resnici samo dobro zame in zahteva od mene izjemno osredotočenost, saj vem, da me bodo brali kritično in bo veliko presojanja.« Interakcija z bralci mu je silno všeč, tudi če ga žalijo, kajti ljudje, ki sovražijo, so zabavni. Po svoje smešni.

Njegovo stališče do Katalonije je močno, tega se zaveda in to prizna. Popolnoma prepričan je, da bi morala postati samostojna država, in hotel bi, da bi postala drugačna, kot je zdaj. »Marsikaj bi morali spremeniti, denimo, pri socialni pravičnosti, v povezavi z davki, mednarodnimi odnosi in tudi na drugih področjih. Zdaj, ko smo odvisni od Madrida, te spremembe niso možne. Ne moremo sami odločiti, za kaj bomo namenili denar iz davkov – ali bomo ščitili svoj jezik ali svoje reveže, ljudi, ki živijo v pomanjkanju tukaj, pri nas.« Odnos Madrida do Barcelone se mu zdi vzvišen odnos velikega, ki ima v rokah ustavo, moč, da spreminja zakone, in je gluh za vse zahteve malega. Zato dialog ni možen niti noben dogovor.

»Ampak saj mentalno smo Katalonci tako in tako že neodvisni, ni nam mar za Madrid.« Tudi vse množične demonstracije v zadnjih letih – 11. septembra na nacionalni praznik – so kazalec, koliko so samostojni v svojih glavah, in še posebej se je to pokazalo 9. novembra lani, ko se jih je neuradnega glasovanja o neodvisnosti udeležilo več kot 2,3 milijona. »Takrat je bilo očitno, da je državi spodletelo. Osrednja vlada je prepovedala glasovanje, mi pa smo vse­eno oddali glasove.« Pokazali so ji, kaj si mislijo o njej.

Pot, na katero so se politično podali, ne bo mogoča brez povezovanja, tega se, še pravi Francesc Serés, zavedajo, a Katalonci so znani po tem, da se znajo dobro organizirati in se množično združujejo v vsa mogoča društva: prostovoljno, solidarnostno in zastonj namenijo veliko časa za skupno dobro. Ker se hočejo z idejo o neodvisnosti dotakniti vsakega človeka, so povsod spletli mreže, denimo mreže gibanj, kot so Assemblea Nacional Catalana, Òmnium Cultural. »Uspeh seveda ni vnaprej zagotovljen, gotovo bomo zagrešili veliko napak, a zavedamo se, da moramo stopiti skupaj, da bi lahko dobili bitko. Morda jo bomo na koncu celo izgubili, a si vsaj ne bomo očitali, da nismo poskusili. Madrid jezi prav to, da nas ni strah poskusiti. Tega res niso pričakovali, zato so jezni. Ne morejo nas utišati, kajti ljudje precej trpijo v krizi, velikokrat so bili ponižani tudi zaradi jezika in kulture ... Kako bi lahko to pozabili! Marsikaj pozabiš, ponižanja ne.« Tako pravi človek, ki se je rodil v Aragoniji, ne v Kataloniji.

Priseljevanje kot ogledalo

Rodil se je v mestecu Zaidín po špansko in Saidí po katalonsko v avtonomni skupnosti Aragoniji, kjer prav tako govorijo katalonščino, na zelo izsušeni ravnici. Okolje, kjer živi danes – v katalonskem mestu Olot –, je čisto nasprotje, izjemno zeleno in hribovito je, in tudi industrijska tradicija je nadvse močna, tovarne so povsod. Vmes se je veliko premikal še drugod po regiji, živel je v Barceloni in njeni okolici. Včasih je slikal in se ukvarjal s fotografijo, kajti študiral je likovno umetnost, nekaj let je celo živel od umetniškega dela, dokler se ni naveličal in se odločil: pisal bom. »Dobro se spomnim, kako sem si rekel: pa saj za pisanje potrebujem le svinčnik, nobene drage opreme, ne fotoaparata, ne platna, ne čopičev in ne gore barv. Pisalo in nič drugega. Z njim lahko počnem vse. Vse je v glavi, pisanje je nadvse demokratično.« Tako se je odločil, ko je imel 28 let.

Od takrat se je podpisal pod dvanajst knjig – ustvarja od romanov, kratkih zgodb in gledaliških iger do časopisnih člankov –, v katerih se, med drugim, loteva slikanja življenja v Kataloniji: kako se je v preteklem stoletju spreminjalo razmerje med ruralnim in urbanim, kakšna je identiteta srednjega razreda, tudi kdo so Katalonci danes, kakšna družba so, kakšni problemi jih tarejo. Bolj kot posamezniki ga zanimajo skupnosti, širša okolja; družbo poskuša razgaljati tudi v zapletenem odnosu – do priseljevanja kot zgovornega ogledala. Posebej njegova zadnja knjiga La pell de la frontera [rekli bi Koža meje], ki je izšla lani, je pronicljivo zrenje v zrcalo. »V njej govorim o migrantih, a še bolj kažem na nas, na vse nas.« Razkriva večno aktualen in pogosto problematičen odnos med jaz in drugi.

Nekega dne, ko je bil še otrok, je v njegovo mirno domačo vas – štela je kakih 1500 prebivalcev – prišlo tristo ali več Maročanov. »Prispeli so kar naenkrat in prišli so obirat sadje. Dotlej ni k nam na podeželje zašel noben tujec, niti z drugih španskih koncev niso prihajali, potem pa jih je iz Maroka nenadoma pripotovalo več sto. S prihodom so po­vsem spremenili vaški miselni svet, naša vas je zelo kmalu postala drugačna.« Pa so domačini zaznavali prišleke kot vsiljivce ali kot pomoč? »Ne, v resnici sploh nismo vedeli, kaj naj si mislimo o njih in kako naj jih sprejemamo, saj se nam ni dotlej pripetilo nič podobnega. Pojma nismo imeli, kaj je to rasizem in kako porabiti priseljence, kako skleniti pogodbo z njimi in jih izkoristiti, še tega nismo vedeli, da je mogoče izkoriščati ljudi. Kaj pa bi lahko vedeli, ko pa smo bili navadni kmetje. Vedno smo delali za druge.«

Medtem ko je nekdaj držalo, da so iz njegove vasi migrirali v industrijsko razvito Barcelono ali na druga industrijska območja, kjer so se iz kmetov levili v delavce, je bila kar naenkrat smer drugačna. »Najprej so naši odhajali v velikem številu, sčasoma vedno manj, dokler se sploh nihče več ni izselil. Zato pa so k nam prispeli Maročani, zatem še migranti iz Alžirije, Afrike, Romunije, Bolgarije, Rusije ...« Ni treba na dolgo razlagati, da so se domačini hitro naučili, kako se po novem rokovati z nesrečniki, zlahka so sprejeli »slabšega« od sebe. Mladega Serésa je nova dinamika v vasi pretresla, ko se je zavedel, da zanje delajo tudi taki, ki so mlajši od njega.

Migracija je vedno ogledovanje v ogledalu, skoznjo je mogoče globlje razumeti lastno zgodbo, sebe, pa tudi zakonitosti zaporedja, kdo je bil prvi in kdo je prišel pozneje. Priseljevanje je pripoved o tem, kako se svet spreminja in koliko se v njem prepletajo lokalno in globalno, ruralno proti urbanemu, umsko proti fizičnemu, modri ovratniki proti belim. Je tudi zgodba o postavljanju zidov – prav tako konkretnih v Melilli, na primer – pa o neprehodnosti in produšnosti ter še o prihodu: kako je, ko se med nami pojavijo tujci, koliko jih zmoremo sprejeti in vzljubiti, koliko smo pripravljeni stopati v stik z neznanci. »V zgodbi o migracijah je vedno nemalo hipokrizije: že desetletja sprejemamo ljudi, ki so preživeli težko pot v Španijo, v Evropo, pa nas sploh ne zanima, kako in kje zdaj živijo, v kako neznosnih razmerah. Nekateri, ki so prebrali mojo knjigo, zdaj pravijo, kako niso vedeli, kaj se dogaja. Pa kako niso vedeli, ko pa pišem samo o tem, kar lahko vsak dan vidimo na televiziji? Zakaj nočemo videti njihove bede v svoji državi? Tudi zato hočem neodvisnost Katalonije, da bi začeli reševati probleme migrantov, kajti Španija se jih za zdaj ne loteva. Jaz pa si želim, da bi moja država bolje poskrbela zanje. Moja skrb je iskrena.« Povsem nedopustno je, kako smo se navadili na slabo in na zlo, na vojne, teroristične napade, strašljive podobe migracije ..., kako malo mar nam je za sočloveka, kako brezbrižni smo.

Francesc Serés piše o priseljenskih izkušnjah na določenem območju, toda cilja univerzalno in na širšo zavest: name in nate. Koža meje je zapis o predsodkih, o metamorfozi, človeški in družbeni, o preobrazbi, ki se je začela dogajati, še preden bi lahko pomislili, da bo svet krenil v takšno smer. »Ko sem v domači vasi prvič srečal ljudi iz Afrike, Azije ali Južne Amerike, sploh še nismo vedeli za globalizacijo. Globalizirani smo bili, še preden smo se srečali s konceptom globalizacije.« Spreminjati so se že začeli, komaj nato so spoznali definicijo sodobnega spreminjanja ... Pa saj si ob tem vsi skupaj menda ne delamo utvar, da bi bilo mogoče ustaviti migracijske tokove, ob vedenju, kaj se dogaja v Afriki in je tudi zaradi demografske eksplozije na celini pričakovati v prihodnje.

Odprta družba

Kar zadeva predrugačenje Španije, je Francesc Serés eden tistih, ki ne verjamejo, da bi se hotela spremeniti: zato je neodvisnost Katalonije zanj edina prava rešitev za prihodnost. Miroljubna, seveda, vodilo mora biti aktivni upor, nikakor pa ne nasilje; tega ne prenese, tudi verbalni je zanj nedopusten. Vsaka pot v samostojnost je vedno posebna, ni mogoče, da bi Katalonci hodili po kakšni, ki s(m)o jo morda prehodili že kje drugje. Prepričan je, da bi jim lahko uspelo, saj so »vrata v Evropo, tudi industrijsko smo močnejši kot v drugih koncih Španije in zagotovo je naša prednost dvojezičnost«. Več jezikov ko človek zna, hitreje se nauči še kakšnega ... Pogled v preteklost ni nepomemben, sploh ker kaže, »da je bil upor proti frankizmu najmočnejši pri nas. Seveda so se mu postavljali po robu v Madridu in drugje, a tukaj je poleg nasprotij med levo in desno strujo obstajal tudi konflikt med Katalonijo in Španijo. In tega mnogi Španci ne razumejo ...« Zato ne sprejemajo, da je Katalonija drugačna, posebna, samosvoja – in taka je tudi ­Barcelona.

Barcelona ni le mikrokozmos Španije, ampak kar širšega sveta, v njej se lahko vsakdo počuti prijetno in lahko najde kaj zase, pa če je nadvse konservativen ali homoseksualec. Družba je odprta, mogoče je polno živeti svojo različnost in posebnost, tudi svoj jezik. »Vsaj včasih je bila takšna še po socialni mobilnosti. Poglejte mene: napisal sem dvanajst knjig, a je bil moj oče navaden kmet. Sam mi ne bi mogel plačati študija ... Ne prodajam vam zgodbice o nekakšnih 'ameriških' sanjah, hočem vam povedati, kaj mi je omogočila družba; to zmorejo samo zrela okolja. Nihče ni pričakoval, da bom danes z vami, ni bilo mišljeno tako.«

In vendar je bil na jurjevo, na diada de Sant Jordi, med avtorji, ki so na prostem podpisovali svoje knjige navdušenim bralcem. »Ponosen sem na Katalonijo.« Jasno, da ni naiven in se zaveda pomanjkljivosti, a njena »prednost je gotovo v izjemni premešanosti, saj kar 70 odstotkov prebivalstva korenini od drugod. Številni, ki so se v preteklem stoletju preselili iz preostalih koncev Španije ali iz tujine, so danes Katalonci, počutijo se Katalonce. »Tudi jaz sem del te družbe, pa sem prišel iz Aragonije.« Ampak zdaj je Katalonec, angažira se za Katalonijo, dala mu je veliko priložnosti, zato čuti, da mora nekaj narediti zanjo ...

Rezidenca ustvarjalnosti

Pred sabo ima zanimiv in obsežen mednarodni projekt: v Olotu, mestu s približno 30.000 prebivalci, kjer živi in je od Barcelone oddaljeno dobro uro in četrt, poskuša postaviti posebno rezidenco za pisatelje, umetnike, znanstvenike in druge profile. »Čisto na začetku smo še, a ideja je, da bi sodelovalo čim več ljudi. Rezidenca naj bi bila odprta za vsakogar, ki bi lahko kaj doprinesel lokalni skupnosti.« Naj bo inženir, zdravnik, pisatelj, novinar, umetnik, kdorkoli. Zanimivo je, kadar se vzpostavljajo razmerja med ljudmi, ki razmišljajo različno, tudi ekonomsko drugače, ker prihajajo iz zelo pisanih okolij in imajo pestra kulturna in socialna ozadja.

»To ne bo klasična umetniška ali pisateljska rezidenca, kakršne poznamo« – in v katerih je večkrat gostoval tudi sam: v New Yorku, Aleksandriji, Franciji ... –, »ampak bi jo vsebinsko razširili. Vsako leto bi gostili tudi kakšnega pisatelja, ne bodo pa prihajali zgolj pisci.« Saj življenje ni samo literatura, ampak je predvsem vse drugo, tudi za Francesca Serésa je književnost le eno od početij. Študiral je umetnost, vpisal je doktorat iz umetnostne zgodovine, nikoli pa se ni študijsko ukvarjal z literaturo, niti z jeziki, ne z žurnalizmom. »In vendar zdaj delam tudi kot novinar in pisatelj. Ni toliko pomembno, kaj ste se učili, šteje predvsem, kaj znate delati. Pokažite, kaj počnete, kaj je vaš življenjski projekt.«

Pomanjkanje časa in človečnosti

Pri svojih projektih uživa, bremeni ga le čas, njegovo kronično pomanjkanje. Delovne rutine nima, ponavlja se predvsem v tem, da išče proste trenutke: za branje in pisanje. Pri pisanju – trenutno ob kolumnah ustvarja roman o Barceloni – je počasen, lahko bi rekel, da je počasnost celo njegova metoda, drugih pisateljskih ritualov nima. Živeti od svobodnega peresa tudi v Kataloniji ni lahko, v resnici je skorajda nemogoče, a »treba je poskusiti«, in kar je še pomembnejše: »Nikoli se ne smeš pritoževati.«

Njegova knjiga La pell de la frontera je učinkovito sredstvo, kako strezniti godrnjača in nergača v sebi: ob pogledu na priseljensko bedo se vsakodnevni tarnavci, ki jim morda v resnici nič ne manjka, morajo vsaj za hip zavesti svoje moralne mizerije. Kogar je sram, ta lahko postane boljši človek ... Francesca Serésa je čutiti kot dobrega človeka. �