Noč, ki je spremenila svet

Epoca, italijanska revija, je 27. julija 1969 objavila fotografijo, na kateri je sivolasi gospod vzneseno kazal podobo na televizijskem zaslonu. Črno-bela slika je pokazala prve korake človeka na Luni, pod njo pa so bile zapisane navdušene besede italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija: to je bila noč, drugačna od vseh drugih noči na svetu. Noč, v kateri je človeštvo prvič spremljalo, kako je nad Luno vzšla Zemlja.

Za ameriškega proučevalca mitov Josepha Campbella je bil Ungarettijev komentar najboljši opis velikega koraka, ki ga je za človeštvo prestopil ameriški astronavt Neil Armstrong. V knjigi Miti, po katerih živimo (1972) je pred več kot štiridesetimi leti zapisal, da pristanek na Luni ni bil samo prelomen znanstveni dosežek, ampak tudi trenutek, ko so se začeli razkrajati vsi stari človeški miti in religije.

»Vso teološko in kozmološko razmišljanje človeštva je doslej temeljilo na vesolju, kakršno je videti z Zemlje. Človeško dojemanje sebe in narave, njegovo pesništvo in ves sistem občutkov so izhajali iz na zemljo prilepljenih oči. Sonce je vzhajalo na vzhodu, prečilo nebo, drselo prozi zahodu in žareče zašlo,« je razmišljal Campbell. Toda velike religije niso pripravljene na spoznanje, da je Zemlja morda le malo vesoljsko plovilo, ki si ga delimo z vso živo in neživo naravo. Skupni tretji kamen od Sonca, na katerem ne bi smelo biti prostora za primitivne človeške delitve: kateri bog je bolj pravi, katera nacija bolj veličastna, katera rasa več vredna in kateri posameznik ima višji družbeni status.

Ameriški mitolog je vedel, da človeštvo potrebuje nove mite: velike pripovedi, ki bodo pomagale osmisliti pogled na Zemljo, ki zahaja za Luno. Enaindvajsetega stoletja si ni mogel predstavljati brez razlage sveta, ki je ne bi zamajalo vsako novo znanstveno odkritje. »Sodobna znanost je omajala vero v stare, mitološko utemeljene tabuje. Videli smo, kaj se je zgodilo s primitivnimi skupnostmi, ko jim je belska civilizacija omajala vero. Ko so podvomile o svojih tabujih, so nenadoma razpadle, se razgradile ter postale zatočišče greha in bolezni,« je pojasnil Campbell. In dodal, da podobna usoda čaka tudi našo civilizacijo, če bodo morali ljudje zapolnjevati mitološko praznino z odmrlimi religijskimi nadomestki, strahom in praznoverjem.

Približno deset let pozneje je njegova opozorila ponovil ameriški futurolog Alvin Toffler, ki je v knjigi The Third Wave (1980) prav tako opisal nepripravljenost človeške družbe na prelomna znanstvena odkritja.

Knjigo o tretjem valu je pisal v drugi polovici sedemdesetih let, ko svetovne velesile niso več mogle vzdrževati povojne ureditve sveta. Stavke, inflacija, zmanjšanje gospodarske rasti in politična nestabilnost so napovedovali konec sporazuma med politiko in kapitalom, ki je v petdesetih in šestdesetih letih na zahodu omogočal močan srednji razred, množično zaposlenost in socialno državo. Na volitvah so zmagovali politiki, ki so zagovarjali skrajno ekonomsko svobodo, boj za obstanek in potrošniški individualizem. Odmevne televizijske ugrabitve potniških letal in pokol izraelskih olimpijcev v Berlinu so v zavest zahodne javnosti prinesli idejo »islamskega terorizma«. Nuklearna družina je razpadala, droge so izgubile hipijevsko nedolžnost, neprevidna in neodgovorna uporaba novih tehnologij pa je povzročila odmevne nesreče (stopljen jedrski reaktor na Otoku treh milj ...), ki so zamajale moderno zgodbo o napredku.

Toffler v nemirnem desetletju ni videl samo začasne krize, temveč je prepoznal tudi začetek konca industrijske civilizacije, ki je v osemnajstem stoletju odplavila agrarno civilizacijo prvega vala. Dvajseto stoletje je bilo zanj stoletje tovarne: množične proizvodnje množičnih izdelkov, množične demokracije, množičnega izobraževanja in množičnih občinstev za množične medije. Blaginja zahodnega srednjega razreda je slonela na množični zaposlenosti, spodbujanju potrošnje in poceni energentih. Šole so privajale otroke na vladavino urinega kazalca in jih pripravljale na neskončno ponavljanje monotonih opravil, ki jih je zahtevala delitev dela v tovarni. Ljudje so bili v vsakem zgodovinskem obdobju prepričani, da bo prihodnost samo nadaljevanje sedanjosti – v dobrem ali slabem, je zapisal vplivni politični in menedžerski svetovalec. Zato ne znajo misliti sprememb, ampak jih zanikajo, se jih bojijo in poslušajo ideologe, ki obljubljajo vrnitev starih časov, vrednot in naravnega reda.

Toda zanikanje, družbeni nemiri in vojne ne bodo ustavili tretjega vala, je napovedal Toffler. Nove civilizacije ne bo mogoče oklepati v politične meje nacionalnih držav. Veliki birokratski aparati in toge korporacije ne bodo mogle učinkovito upravljati novih človeških skupnosti. Ljudem ne bo treba več ponujati dela v zameno za plačilo, saj bodo veliko večino dela prevzeli avtomatizirani stroji. Industrijski proletariat se bo umaknil globalnemu ustvarjalnemu »kognitariatu«, ki bo skrbel za simbolne in duhovne potrebe izdelovalniških potrošnikov (»prosumerjev«). Za neomejene materialne dobrine in kakovost življenja pa bodo poskrbele izjemna produktivnost strojev, učinkovita raba obnovljivih virov in napredek življenjskih znanosti: biotehnologije, medicine, kibernetike in nevroznanosti. Takšna pozitivna vizija prihodnosti ni nujno utopična, je trdil Toffler. A jo lahko uresniči le nova humanistična ideologija, s katero bo civilizacija tretjega vala presegla zastarele družbene in ekonomske zapovedi industrijske dobe: koncentracijo lastništva, maksimizacijo dobička in centralizacijo politične moči.

Trideset let po izidu vplivnega Tretjega vala so se uresničile številne avtorjeve tehnološke in ekonomske napovedi.

Novi avtomatizirani stroji in napredni računalniški algoritmi bodo že v prihodnjih nekaj desetletjih odpravili najmanj tretjino današnjih delovnih mest, sta napovedala ameriška ekonomista Erik Brynjolfsson in Andrew McAfee v lanski uspešnici The Second Machine Age (2014). Univerzalne robotske tovarne bodo lahko izdelale kateri koli fizični predmet, ki bo prevelik za domače trirazsežne tiskalnike. Raziskave možganov, razvoj protetike in sintetiziranje umetnih organizmov obljubljajo podaljševanje zdravega življenja ter izboljšanje človeških fizičnih in kognitivnih zmožnosti. Manjka le humanistična ideologija, brez katere so nove tehnologije in znanstvena odkritja samo okrepili stare družbene procese, pred katerimi sta svarila Toffler in Campbell.

Informacijske in komunikacijske tehnologije so v zadnjih desetletjih še poglobile družbeno neenakost, povečale moč avtoritarnih držav in okrepile prevlado centraliziranih globalnih korporacij. Zanikovalci podnebnih sprememb, verski skrajneži in politični ideologi spretno uporabljajo spletne medije za širjenje strahu, nezaupanja in razdiralniških političnih idej, ki sodijo v pretekla stoletja – podobno kot ošpice in druge ozdravljive bolezni. Takšno sobivanje visoke tehnologije in nizkih strasti je bilo vedno navzoče v človeških družbah, saj se zgodovinska obdobja nikoli ne zaključijo z velikim prelomom, ki ga nadaljuje čisto nova civilizacija – kar je v pripovedi o treh civilizacijskih valovih napačno domneval Toffler in številni drugi tehnološki futurologi. Znanost in tehnologija zato sami po sebi ne moreta prinesti blaginje in napredka, če njune uporabe ne osmišlja močna humanistična ideja, ki so jo ljudje pripravljeni sprejeti in ji zaupati.

Takšne ideje ne bo na Zemljo prineslo nobeno božanstvo in je ne skrivajo zapisi starodavnih mistikov. Izoblikujejo jo lahko le ljudje, povezani v napredna politična vrenja, ki ne bodo obljubljala novih delovnih mest, reševala tovarn ter se oklepala nostalgične preteklosti, ampak bodo ohranjala dragocene civilizacijske pridobitve in si prizadevala za enakomerno porazdelitev dobrin, ki jih bodo izdelovali neskončno produktivni stroji. Od tega boja bo odvisno, kaj je človeštvu pred petdesetimi leti prinesla noč, ki je spremenila svet. Je oznanila novo renesanso civilizacije, ki se je prvič dvignila nad obzorjem svojega satelita, ali napovedala njen zaton?