Tiskane izdaje
Sredi julija je v šintoističnem svetišču Jasukuni (Svetišče narodovega miru) sredi Tokia gorelo na tisoče papirnatih rumenih okroglih lantern. V svetišču, ki ga je cesar Meidži ustanovil junija leta 1869, da bi se na ta način spominjali vseh tistih, ki so umrli v japonskih vojnah, so se Japonci spominjali duhov svojih prednikov. Čeprav ima poletni festival Mitama komemorativno noto, vzdušje ni bilo napeto, prej sproščeno in primerno poletnemu festivalu. A vse to se bo v naslednjih tednih spremenilo.
Petnajstega avgusta bo minilo 70 let, odkar se je Japonska predala v drugi svetovni vojni. To bo tudi dan, ko se bo ministrski predsednik Japonske Šinzo Abe najverjetneje prišel v svetišče poklonit vsem tistim, ki so padli za imperialno Japonsko. Med njimi so tudi tisoči Korejcev in Tajvancev, ki so bili v to prisiljeni zaradi kolonialne nadvlade in prisile Japonske. Nekaj manj kot 2,5 milijona ljudi je tu pokopanih, tudi vojni zločinci in tisti, ki so načrtovali in vodili boje v drugi svetovni vojni. Abe bo storil, kar so sicer storili že mnogi njegovi predhodniki na položaju ministrskega predsednika, med drugimi Džuničiro Koizumi ob šestdesetletnici in Tomiči Murajama ob petdesetletnici predaje.
Japonska javnost je glede obiska razdeljena – po najnovejših poizvedbah javnega mnenja tiskovne agencije Kjodo ga podpira okoli 55 odstotkov vprašanih, 43 odstotkov pa mu nasprotuje. Že zdaj je mogoče napovedati, da bo obisk izzval ostro kritiko predvsem Kitajske in Južne Koreje, zelo verjetno pa tudi Združenih držav Amerike in Ruske federacije, ker menijo, da politični obiski glorificirajo japonsko militaristično preteklost in vojne zločine, storjene v vojnah med letoma 1870 in 1945.
Japonska se je za svoja pred- in medvojna dejanja večkrat opravičila, tako z besedami kot z dejanji. A obenem je občasno s simbolnimi gestami znala pokazati, da vendarle ni povsem zadovoljna s položajem, ki ji je bil namenjen po drugi svetovni vojni. Politične obiske svetišč Jasukuni in Činreiša je zato treba brati na eni strani kot dejanja spoštovanja do vseh žrtev (po šintoistični tradiciji), obenem pa simbolnega preizpraševanja političnih in geostrateških razmerij, ki so bila po drugi svetovni vojni vzpostavljena na Pacifiku. Povojna ureditev je velevala, da bo Japonska kot poraženka v vojni demilitarizirana, brez vojske, z ustavo, ki zapoveduje pacifizem in dovoljuje zgolj samoobrambo.
Skladno z varnostnim sporazumom med ZDA in Japonsko, ki je bil podpisan hkrati z japonsko mirovno pogodbo v San Franciscu septembra 1951, bodo na japonskem ozemlju stacionirane ameriške vojaške sile. S tujimi neposrednimi investicijami (predvsem ameriškimi) in preferenčnimi statusi na tujih trgih se bo spodbujalo razvoj njenega gospodarstva. V zunanji politiki bo odnos Tokia do Washingtona definiran kot poseben odnos. Japonska bo najpomembnejši zaveznik ZDA v Aziji. Zavezana bo politiki miru, tako v regiji kot širše.
Sprememba 9. člena ustave
Ko je Liberalnodemokratska stranka premočno zmagala na volitvah konec leta 2014 in je Šinzo Abe še tretjič sestavil vlado, ki ima skupaj s koalicijsko partnerico, desnosredinsko stranko Komeito, v dietu dvotretjinsko večino, je postalo jasno, da bo na podlagi široke politične podpore poskušal uresničiti ideje, ki mu jih v prejšnjih mandatih ni uspelo. Najbolj kontroverzna je sprememba interpretacije 9. člena japonske ustave, ki bi v okviru mednarodnega sistema kolektivne samoobrambe dala možnost vojaškega delovanja samoobrambnih sil Japonske tudi zunaj njenih meja, a samo, kadar bi bil ogrožen obstoj države.
Prvi odstavek 9. člena japonske ustave iz maja 1947 namreč pravi, da se Japonska za vedno odreka vojni kot suvereni pravici nacije, vključujoč grožnjo s silo ali uporabo sile za reševanje mednarodnih sporov. V drugem odstavku tega člena ji je odrečena pravica do vojaških sil. Ta pacifistični člen ustave je osnova povojnega geostrateškega in političnega statusa Japonske ter njene zunanje politike. Je tudi simbolni opomnik zoper grozote vojaških spopadov konec 19. in v začetku 20. stoletja v azijsko-pacifiški regiji.
Abe je že leta 2007 ob 60. obletnici ustave napovedal njene korenite spremembe, ki bi dovolile državi, da bi lahko več prispevala h globalni varnosti in oživitvi nacionalnega ponosa. A japonski ustavnorevizijski postopek je zelo zahteven, spremembe ustave morata najprej podpreti oba domova parlamenta z dvotretjinsko večino, čemur sledi odločanje ljudi na referendumu. Zato se je predsednik vlade tokrat odločil ubrati drugačno pot, prek interpretacije 9. člena ustave z enajstimi zakoni.
Odpor v javnosti
Takšen način de facto ustavnih sprememb je naletel na velik odpor v javnosti. Trije najbolj ugledni ustavni pravniki, ki so bili povabljeni, da podajo mnenje pred parlamentom, so se izrekli proti tovrstnemu načinu ustavne revizije. Vsak dan se v časopisih vrstijo članki domačih in tujih akademikov, ustavnih pravnikov, v katerih le zelo redki zagovarjajo tak način spremembe interpretacije 9. člena. Vrstijo se zborovanja, demonstracije, javni protesti, a kot kaže, premiera in koalicijskih strank to ne bi motilo. Koalicija je zaradi te zakonodaje podaljšala delovanje parlamenta do poznega septembra, spodnji dom je o spremembah že glasoval in jih podprl, pričakuje se, da se bo podobno zgodilo tudi v zgornjem domu ob sicer glasnih protestih in odporu opozicije. Dvakrat toliko volivcev nasprotuje spremembi teh zakonov, kot jo podpira, podpora vladi je julija padla na vsega 40 odstotkov.
Zakaj se zdi, da je ob številnih poskusih interpretacije in reinterpretacije japonske ustave v preteklosti tokrat drugače? Kar nekaj razlogov obstaja. Prvi so spremenjene varnostne razmere v svetu. Islamska država je na začetku letošnjega leta ubila dva japonska državljana. To je bilo močno simbolno sporočilo, da kljub dolgoletni tradiciji pacifizma Japonska ni izvzeta iz groženj globalnega terorizma. Spremenjene globalne varnostne razmere japonsko javnost vse pogosteje navajajo na misel, da pacifizem samo ene države v nestabilnem globalnem okolju ni najboljša politika.
Drugič, v vzhodni Aziji se pomembno spreminjajo geopolitična razmerja. Kitajska in Južna Koreja gospodarsko hitreje rasteta kot Japonska, Kitajska pomembno krepi vojaško moč na Pacifiku, Severna Koreja je vedno bolj nepredvidljiva. Geostrateško gledano gre pri »normalizaciji« japonske obrambne politike za odgovor na vzpon Kitajske in ne več do konca brezpogojno zmožnost in pripravljenost ZDA braniti azijske zaveznice. Željo po drugačni japonski obrambni politiki je mogoče razumeti tudi v kontekstu interesov ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa, ki želi, da Japonska – kot najtesnejša zaveznica ZDA in glede na njeno gospodarsko moč – prispeva primernejši delež za obrambo.
Pacifizem – blagovna znamka
Tretjič, sprememba interpretacije 9. člena je povezana tudi z zgodovino družine sedanjega japonskega premiera. Abe je po materini strani vnuk Nobosukeja Kišija, dvakratnega japonskega premiera v poznih petdesetih letih, ki je verjel, da povojni status Japonske ni pravičen. Kiši je moral odstopiti s položaja predsednika vlade zaradi neodločnosti pri spremembah japonsko-ameriškega varnostnega sporazuma leta 1960, ki so ga mnogi videli kot preveč militarističnega in v nasprotju z zapovedanim pacifizmom. Abe si ne želi ponoviti dedove napake.
Japonski prispevek k človeški varnosti po drugi svetovni vojni je neprecenljiv. Kot nacija, ki je edina izkusila posledice dveh jedrskih bomb, razume bolj kot kdorkoli drug človeško varnost – ne skozi orožje, ampak skozi človekove potrebe in pravice. Gre za multidisciplinarno razumevanje varnosti sveta, katerega instrumenti zunanje politike so mednarodna razvojna pomoč, izobraževanje za mirno sodelovanje, znanost in tehnologija kot pogoj gospodarskega in občečloveškega napredka, strateška zavezništva. Ne glede na spremembe interpretacije 9. člena ustave bo Japonska še vedno imela eno najbolj miroljubnih zunanjih politik v primerjavi z državami podobne velikosti in gospodarske moči. Pacifizem je del blagovne znamke Japonske in je danes tako močno zakoreninjen, da ga ni mogoče spremeniti s spremembami zakonodaje.
Japonska ima pred sabo tudi ogromno priložnosti. Če se je država v času premiera Koizumija začela pospešeno globalizirati, je zdaj priložnost, da pri tem ujame Kitajsko in Južno Korejo. Odločenost izobraževalnega sistema za razvoj global jinzai (globalnih človeških virov) bo prihodnje generacije Japoncev še bolje usposobila za globalne izzive. Olimpijske igre 2020 v Tokiu bodo modernizacijski premik. Japonska ima enkratno priložnost z gospodarskim odpiranjem postati regijski motor razvoja, podobno kot v Evropi Nemčija po drugi svetovni vojni. Predvsem pa ima priložnost s politiko pacifizma in proaktivnim pristopom k celjenju bolečih ran iz preteklosti v odnosih s Kitajsko in Južno Korejo še bolj utrditi tisto, kar je osnova vsega – mir.
