Ne moremo in ne maramo biti kozmetika na grdem obrazu sebične družbe

Rdeči križ Slovenije (RKS) je največja humanitarna organizacija pri nas. Lani je med drugim razdelila več kot 53.000 prehranskih paketov in poskrbela za šolske potrebščine skoraj 6000 učencev. Zbor članov RKS je junija za svojega novega predsednika izvolil dr. Dušana Kebra, upokojenega zdravnika in nekdanjega ministra za zdravje.

Nocoj bo dobrodelni koncert, na katerem boste zbirali denar za ljudi v stiski. Kako je neenakost v družbi merljiva skozi optiko RKS?

Neenakost opazujemo na dva načina. Na eni strani so to uradni statistični podatki, zlasti Umarjevo vsakoletno Poročilo o razvoju, na drugi pa opažanja naših prostovoljcev, ki stisko ljudi spremljajo iz leta v leto iz neposredne bližine, saj imamo 56 območnih in 916 krajevnih organizacij Rdečega križa po vsej državi.

Omejitev uradnih kazalcev je, da kasnijo za kaki dve leti. So zelo koristni, vendar jih je treba preudarno interpretirati, saj niso imuni za zlorabe. Vzemimo na primer pogosto uporabljani kazalec dohodkovne neenakosti, Ginijev koeficient, ki ga naši politiki radi omenjajo, saj kaže, da spadamo med države z najmanjšo neenakostjo na svetu. Vendar je njegova vrednost močno odvisna od tega, v kakšnem obsegu državljani prikrivajo svoje dohodke in koliko je med tistimi z najvišjimi dohodki tujcev. Zato je pomembnejše opažanje, da se ta kazalec v zadnjih letih poslabšuje (in to hitreje od povprečja EU), kar pomeni, da tudi pri nas poteka premik bogastva od revnih k bogatim. Tudi rast BDP, ki ga v zadnjem letu politiki navajajo kot dokaz, da je kriza minila, ne pove ničesar o neenakosti: BDP nima nikakršnega vpliva na položaj najrevnejših, celo na državo kot celoto ne, če so lastniki najbolj donosnih podjetij tujci.

Podobne omejitve ima delež ljudi, ki živijo pod pragom revščine – prag je opredeljen kot 60 odstotkov srednje (mediane) vrednosti dohodkov vseh državljanov. Tudi ta kazalec je pri nas med najugodnejšimi v EU. Težava je v tem, da lahko pokaže odsotnost revščine tudi v državi revežev. Če bi imeli vsi državljani ali vsaj tisti v spodnji polovici enako mizerne dohodke (kar ni daleč od dejanskega stanja), ne bi bilo nikogar, ki bi imel samo 60 odstotkov teh dohodkov – kar pomeni, da ne bi bilo nikogar v statističnem območju revščine. Siromašenje srednjega razreda, ki smo mu priča po vsem svetu, lažno zmanjšuje delež ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Pogled na posamezne dohodkovne skupine pa razkriva, da se tudi pri nas povečujejo dohodki najbolj premožnih, dohodki tistih, ki živijo pod pragom revščine, pa so se v zadnjem poročilu znižali za skoraj sto evrov na leto. Tveganju revščine je bilo leta 2014 izpostavljenih okoli 290.000 ljudi, še posebej veliko jih je med starejšimi ovdovelimi ženskami. Povečuje se tudi povečanje tveganja revščine med otroki, mlajšimi od šest let.

In kaj kažejo absolutne številke?

Petina upokojencev prejema pokojnino v višini med 400 in 500 evri, dobra polovica pa med 400 in 700 evri. Prag tveganja revščine za samsko odraslo osebo je slabih 600 evrov in je skoraj enak neto minimalni plači. To pomeni, da veliko upokojencev in družin z eno samo majhno plačo živi v globoki revščini, pri čemer niti ne omenjam brezposelnih in drugih, ki živijo zgolj od socialne podpore.

Če povzamem: potrebujemo boljše kazalce za spremljanje družbene neenakosti, vendar si znam razložiti, zakaj nobena država ni navdušena, da bi svojim državljanom na tem področju nalila čistega vina. Nekaj nam podatki, ki obstajajo, vendarle sporočajo: položaj najrevnejših se je med krizo močno poslabšal in vsaj do leta 2014 ni bilo zaznati preobrata.

Vi delate z ljudmi, s konkretnimi zgodbami. Kaj vi vidite?

Tu gre za subjektivno presojo. Celo v času vsesplošnega razcveta deprivilegirani ljudje izjavljajo, da jim gre vsako leto slabše, v času krize pa to izjavlja večina. Tudi ko naše prostovoljce na to opozorimo, menijo, da se razmere za revne nikakor ne izboljšujejo. Povpraševanje po prehranskih paketih ostaja najmanj enako; mi jih delimo 130.000 ljudem, druge organizacije tudi približno tolikim; ocenjujemo pa, da bi morali razdeliti vsaj še enkrat toliko paketov. Na naših vratih se pojavljajo sestradani posamezniki, ki se ponujene hrane lotijo tako, kot da niso jedli mesec dni. Res je: ekonomski položaj se popravlja, vendar na nasprotnem koncu – tako da država ljudem z najvišjimi dohodki zmanjšuje davke. Slovenija je postala tipična kapitalistična država, ki se boji, da so visoki prejemki premalo visoki, dohodki najrevnejših pa jo skrbijo bistveno manj. Grozljivo je, da prihajajo po prehranske pakete celo ljudje, ki so redno zaposleni, ker jim mizerni prejemki ne omogočajo dostojnega preživetja.

Nisem krivičen do svoje države, če rečem, da je revščina njen resen problem. Dejavnost Rdečega križa in drugih humanitarnih organizacij tega problema ne more rešiti in tudi ni namenjena temu, da bi ga. Ne moremo in ne maramo biti kozmetika na grdem obrazu sebične družbe.

Imate vtis, da humanitarne organizacije delajo tisto, kar bi morala država, pa tega ne počne?

Tudi če bi to hotele, bi potrebovale vso moč države. Preložitev te odgovornosti z ramen države na civilno družbo je kukavičje jajce tistih, ki sanjajo o ukinjanju socialne države. Pred časom sem imel polemiko z nekim ekonomistom, ki je trdil, da smo s sprejetjem kapitalizma vstopili v tekmo, v kateri nekateri zmagajo, drugi pa so poraženi; slednjim pač ostanejo humanitarne organizacije. To je neverjetno brezčutna, povsem asocialna misel. Humanitarna organizacija nima na voljo vzvodov za pravičnejše razporejanje presežne vrednosti, ki jo je ukradel kapital, država pa jih ima. Če bi država uvedla »humanitarni« davek, ki bi seveda moral biti progresiven, bi pokazala, da prevzema odgovornost za položaj vseh svojih prebivalcev.

Ampak saj že vsi od svojih dohodkov plačujemo prispevke in davke, ki se jim sicer ne reče humanitarni, vendar so namenjeni delitvi socialnih transferjev.

Seveda, uporabil sem zgolj simbolno poimenovanje. Hočem reči, da bi morali za socialne transferje namenjati več denarja. Žal so tudi druge države podobno ali še bolj mačehovske, s tem pa druga drugi ponujajo izgovor za ohranjanje stanja, saj bi sicer postale nekonkurenčne. Živimo v svetu, kjer nas prepričujejo, da je neizogibna cena napredka, da milijarde ljudi živijo pod mejo preživetja, neznatna manjšina pa je nepredstavljivo bogata.

Bi bila rešitev uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD)?

O tem sem prepričan. UTD bi pomenil enega od največjih pozitivnih premikov v zgodovini človeštva. Seveda se zavedam nekaterih njegovih pasti, vendar so rešljive. Morda je edino neodgovorjeno vprašanje, kako bo vplival na voljo ljudi, da si poiščejo delo.

Vi torej dajete neke obliže v obliki prehranskih paketov in šolskih potrebščin, a to človeku ne pomaga, da bi se dvignil iz položaja, v katerem je.

Naj vam naše poslanstvo ponazorim s primerom. Če se človek onesvesti na cesti, mimoidoči ne bi smeli čakati, da bo prišla država z rešilnim avtomobilom; s svojim laičnim znanjem prve pomoči (to znanje ponuja Rdeči križ) mu morajo pomagati, da preživi do trenutka, ko se v dogodek vključi javni zdravstveni sistem. Enako velja za primere nepredvidene ekonomske stiske: če je človek lačen in žejen, je pomoč humanitarne organizacije zaradi njene množičnosti in prostovoljnosti najhitrejša in najučinkovitejša. Naša dejavnost je namenjena temu, da posamezniku olajša stisko v prehodnem obdobju do trenutka, ko se vključi država, nikakor pa ne moremo na ramena trajno prevzeti njenih nalog.

Kakšen je po vašem mnenju položaj humanitarnih organizacij v naši družbi?

Zelo spoštovan, pri čemer ne podcenjujem posledic posameznih negativnih pojavov. Slovenci smo solidarni kot posamezniki pa tudi organizirano človekoljubje ima dolgo tradicijo: konec koncev smo v naših krajih samo tri leta po ustanovitvi Mednarodnega Rdečega križa že imeli podobno organizacijo, ki jo postavljamo na začetek 150-letnega delovanja slovenskega Rdečega križa.

Nacionalni forum humanitarnih organizacij združuje več kot 90 organizacij. Je to dobro ali slabo?

Odkrito rečeno, jih je preveč. Sprašujem se, zakaj skupine z novimi cilji niso našle poti v humanitarne mreže, ki že obstajajo. Verjetno vsaj v nekaterih primerih igrajo vlogo posebni interesi, za katere pobudniki domnevajo, da jih bodo lažje uveljavili v neodvisni skupini. Seveda ne bi bilo dobro, če bi imeli eno samo humanitarno organizacijo, a zdaj jih je le preveč. Tudi skromna javna sredstva, namenjena takim društvom, se drobijo, kar po definiciji vodi v njihovo manj smotrno porabo.

Nekako ste tri velike humanitarne organizacije, ki se ukvarjate z blaženjem revščine in posledic neenakosti – poleg vas še Slovenska karitas in Zveza prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Kakšna so razmerja med vami?

Na obe organizaciji gledam z velikim spoštovanjem. Karitas sem že obiskal. Ugotovili smo, da imamo zelo podobne cilje, in se dogovorili, da se bomo bolje obveščali o svojem delovanju, da bi se izognili prekrivanju in obenem zagotovili boljše pokrivanje vseh območij v državi. Strinjali smo se, da nas vodi načelo nepristranske pomoči vsem ljudem, ki so pomoči potrebni, in da nas mora pri dajanju prednosti voditi samo globina njihove stiske. Obstoj treh sorodnih organizacij omogoča, da se zgledujemo drug pri drugem. Tudi Rdeči križ je lahko pri marsikateri svoji aktivnosti dober zgled.

Kako vi lahko donatorjem zagotovite, da vašo pomoč res dobijo tisti, ki jo najbolj potrebujejo?

Tega brez sleherne sence dvoma ne moremo, vendar se trudimo, da bi se temu cilju čim bolj približali. Naši prostovoljci dobro poznajo razmere na svojih območjih, a kljub temu ne poznamo čisto vsakega, ki je pomoči potreben. Marsikdo se zaradi ranjenega dostojanstva tudi ne pusti prepoznati. Zato si pomagamo tudi s podatki in priporočili centrov za socialno delo. Včasih se v javnosti pojavijo dvomi o njihovi presoji upravičenosti do socialne podpore. Na primer lastništvo stanovanja: skoraj 80 odstotkov Slovencev ima v lasti neko bivališče, kar pomeni, da imajo vsaj streho nad glavo. Ali bi res morali prodati stanovanje, da bi bili upravičeni do prehranskega paketa?

Nekaj drugega pa so zlorabe, ki jih opisuje stereotip o posamezniku, ki se v limuzini pripelje po pomoč. Take zlorabe so dogajajo na slehernem področju našega življenja, vendar jih ni veliko in se razmeroma hitro izločajo. Zaradi posameznikov, ki iščejo vrzeli v sistemu, ni mogoče že tako ponižanih ljudi izpostavljati dodatnemu poniževanju.

Kako pa je z zaupanjem v humanitarne organizacije? Kako RKS skrbi za svojo kredibilnost?

Če se na splošno in v mednarodnem okviru ozrem na zmanjševanje kredibilnosti humanitarnih organizacij, imam v mislih predvsem velik delež finančne in druge pomoči, ki se na poti do končnega uporabnika izgubi v številnih žepih v zapleteni mednarodni posredniški verigi.

V tem pogledu je delovanje RKS povsem transparentno: potovanje pomoči od darovalca do prejemnika ima enega samega posrednika: to je Rdeči križ. Že samo to dejstvo zagotavlja dobro sledljivost. Silno malo je priložnosti, ki bi naredile tatu. Izpostavljeni smo tudi nadzoru računskega sodišča, o porabi sredstev natančno poročamo vsem financerjem in donatorjem. Omogočamo tudi vpogled javnosti v podatke o uporabi zbranih sredstev. Ne poznam nobenega primera v zgodovini slovenskega Rdečega križa, da bi se darovana sredstva dokazano pretočila v zasebne žepe.

Kakšen delež donacij gre za vaše delovanje?

Pri vsakem od 56 območnih združenj je to nekoliko drugače, v povprečju pa gre za manj kot 10 odstotkov. Denar, ki ga od države dobivamo za prehranske pakete, smo doslej v celoti namenjali nakupu hrane, čeprav imamo nemajhne stroške s prevozi, skladiščenjem in drugo organizacijo.

Nekaterih grehov ljudi, ki so nekoč vodili RKS, pa javnost vseeno ni pozabila, neki madež se imena vseeno drži, četudi je od tega že več kot petnajst let. Problem Debelega rtiča prav gotovo ni pripomogel k izboljšanju ugleda organizacije. Medijsko odmevne zadeve, kot je bil spomladi spor med tedanjo predsednico Natašo Pirc Musar in sekretarko Renato Brunskole, prav tako niso ravno pomagale.

Upam, da sčasoma ne bom več dobival vprašanj o dogodkih v preteklosti Rdečega križa, pri katerih nisem bil udeležen in jih tudi ne morem prepričljivo označiti. Če sem pravilno obveščen, ni nobeno od naštetih dejanj doživelo sodnega epiloga v smislu dokazanega kaznivega dejanja. Pa vendar madež, kot pravite, še vedno obstaja – še najbolj verjetno zato, ker sta bila posojanje denarja in gradnja hotela na Debelem rtiču, pa čeprav namenjena pridobivanju denarja za humanitarno dejavnost, ocenjena kot tvegano ravnanje z denarjem darovalcev in profitna dejavnost, ki se Rdečemu križu ne spodobi. Tako se moram tudi sam posipati s pepelom in sprejemati trditev o madežu na podobi Rdečega križa, vendar upam, da bom nekoč lahko prebral tudi kako strokovno razpravo o dopustnih pravnih in etičnih mejah ravnanja organizacije, ki si mora ob plemenitih ciljih prizadevati tudi za svoje finančno preživetje.

Tretja zgodba ima bistveno manjšo dimenzijo: šlo je za ne tako redek primer, ko dve vodstveni osebi ne najdeta poti do sodelovanja, in se je rešil tako, da je ena od njiju zapustila organizacijo. Njuna zgodba se je žal razpletala v javnosti, kar je spodbudilo govorice o novih madežih na podobi RK. Pa vendar je bilo končanje zapleta pozitivno; v marsikaterem vodstvu trenja prikrivajo in nekompatibilni ljudje delujejo dolga leta drug mimo drugega, pa se ob to nihče ne obregne. Kakorkoli: naša, zlasti moja dolžnost je, da dokažemo, da se zdaj ukvarjamo s svojim poslanstvom in ne sami s seboj.

Ali ste bili pred izvolitvijo povezani z RKS?

Ne. Ko me je vršilka dolžnosti predsednice RKS Irena Nečemer, ki je prej nisem poznal, poklicala in vprašala, ali bi bil voljan kandidirati, nisem dolgo razmišljal, saj je ta funkcija v duhu tega, kar počnem vse življenje – tako poklicno kot v prostem času. Blizu je tistemu, kar sem imel za poslanstvo zdravnika v javnem zdravstvu, in tudi temu, kar sem se trudil opravljati na drugih položajih v zdravstvu. S humanitarno dejavnostjo sem se ukvarjal v svojem prostem času: med drugim sem eden od ustanoviteljev verige človekoljubnih organizacij – društev koronarnih bolnikov, ki imajo več kot 4000 članov in se ukvarjajo z rehabilitacijo bolnikov po srčnem infarktu. Tudi moja publicistična dejavnost največ tem zajema na področju socialne varnosti in socialne države. Zato imam dober občutek, da z novo nalogo še naprej izpolnjujem svoje življenjsko poslanstvo.

Vaša funkcija je neprofesionalna.

Da. Neprofesionalnost pomeni, da predsednik lahko prejme mesečno nagrado v višini 500 evrov bruto.

Ali vam to, da ste bili v politiki, na tem položaju koristi ali vas ovira?

Predstavljam si, da zaradi tega dejstva nekatere stvari bolje razumem in da me bodo sogovorniki, kdorkoli to pač bo, težko odpravili z levo roko. Mnogi politiki, desni bolj kot levi, me ne marajo, ob čemer zelo dobro spim. Svojih poznanstev ne uporabljam za lobiranje, mislim pa, da me nihče ne bo pustil predolgo čakati, če ga bom poklical. Najmanj, kar lahko rečem, je, da moja nekdanja politična dejavnost Rdečemu križu ne bo škodila.

Kakšna je vaša vizija RKS?

Delati isto na boljši način in z novimi programi ter pomladiti organizacijo. Želel bi si, da bi se Rdeči križ še bolj približal ljudem. Opisal vam bom primer. V sosednji državi so mi pred trgovino dali vrečko s simbolom humanitarne organizacije in me pozvali, naj jim po nakupu, seveda če tako sam hočem, prinesem zavitek špagetov ali steklenico olja, ki jim najbolj manjkajo pri sestavljanju prehranskih paketov. Zdelo se mi je super – svoj skromni prispevek izročiš nekomu v roke in doživiš hvaležnost. Naš Rdeči križ za podoben namen postavi v trgovino škatle, kamor ljudje lahko odložijo prehranske artikle. Ali vidite razliko? Žal mi je, da to rečem: take škatle še nisem videl pa tudi ne vem, ali bi vanjo kaj vrgel. Stik med dvema človekoma je pri dobrodelnosti izjemno pomemben, pomagal pa bi tudi pri drugih aktivnostih: vključevanju novih prostovoljcev, iskanju darovalcev krvi, povečevanju števila udeležencev pri tečajih prve pomoči itd. Ne nazadnje: pri krepitvi ugleda.