Nekdo mora peti bolečino

Režiser Andrew Dominik o tem, kako boleče je bilo snemati dokumentarec z Nickom Cavom po njegovi družinski tragediji.

Objavljeno
20. oktober 2017 13.51
Patricija Maličev
Patricija Maličev
»Vedel sem, da ne bo lahko, in vedel sem, da vstopamo v nekaj, kar je večje od nas samih, tleči ogenj v peklu,« mi je pred dobrim letom v zavetju palm ob plaži na Lidu sredi beneškega filmskega festivala razlagal avstralski režiser Andrew Dominik. Dokumentarec Nick Cave & The Bad Seeds – One More Time with Feeling je lahko posnel samo prijatelj.

Hipnotični črno-beli vlak s 3D-kamero, ki kroži okrog postavitev inštrumentov in glasbenikov v studiu, okrog studia, nad njim, nad Londonom, Brightonom, njegovimi plažami in psihedeličnim oceanom ob njih, planetom v nekem trenutku, daje obliko zvokom. Bend končuje album Skeleton Tree, ki je v resnici lahko ugledal luč sveta samo zaradi neustavljivo vitalnega glasbenika in multiinštrumentalista Warrena Ellisa, sicer že dolgo nepogrešljive stalnice v Cavovi skupini.

Andrew Dominik in Nick Cave se poznata še iz časov, ko je bil Andrew tisti študent režije, ki je pevcu »prevzel« dekle Deanno Bond. Se spomnite skladbe Deanna? A vzajemna naklonjenost med umetnikoma se je kljub temu vzpostavila (»začelo se je tako, da sem nekega dne namesto Deanne dvignil telefon v njenem stanovanju, z Nickom sva klepetala debelo uro«) in skozi desetletja ohranila.

Julija 2015 je petnajstletni Arthur, Cavov sin, brat dvojčka Earla, tragično umrl pri nesrečnem zdrsu s klifa v vasici Ovingdean Gap, predmestju Brightona. Ta dogodek, o katerem pevec nikdar ni spregovoril v javnosti, je nehote, a neizogibno postal osrednja tema Dominikovega filma. »Nekdo mora peti zvezde, nekdo mora peti dež, nekdo mora peti kri,« v pesmi Steve McQueen, ki sicer ni bila uvrščena na album, pravi Cave, »nekdo mora peti bolečino.«

Kako presenečeni ste bili, ko ste dobili povabilo k projektu, kakršen je One More Time with Feeling?

Precej. Mislim, da je šlo za njegovo hipno odločitev v obdobju popolne nemoči zaradi vsega, kar se je zgodilo. Snemanje albuma so morali dokončati in mislim, da se je instinktivno odločil, da bo ljudem, oboževalcem, ki so mu dajali vedeti, da so z mislimi pri njem in njegovi hudi izgubi, izkazal hvaležnost. Pokazati jim je hotel, da dela, da se bori, da je tu … Lahko bi to bili samo posnetki studijskih snemanj, ampak …

... vam je uspelo narediti pretresljivo mojstrovino. Spoštljivo ste posneli žalovanje družine, njeno povezanost s sodelavci in vsemi, ki so jim v tistih mesecih stali ob strani. In hkrati ustvarili estetski presežek znotraj medija, kjer to ni najbolj pričakovana reč.

Bil sem eden tistih, ki so se po tragičnem dogodku hoteli zadržati v njegovi bližini, gre za skupino prijateljev z vseh vetrov. To je bilo edino, kar smo lahko naredili. Tako ali drugače smo vse tiste tedne po poletju 2015 ostajali v stiku z njimi. Mislim, da mu je to omogočilo tudi, da se je izognil kakršnim koli stikom z javnostjo, vprašanjem novinarjev. Nick je tudi sicer zelo zaseben človek. One More Time with Feeling je bil nekakšna vmesna pot za promocijo albuma, ampak nekje na pol poti je postal veliko več.

Gledalca na nenavaden način vpeljete v dokumentarec, če temu sploh lahko rečemo začetek: slišimo delno nerazumljiv pogovor, sprva z ugasnjeno kamero, potem slišimo delno odklonitev Warrena pri sodelovanju, ko teče beseda o Cavovem zasebnem življenju, nato se kamera nenadoma prižge, pa spet ugasne … Ste nam hoteli povedati, da je bilo začetno snemanje filma težavno?

(Smeh.) Bolj kot to nam je ta način narekovalo dejstvo, da sem kmalu ugotovil, da nam – v tem primeru Warren – ni povedal ničesar, vse dokler nismo ugasnili kamere. Iskren je postal šele takrat, ko nisem snemal. Gledalcem sem s takšnim začetkom skušal nakazati, da bo težko, ampak da bo pogovor prej ali slej stekel, z vsemi, in to se je nato tudi zgodilo. Za snemanje se nismo posebej pripravljali vnaprej. Vsak dan sproti smo improvizirali.

Kdaj ste začutili, da vam Nick, ne glede na to, da sta prijatelja, pred kamero zaupa?

Prve tri minute smo posneli dva meseca pred preostalim delom filma. Ko sem jih zmontiral, sem jih v Londonu pokazal Nicku. Takrat sem pridobil njegovo zaupanje. Ampak samo za dva dni. Potem se je nezaupanje znova priplazilo.

Nick Cave in Andrew Dominik. Foto: prizor iz filma One more Time with Feeling

Kljub zagatam, ki jih plastično nakažete, se One More Time with Feeling začne kot dokumentarec o rock zvezdi, konča pa z bolečino, lastno vsem nam. Kako ste se med snemanjem soočali z njo?

S tem filmom sem hotel raziskati umetnost in smrt, skoraj do te mere, da bi pregnal vso temo smrti. Naivnež. Vsekakor sem se na vse pretege skušal izogniti pornografiji bolečine, kot sam pravim razkazovanju vsega, kar čutimo ob hudih notranjih bojih – kaj šele ob izgubi svojca. Ljudje se zelo hitro privadijo vsepovprek razlagati o lastni bolečini. Ne Nick.

A vseeno sta morala spregovoriti o tem … pred snemanjem.

Sva. Govorila sva predvsem o iskrenosti.

Toda kje in kako postaviti mejo oziroma je to sploh potrebno?

Tega nismo vedeli, nasploh se meje v teh situacijah umaknejo same, včasih zelo prebrisano. Film je nastal na podlagi popolne improvizacije; ko smo začeli, nismo vedeli, kje je sredina ter kdaj in kje bo konec.

Instinkt je imel glavno besedo?

Ja, in to je bilo po svoje vznemirljivo, hkrati pa zastrašujoče, ker vseeno sem hotel vedeti, ali sem na pravi poti. Pa nisem. Pri tem mi je pomagala glasba, skladbe, ki so jih snemali – dajale so mi neki zunanji okvir, pa tudi vsebinsko, ker so že nakazovale, k čemu se približujemo.

Kaj je One More Time with Feeling razkril vam, česar o svojem prijatelju niste slutili?

Presenetilo me je Nickovo razmišljanje, razumevanje žalovanja. Obenem me je radostilo, koliko življenja sta s Susie [žena Nicka Cava] lahko našla v skrbi drugih zanju, za Earla.

Ko ljudje žalujejo, si želijo tihe, nevsiljive, nevidne opore drugih.

Drži. Bil sem presenečen, ker je o dogodku spregovoril prvi. In bil sem potiho presrečen, ko sem ga videl, kako se lahko nasmeje kakšni neumnosti. Da veselje, radost ne pomeni izdaje Arthurja … Nick, Susie in Earl so v tem smislu zelo zdravi. Tragedije lahko iz posameznikov potegnejo najbolje, kar imajo: takšen občutek sem dobil, ko sem jih snemal.

Film ste posneli v črno-beli tehniki tudi zato, ker ko ljudje žalujejo, svoj vsakdan vidijo v barvah, njihova resničnost pa ostaja črno-bela?

O, ja. Hkrati pa barve pomenijo zmedo, težko jih je urediti v lepoto. Črna in bela sta elegantni, poudarita strukturo, silhueto.

V nekem trenutku posnamete Cava v kopalnici, medtem ko se sprašuje: »Kaj se je zgodilo z mojim obrazom, kaj so te vreče pod očmi, kje so bile preteklo leto?«

Za tiste, ki ga ne poznajo, je to človeški del Nicka, obremenjuje se s staranjem. Zelo iskren je, govori o tem, kdo in kaj je, in to plat njegovega značaja imam zelo rad.

Česa ste se med snemanjem najbolj oprijemali?

Vedel sem, da se gre takšni bolečini približati počasi in ne na nož. Da bomo nekaj časa krožili v koncentričnih krogih. Sicer bi se zaletel vanjo in ne bi vedel, ne kod ne kam … Nick ni navajen čakanja, izgubljanja časa. Tudi ko so se v Londonu odpravljali na snemanje, mi ni povedal točne ure začetka; češ da prihajajo v studio bolj na druženje kot na resnično delo. Pri njem dejansko nastaja vse spontano. Zato je bilo snemanje v takšnih razmerah s 3D-kamero resnično težavno, menjava leče pri takšni kameri traja eno uro. A zanašal sem se na to, da bomo brez večjih blokad prišli do konca snemalnega dneva, ki je lahko trajal tudi dvajset ur. Ni nam vedno uspelo.

Cave v offu pripoveduje, kako mu je prijatelj poslal pismo, ob tragediji ga skuša tolažiti, da se vse stvari dogajajo ves čas – preteklost, sedanjost in prihodnost se dogajajo zdaj. »Ta trenutek jamski človek lovi samico, da bi si jo podredil, hkrati astronavti/znanstveniki skušajo kolonizirati Mars …« »Kar je spodbujajoče,« se prijatelju zahvaljuje pevec, »ampak to ne more biti res. Kajti če bi se vse in hkrati dogajalo ta hip, kot pravi, ne bi sedel tukaj in čakal, da filmska ekipa vzpostavi delovanje te neumne črno-bele 3D-kamere … Zdaj se ne dogaja nič.«

Ja, to je še vedno tisti Cave, ki ga poznamo, ekonomičen v besedah in dejanjih. Njegov ustvarjalni svet je seveda kaotičen, a do potankosti urejen, ko gre za delo, snemanje. V enem od pogovorov z Nickom razmišljava, kaj je življenje. Seveda je zgodba, zgodba vsakega od nas. Kaj drugega tudi ne more biti. Ampak vsaka ima svoj pripovedni lok. Njegov svet po sinovi smrti nikoli več ne bo takšen, kot je bil prej. Ni tolažbe za takšno tragedijo.

Nick Cave. Foto: prizor iz filma One more Time with Feeling

»Čas je stisnjen, nekateri dogodki prekrivajo druge, so ves čas na površju. In proti temu ne morem nič.« Pripoveduje o metafori elastike, konceptu, skoraj filozofskem – bolj ko odmikamo misel od travme, ki nas je prizadela, siloviteje se vrača. Cavu pri ohranjanju mirnosti elastike pomaga ustvarjanje glasbe, vam nemara snemanje filmov …

Mislim, da imate prav. Umetnost nam omogoča, da travmatične dogodke, spomine vsaj za nekaj časa lahko izbrišemo. Oziroma jih spremenimo v umetnost, zvok, podobo, karkoli, ki ima samo sled te žalosti, jeze, razočaranja … Nick se skuša bolečini izogniti, a se vanj vedno znova zaganja. Opazil sem, da je bil vsakokrat, ko je ta elastika, kot ji pravi, znova silovito trčila vanj, vnovič nepripravljen, presenečen. In zgodilo se je, da je včasih mislil, da ga bo žalost spet povozila, a ga ni, in obratno … Tega ni bil vajen in to ga je načenjalo. Zdaj vem, da ve, kako deluje ta mehanizem. Hotel sem mu pomagati, vsi smo mu hoteli pomagati, in tudi smo, a ne vem, ali je kaj pomagalo.

»Večina nas se noče spremeniti, zakaj bi se? Vse, kar hočemo, je samo popravek originala. Še naprej smo mi, ampak upamo, da smo boljša verzija nas samih. Toda kaj storiti, ko se zgodi katastrofalen dogodek, ki nam spremeni življenje?«

Cave v zadnjem delu filma razmišlja o tem, kar mu vsi govorimo: da sin še naprej živi v njegovem srcu. Nick zmaja z glavo. In ima prav: nekdo je lahko še vedno v tvojem srcu. Ni pa živ. In kako boleče je bilo to slišati. Kako boleče gledati.

Kdaj človek postane predmet usmiljenja?

Ko se začne tega zavedati. Ko se začne zavedati, da se drugim smili, da ga imajo radi. Ko se začne zavedati, da je treba za takšno prijaznost biti hvaležen. Da je lepo, ko to prijaznost znamo vračati.

Cave pravi, da so moški dvo-, ženske pa tridimenzionalne, in njegova žena, čudovita Susie Bick, še posebej …

Ja, Susie je nekaj tako zelo njegovega, nekaj, kar tako zelo potrebuje … Zanj se Susie nenehno spreminja, pravi, da ves čas vstopa in izstopa iz njegovega okvirja, dosega rok. Ko je »ni«, Nick pravi, je v družbi mrtvih. A se vedno vrne.

»Kaj bi brez Warrena?« postane v nekem trenutku njegova glasna misel, ki je kolegu ne izpove v obraz. Kaj so prijatelji?

Warren je bil in ostaja ena zanesljivejših opor v življenje Cavovih. Warren se ves čas odziva. Warren da znak za začetek skladbe. Warren se prvi spodbudno nasmehne, ko je hudo. Warren je zaščitniški, tako kot so lahko samo resnični prijatelji.

Ganljiv je posnetek, ko šestnajstletni sin Earl mimogrede, ker zastane tik pred njim, svojo mamo nežno poboža po laseh. Mimogrede, medtem ko iščeta Nicka po labirintih studia.

To so ti mali trenutki, ki jih je zabeležila kamera. Gledal sem dnevne posnetke in še isti dan videl to, o čemer me zdaj sprašujete. V resnici sem v tem videl Cava, Earlova gesta je pravzaprav čisti odsev, replika nečesa, kar sem pogosto videl početi njegovega očeta.

Kakšen je bil vajin dogovor o sodelovanju?

Zmenila sva se, da ga lahko vprašam karkoli. Toda hotel je imeti zadnjo besedo pri tem, kaj bo ostalo v filmu in kaj ne. Na koncu ni spremenil ničesar. Čeprav sem ga verjetno pogosto pripeljal do roba in Nick tega ne mara; on je tisti, ki navadno ljudi spravlja v zagato, ko gre za komunikacijo. Nick je po naravi tudi sumničav, sploh ne nujno zaupljiv, tudi ko gre za prijatelje, obenem potrpežljivost ni njegova vrlina. A hkrati vidi in zazna stvari, ki jih drugi ne. Razumel je, in to zelo hitro, kakšno strukturo postavljam za film. Ko sem predstavil zamisel o njegovi nasneti pripovedi, je bil navdušen. To je njegov element, povedati zgodbo. Pa čeprav njegovo.

V čem se je v zadnjem letu najbolj spremenil?

Ko se je Nick v preteklosti znašel v težavah, si je pomagal z delom, kar je nekaj najbolj konstruktivnega. Tudi tokrat s tem albumom Skeleton Tree, a mu nikakor ni šlo. Kako naj bi mu? Začeli smo snemati šest mesecev po Arthurjevi smrti. Predstavljajte si glasbenika, ki je vsakokrat, ko se je v življenju kaj zalomilo, šel v snemalni studio in tam v lastni glasbi našel rešitev za vse. Tokrat je prišel vanj in ni se mogel zanesti na ničesar znanega. To njegovo spoznanje je bilo boleče gledati, spremljati, snemati. Še vedno je to Nick, kakršnega poznam. Sam pravi, da je postal bolj sočuten. Da precej manj otežuje življenje sodelavcem. Kar je veliko.

Ste že od začetka vedeli, da bo pred kamero spregovorila tudi Susie Bick?

Ne, a sem si tega želel. Kajti ona je tako neločljiv del Nickovega življenja in dela, in vse, kar je v tistem času doživljal sam, sta doživljala tudi njegova žena in sin. Nikakor pa ni šlo za kakšno vnaprej hoteno skupinsko terapijo.

Posneli ste prostor, s katerega je v globino padel Arthur Cave.

Sem. In ni bilo enostavno. Sprva je bil to del, ki ga je Nick hotel izrezati iz filma. In potem ga ni.

Skoraj vsak od nas je kdaj v mladosti začutil neustavljivo željo po letenju, ki ni imela nič skupnega z željo po smrti, še posebej če je uro, dve poprej pogoltnil pivnik, namočen v LSD. Edina varovalka je bil strah, če ga seveda mamilo ni v celoti izničilo in povzročilo popolno zaznavno in čustveno dezorientacijo. Nick Cave je v svojih skladbah pogosto govoril, da je strah treba izkusiti, da ga je treba spustiti blizu in vase …

(Tišina.) Tu hodiva po tankem robu. LSD zabriše mejo med resničnostjo in halucinacijami. Šlo je za tragično nesrečo, tako zelo tragično … Spomnim sem pisma matere, ki je izgubila otroka, deklico, prebral sem ga nedavno, pismo vsem staršem tega sveta, ki gre nekako takole: ne spite z otroki v isti postelji, ker bo preveč hladna, ko jih ne bo več v njej, in spanec se ne bo nikdar več spustil k vam. Ne jemljite jih preveč v naročje, kajti ko jih bo vzela tema, bodo vaše roke prazne in neuporabne. Ne božajte jih preveč, ker bodo trenutki, ko tega ne boste mogli početi, neznosni. Ne, ne, počnite vse našteto! Ker ni lepših in bolj dragocenih trenutkov od teh.