Tiskane izdaje
Ste opazili, da se, čeprav si strašno želite, ne morete skoncentrirati ob prvem poglavju knige? Da traja veliko več časa, da 'padete' v zgodbo? Nam google res kvari možgane in se zaradi nenehnih elektronskih motenj ne znamo več zbrati, kot se sprašuje podkast Membranje/Marsowci? Je digitalna kultura prinesla nov način branja? Smo bolj pismeni ali manj?
Tako kot se je Platon bal pisanja in knjig, in so se srednjeveški pisarji bali Gutenbergovega tiska, smo se zdaj začeli bati spleta in tega, kako vpliva na naše miselne procese, pravi nizozemski zgodovinar Adriaan van der Weel, avtor knjige Spreminjanje naše besedilne zavesti.
Nekaj je na tem papirju, je rubrika podkasta Note to Self, ki se prav tako sprašuje, kaj se dogaja z našimi možgani. In poišče vsaj delne odgovore. Raziskovalci na Princetonu in UCLA pravijo, da je zapisovanje beležk na roko veliko bolj učinkovito, da v spominu zadržiš informacije. V treh študijah so primerjali znanje študentov, ki so si zapisovali informacije na laptope, in tiste, ki so si jih zapisovali na roko. Tisti prvi so na konceptualna vprašanja odgovorili tako, da so skorajda prepisali lekcije, tisti z zapiski na roko so bili bolj sposobni procesirati dejstva in jih oblikovati s svojimi besedami. Če torej čutimo, da se tehnologija poigrava z nami, smo na dobri poti, da na lastnem primeru odkrijemo nekaj novega, še preden to potrdi kateri koli raziskovalec, so ironični na Note to Self.
Skrbi me. Platona je skrbelo, da bo pisava nadomestila spomin in nam bo spominska mišica zakrnela. Nevroznanstvene raziskave možganov potrjujejo, da gre res v to smer, spomin je treba uriti, če hočemo ohranjati miselno kondicijo.
Jaz ga ne urim več. Berem vse manj, v vse krajših intervalih. Nihče me ne vpraša, kaj sem napisala, sama nimam časa. Kar ima spomin skupnega z umetnostjo, je dar za izbiranje, okus za nadrobnosti, je zapisal Joseph Brodsky. Spomin vsebuje ravno nadrobnosti, ne podobe v celoti, poudarke, ne celotne predstave. Spomin je še najbolj podoben knjižnici brez abecednega reda in brez zbranih del kogarkoli.
Če je Aleksandrinska knjižnica veljala za popoln prostor spomina, je zdaj vlogo shrambe civilizacije prevzel internet, neobvladljiv, nepredvidljiv, kaotičen in brutalen kot ocean. Ko se zgodi previsok val, te odplavi, poruši vse za sabo – od tod izraz informacijski cunami. Komaj se držimo nad gladino. Zato, pravijo strokovnjaki, branje ni več linearno, ne more biti, ker svet okrog nas ni linearen. Preskoki, prekinitve, nekaj strani na sredi, delček konca, kot bi skakal ristanc, vmes odgovor na mejl, na mesidž, na post, pozabili smo pogledati na Guardianovo, Delovo, Siolovo stran ... Imamo svobodo izbire, a smo preveč raztreseni, da bi jo lahko izkoristili. Ko bereš eno vsebino, vmes pomisliš, da bi moral brati, pisati, početi že nekaj drugega, dokončevati stvari, ki si jih pozabil, vmes ko si klikal, ko ti je v znanih, zoprnih zvokih cingljal telefon.
Vsi poznamo vsiljeno misel, da medtem ko beremo, nekaj zamujamo, da bi morali početi nekaj drugega, da bi morali med pomivanjem posode, tekom, hojo v službo početi še vsaj dve stvari. Ker sicer ne bomo zmogli obvladovati vsega, biti vsaj minimalno na tekočem; včasih se mi zdi, da plavam v morju informacij, odprem teve, na displeju telefona vsako sekundo obvestila, ker nisem izključila te funkcije, messenger, na katerega ne odgovarjam, sporočila iz deezerja, iz otrokove nogometne igrice obvestilo, da je 'moj nogometni klub' kupil novega igralca, sporočilo prijateljice, naj vendar izbrišem virus s porno vsebino, ki je že pet ur na mojem FB-zidu, obvestila všečkov, sharov, da vidim, ali sploh kdo prebere moj članek. To me je torej doletelo. Mene, ki sem od nekdaj prezirala družabna omrežja, beri, ki me jih je bilo strah, pa ne zasvojenosti, predvsem neobvladljivosti in izgube zasebnosti. Če sem se spremenila jaz, kako se ne bi možgani generacije, ki je odrasla s tablico in mobilcem v rokah?
Zanima me samo, kako. In kaj bo to pomenilo za branje, pisanje prihodnosti? Ne bi moralizirala, le zanima me, kateri procesi v možganih so zakrneli, kateri so se okrepili, kaj smo pridobili, če sploh smo, razen intenzivirane nevrotičnosti, razcepljenosti, kaotičnosti, hlastanja po informacijah, preverjanja mailboxov, profilov, ukvarjanja s sledilci, s promoviranjem tega, kar smo oziroma kar smo si s trudom ustvarili, da smo. To me dela nevrotično. To me je doletelo, ko sem pred dvema letoma vstopila v svet facebooka, in to prav zdaj, ko tako imenovana generacija Z izstopa iz njega. Namesto tega nove generacije izbirajo snapchat, secret ali whisper, tudi zato, ker poznajo nevarnosti spleta bolje od nas in želijo ohraniti svojo zasebnost. Morda bi morali vprašati njih.
Večkrat sem zasledila analize o generaciji Z, nekako je pač treba poimenovati fante in dekleta, ki imajo zdaj največ 19 let, ki so odrasli v eri grožnje terorizma, okoljevarstvenih katastrof, monopola prehrambne korporacije Monsanta, legaliziranih istospolnih porok in idolov, ki jih niso izvrgli resničnostni šovi ali pop industrija, ampak splet. Po raziskavah predvsem ameriške in angleške generacije Z naj bi bila njihov idol prej kot Kardashiani Nobelova nagrajenka Malala Jusafzai ali Bella Thorne, 17-letna igralka, ki je izdala prvi roman o disleksiji. Njihova pozornost zdrži osem sekund in v tem se po mnenju raziskovalcev niti ne razlikujejo od drugih. Osem sekund?! Njihov jezik je slika, nič nenavadnega ni, da imajo namesto bloga pogosteje svoj kanal na youtubu.
Kaj vse elektronsko branje dela našim možganom, ki imajo vsaj spomin na tisto, kako je bilo brati prej, in mladim možganom, ki tega spomina, reference nimajo?
Ena od stvari, ki je značilna za vso moralno paniko, je, da je usmerjena v mlade, pravi Lenart J. Kučić, v skrb za naše najmlajše; to, kar se je vmes v petnajstih letih zgodilo z našimi možgani, z našo koncentracijo in sposobnostjo odzivanja, ne šteje. Poskrbimo torej za mlade. Obvarujmo jih. Česa? Morda bi morali samo poiskati drugačne načine, kako vzbuditi željo po branju – kakršno koli že to branje bo.
Branje je, kot pravi zgodovinar Van der Weel, res postalo aristokratsko početje, ki si ga ne more privoščiti vsak. Lahko pa ga naredimo bolj vznemirljivega, kot recimo profesorica slovenščine Marjetka Krapež na omenjenem podkastu Membranje, ki je dijake zintrigirala z naslovi, kot so Živalska farma, Alamut, Bralec, Krasni novi svet, Bratje Karamazovi; ti dijaki bodo tudi po koncu šolanja z užitkom v roke vzeli leposlovno knjigo.
Morda je treba poiskati nov sprožilec, nov trnek, nov stimulator za branje. Morda ga je treba predstaviti kot ultimativno spletno igrico, da s knjigo vstopiš v svet, ki ga pomagaš soustvarjati, kjer ti naseljuješ like, ki jih je napisal nekdo drug, in jih ti kot dober igralec nadgradiš, naseliš vase. V svojem telesu imamo s knjigo gledališče, akcijski film, dramo, komedijo v enem. Samo če se zgodi kemija med bralcem in avtorjem, če zadenemo pravi trenutek s pravo knjigo, in narobe.
Nenadoma mi je všeč to, da sem retro. Vsaj v tem, da se želim vrniti nazaj v čas, ko sem lahko prebrala knjigo od začetka do konca, brez nenehnih motenj, ki sem si jih priklicala, inštalirala sama. Retro v tem, da mi je še vedno všeč otip papirja, vonj sveže stiskanega papirja, da me črke še vedno vznemirijo, da me kdaj kakšen stavek tako pretrese, da ga moram zapisati (čeprav vmes, ko iščem beležnico, dobim dve novi sporočili, pet obvestil na messengerju, nov mejl, da moram do dvanajstih napisati rubriko Dobro jutro za prvo stran Dela, takoj zatem obvestilo, da intervjuvanec odpoveduje dogovor ...).
To je torej svet, v katerem je branje razdrobljeno, scefrano, raztrgano na male koščke časa, ki si jih ukrademo; ni več dveurnih pobegov v nov svet, so pa pobegi po kratkih intenzivnih koščkih, ki jih sestavljamo v svojevrsten patchwork. Del Šarotarjeve Panorame, Agencije Lenarta Zajca, dialog v romanu Ni druge, še enkrat na sredi odprem študijo o Svetem gralu Janija Virka, še enkrat uvod Nag Hammadi Gnostični evangeliji Jana Ciglenečkega ... Jutri bom pozabila, kaj sem prebrala. Pozabila bom tudi, kaj sem napisala in katera izjava intervjuvanke Tine Maze me je najbolj pretresla, razen tiste v naslovu – da je vsak svoj Bog. Spomin je švicarski sir. Možgani se bodo prilagodili. Jaz pa bom poskušala spet kaj napisati na roke. Če še znam.
Sleherni bralec obstaja zato, da neki knjigi zagotovi skromno nesmrtnost, je zapisal Alberto Manguel v Knjižnici ponoči. V tem smislu je branje obred ponovnega rojstva.
