Novartis je zahteven in neizprosen lastnik

Nedavno je Vojmir Urlep postal tudi predsednik strateške skupine podjetij v tuji lasti. Kot pravi, se ne strinja s tezo, da država ne more biti dober lastnik, ni pa razloga, da bi morala biti prisotna v vseh podjetjih. Strah pred tujimi lastniki v Sloveniji pa po njegovem mnenju izhaja iz nevednosti.

Podjetja v tuji lasti so nedavno ustanovila strateško skupino. Zakaj ste družbe s tujimi lastniki začutile potrebo po povezovanju?

Ocenili smo, da bi bilo pametno ustanoviti skupino, ki bi v tem okolju poskrbela za to, da se bo glas podjetij s tujimi lastniki slišal mnogo bolje in manj popačeno, kot se dogaja v tem trenutku. Slovensko okolje je še vedno neprijazno ne le do tujega, ampak tudi do vsakega kapitala in v njem vidi vir izkoriščanja delavcev in njihovih pravic. To se seveda tudi dogaja in tega ni mogoče zanikati, vendar so to izolirani primeri, ki dobijo veliko več medijske pozornosti, kot pa kadar kapital poskrbi za odpiranje novih delovnih mest. To je bil eden od osnovnih razlogov za ustanovitev strateške skupine. Ena od usmeritev in ciljev te skupine bo predvsem iskati tista priporočila in usmeritve, ki bi jih želeli deliti tako z vlado kot drugimi pomembnimi deležniki, da bi naredili slovensko poslovno okolje bolj konkurenčno in privlačno tako za domači kot tuji kapital.

Se predstavniki tujih podjetij v naši državi počutijo nedobrodošle?

Zadnja dogajanja, povezana s privatizacijo podjetij, ki so se znašla na vladnem seznamu za prodajo, med katerimi je trenutno gotovo najaktualnejši Telekom Slovenije, kažejo na to, da v tem okolju še vedno prevladuje neracionalen strah pred tujim kapitalom. In tudi to je eden od razlogov, zakaj smo predstavniki podjetij s tujimi lastniki prišli na idejo, da bi se nekoliko bolj formalno organizirali in poskušali slovensko javnost ozaveščati, da ne obstajajo zares utemeljeni strahovi pred tujim kapitalom.

Osem let ste na čelu Leka. Je delati za tujega lastnika drugače kot za domačega?

Težko bi posplošil, saj se tudi tuji lastniki med sabo razlikujejo. Veliko je odvisno od velikosti sistema, v katerem deluješ. Če si del velike globalne korporacije, je delati v njej drugače, kot če si del neke manjše družbe. Kajti večja ko je družba, bolj si oddaljen od centrov, kjer se sprejemajo najpomembnejše strateške odločitve.

Kot razumem, ima Lek, ki je del skupine Sandoz, zdaj manj upravljavske samostojnosti kot samostojna podjetja?

Prav gotovo. Upoštevati je treba, da strategija in vizija nastajata na vrhu, in mi smo tukaj zato, da ju izvajamo. Vendar želimo to narediti tako, da čim bolje izkoristimo znanje, bogate izkušnje naših sodelavcev, kar potrjuje tudi dejstvo, da smo v tem času postali daleč največji razvojni center v okviru skupine Sandoz in ena od najpomembnejših proizvodnih lokacij. Skoraj ni dejavnosti, ki jo izvajata Sandoz in v nekaterih primerih tudi Novartis, v katero nismo vključeni. Če govorimo o korporativnem upravljanju, tako kot druge samostojne družbe delujemo v skladu z zakonom. Če pa gledamo vsebinsko, imamo lastnika, ki zelo jasno ve, kaj hoče, spremlja trende v panogi, se jim ustrezno prilagaja in jih tudi ustvarja.

Rekli ste, da Novartis jasno ve, kaj hoče. Kako zahteven pa je kot lastnik, kar zadeva cilje? Kot je slišati, so ti postavljeni zelo visoko, praviloma gre za dvomestne številke.

Zelo zahteven in neizprosen lastnik. Tudi Novartis ima namreč svoje lastnike s pričakovanji, kaj naj bi dobili za vloženi denar. Novartis je delniška družba, ki kotira na številnih svetovnih borzah, njegovi lastniki pa so tako institucionalni vlagatelji kot posamezniki, ki pričakujejo ustrezen donos na vložena sredstva. Uprava Novartisa ga mora zagotoviti, zato postavlja visoke cilje navzdol vse do nas. In tukaj velja neizprosno pravilo: Če ciljev nisi sposoben doseči, potem moraš mesto prepusti nekomu, ki jih bo.

Na ustanovni seji ste rekli, da če Novartis s to naložbo ne bi bil prisoten, ne bi vlagal v Sloveniji. A hkrati je Lek vodilni razvojni center v okviru skupine Sandoz. Zakaj se je Novatis potem tukaj odločil oblikovati razvojni center?

Dobro vprašanje. V Sloveniji v zadnjem času, ko se lomijo kopja okoli privatizacije, pogosto govorimo o tem, da bi si pri nas želeli več neposrednih tujih naložb. Za to morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, ki pa jih Slovenija trenutno ne izpolnjuje. To je predvsem konkurenčno, predvidljivo, stabilno poslovno okolje. Če država to dopolni še z dodatnimi vzpodbudami v obliki subvencij ali davčnih olajšav, toliko bolje. Obstaja pa veliko slovenskih gospodarskih družb, ki so zanimive za tuji kapital, ker imajo znanje, izdelke in navsezadnje tudi dostop do trgov srednje in vzhodne Evrope. Te lahko privabljajo tuji kapital in tudi Lek je bil ena od takšnih družb. Lek je imel močno pozicijo na trgih srednje in vzhodne Evrope, veliko znanja in sposobne strokovnjake. In to je Novartis privabilo v Slovenijo. Če bi se Novartis moral odločiti za neposredno naložbo, Slovenija ne bi bila mesto izbire.

Koliko pa je Novartis od leta 2002 vložil v Lek?

Če upoštevamo vlaganja tako v širitev in posodabljanje zmogljivosti kot v sam razvoj, je tega prek 1,6 milijarde evrov. V tem času smo podvojili število razvojnih projektov in odpirali nova delovna mesta, samo v zadnjih treh letih več kot 800.

Pa se načrtujejo kakšne dodatne naložbe in širitve?

Tok vlaganj je zelo enakomeren in tudi eden najvišjih znotraj Sandoza. To pomeni, da se ves čas ukvarjamo z novimi projekti in iščemo priložnosti za dodatna vlaganja za širitev zmogljivosti. Tudi dejstvo, da smo v tem obdobju najmanj podvojili, ponekod pa potrojili ali početverili svoje zmogljivosti, dokazuje, da imamo ustrezna znanja in sposobnosti, s katerimi lahko v tem neizprosnem notranjem boju za nove razvojne projekte in investicijska sredstva uspešno konkuriramo drugim Sandozovim in Novartisovim lokacijam. Če bodo sedanja in prihodnje vlade pokazale nekaj posluha za izboljšanje konkurenčnega okolja, potem se ni bati, da teh naložb ne bi bilo več.

Lek zaposluje več kot 3100 ljudi, del v razvoju, del v proizvodnji. So lahko delovna mesta v proizvodnji zaradi pritiska cenejše cene dela ogrožena?

Ta delovna mesta so ogrožena ves čas. Smo del globalne družbe in tekmujemo na globalnem trgu s konkurenco, ki prihaja iz poslovno konkurenčno mnogo ugodnejših okolij, kot je slovensko. Zato je naša strategija predvsem usmerjanje v razvoj in proizvodnjo izdelkov, ki imajo čim višjo dodano vrednost, kjer le nizki stroški izdelave niso najpomembnejši dejavnik konkurenčnosti. Zato tudi vse naše investicije usmerjamo v taka področja, in dokler bo takšnih izdelkov dovolj, toliko časa bomo uspešni ne le pri varovanju teh delovnih mest, ampak tudi pri ustvarjanju novih. Zavedati pa se je treba, da tudi stroškovno veliko ugodnejša okolja ne spijo. Če pogledamo le Indijo, ki postaja vse močnejši igralec v farmacevtski industriji, potem se moramo zavedati, da tam na dan doktorira več ljudi, kot jih v Sloveniji diplomira v letu dni.

Ustanovne skupščine strateške skupine se je udeležil tudi premier Miro Cerar. Člani ste izrekli kar nekaj pripomb na slovensko poslovno okolje, največ kritik pa je letelo na previsoko obdavčitev prihodkov od dela. Vlada zdaj menda razmišlja o odpravi četrtega dohodninskega razreda. Je ta sprememba za vas dovolj ali pričakujete temeljitejšo reformo?

Ta sprememba, če bo do nje prišlo, je dobrodošla, je pa daleč od tega, da bi bila dovolj. Vemo, da je zaposlenih, ki padejo v ta najvišji razred, razmeroma malo. Družbe, ki svoj uspeh gradimo na znanju in zaposlujemo vrhunske strokovnjake, ki jih poskušamo ustrezno plačati, se ubadamo s problemom, da je tak strokovnjak skozi prizmo stroška dela za podjetje izjemno drag, hkrati pa osebno ni stimuliran, ker tisto, kar dobi kot neto prejemek, ne odraža njegovega vloženega znanja in naprezanja. Zato si prizadevamo vlado prepričati, da je v tej smeri treba nekaj storiti. Veseli nas, da vlada v svojem dosedanjem komuniciranju kaže pripravljenost na spremembe v tej smeri. Teh sprememb bi si želeli čim prej, kajti vsak dan, ki ga zamudimo, je lahko usoden za posamezno delovno mesto in za cele poslovne sisteme.

Koliko v Leku znaša povprečna plača in koliko je strošek dela na ravni družbe?

Povprečna plača v Leku se giblje med 2700 in 3000 evri bruto. Letno za plače in druge oblike nagrajevanja dajemo 140 milijonov evrov, od tega pa gre približno polovica zaposlenim in polovica državi. To je nesprejemljivo razmerje.

Rekli ste, da pozdravljate napovedi vlade. Kako torej kot gospodarstvenik ocenjujete njene dosedanje ukrepe?

Sprememb seveda ni mogoče vpeljati od danes do jutri, še posebej če govorimo o zahtevnih reformah, ki jih mora Slovenija nujno izpeljati. Jasno pa je tudi, da časa za te reforme ni veliko, saj bi jih morali izpeljati že zdavnaj. Današnje poslovno okolje je rezultat dela vseh vlad od začetka krize, ki so porabile veliko preveč časa, in žal ga tej vladi prav veliko ni ostalo. Osebno si želim, da bi vlada pozitivne usmeritve, ki jih komunicira, začela tudi čim prej uresničevati. Seveda je potreben določen dialog, tudi socialni, vendar v času krize štejejo ukrepi. Mi v poslovnem okolju nimamo časa. Ko se pojavi poslovna priložnost, jo moramo izkoristiti takoj, sicer jo bo nekdo drug.

Lek svoja zdravila prodaja prek Sandozove mreže. Tisti, ki menijo, da je bila prodaja Leka napaka, opozarjajo, da z nizkimi transfernimi cenami Lekovih zdravil zmanjšuje dobiček družbe. Kako je torej s tem?

Težko bi se strinjal s to trditvijo. V globalnem sistemu je nujna specializacija. Tako smo mi usmerjeni v razvoj novih izdelkov, v uvajanje teh izdelkov v proizvodnjo in v proizvodnjo teh izdelkov, za trženje in prodajo pa skrbi razvejena Sanozova mreža. Ko si del tega procesa, si del globalne dodane vrednosti, kjer mora vsak člen v tej verigi najprej pokriti svoje stroške in tudi nekaj zaslužiti. To je pošteno in urejeno s pravnim redom vsake države, kjer deluje taka globalna veriga dodane vrednosti. Da ne moremo govoriti o nizkih transfernih cenah naših izdelkov, potrjuje dejstvo, da se vsako leto uvrščamo med tri najbolj dobičkonosne sisteme in največje davkoplačevalce v Sloveniji.

Kolikšen delež dobička pa si v povprečju izplača Novartis?

Kot v vsakem drugem poslovnem okolju si Novartis vzame toliko dobička, kot si ga lahko, ne da bi s tem kakorkoli negativno vplival na razvoj družbe. Vse skupaj je bilo od januarja 2003 do decembra 2014 izplačanih 807 milijonov evrov dividend. Za lani si Novartis dividend za zdaj ni izplačal. Glede na to, da Novartis financira vse naše razvojne projekte in vlaganja, seveda ne preseneča, če si izplača večino dobička, saj to v ničemer ne vpliva na naš razvoj. Na letni ravni izplačamo med 60 in 80 milijonov evrov dividend, dobimo pa okoli 130 milijonov evrov investicijskih sredstev.

Leta 2013 ste imeli visoke stopnje rasti. Že lahko razkrijete podatke o lanskem poslovanju?

Lahko povem, da poslujemo skladno s pričakovanji v letošnjem letu in nadaljujemo visoko stopnjo rasti, predvsem pri izkoriščenosti naših proizvodnih kapacitet. Seveda se poznajo določeni dogodki, kot je ukrajinska kriza.

Kako pa se v Leku pozna vpliv rusko-ukrajinske krize? In kako grška kriza?

Nobena kriza ni najbolj vzpodbudna za gospodarsko delovanje, čeprav lahko odpira določene poslovne priložnosti. Kar zadeva Grčijo, je obseg delovanja manjši, zato je tudi učinek te krize manjši. Lek je bil vedno bolj prisoten na vzhodnih trgih, kamor sodita Ukrajina in Ruska federacija. O konkretnih finančnih številkah žal ne morem govoriti, saj Novartis kotira na svetovnih borzah in objavlja le skupinske rezultate. Lahko pa rečem, da smo morali obseg poslovanja prilagoditi dejanskemu stanju, in to se negativno pozna na obsegih naročil, vendar ne v tako velikem obsegu, da bi zaradi tega bistveno trpelo naše celotno poslovanje.

Večina tudi razvitih držav varčuje z izdatki za zdravstvo, tudi pri nas je to prisotno. Kako to občutite kot proizvajalec generičnih zdravil? Je povpraševanje po generičnih zdravilih večje ali gre le za pritisk na cene?

Oboje. Na eni strani varčevanje v zdravstvu pomeni priložnost, ker so generična zdravila cenejša kot nova, po drugi strani pa kot pritisk, ker varčevanja ne čutijo le proizvajalci inovativnih zdravil, ampak tudi proizvajalci generičnih zdravil. Cene zdravil so praviloma uravnavane s predpisi, in kadarkoli pristojni organ v posamezni državi posega po varčevalnih ukrepih, običajno poskuša znižati ceno cen enih in drugih ter omejiti njihovo porabo.

Koliko pa se vam pozna uvedba terapevtskih referenčnih zdravil konec leta 2013?

Učinki so za plačnika vsekakor pozitivni, kar je vidno tudi iz objav Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Za nas kot ponudnika generičnih zdravil je to praviloma priložnost, saj nam daje možnost, da dosežemo večji tržni delež ali da vstopimo v neko terapevtsko skupino, seveda dokler so cenovne ravni v posamezni skupini postavljene dovolj razumno, da omogočajo normalno tržno nastopanje in tekmovanje med ponudniki zdravil. Se pa marsikje dogaja, da so pričakovanja plačnika ali državnega regulatorja postavljena povsem nerealno in cenovni nivoji tako nizko, da ne omogočajo normalnega poslovnega nastopanja. V takem primeru se dogaja, da se ponudniki umikajo s trga; tudi mi smo kdaj postavljeni v tak položaj. To pa pomeni ožanje možnosti izbire tako za zdravnike kot za bolnike.

Pravkar je bila v državnem zboru sprejeta strategija upravljanja kapitalskih naložb, ki je nastala pod taktirko nekdanji šefa Leka Metoda Dragonje. Kot razumem, nimate zadržkov do privatizacije, zato me zanima, kako ocenjujete predlagano klasifikacijo državnih podjetij?

Vsak lastnik mora imeti izdelano strategijo upravljanja svojega premoženja, zato je pohvalno in pozitivno, da smo v Sloveniji, dokler imamo državno premoženje, končno prišli do strategije za upravljanje tega premoženja. Normalno je, da vse državno premoženje ni enako pomembno za državo in njene državljane, zato je smiselna izdelava klasifikacije. Seveda pa je izbira kriterijev za razvrščanje posameznih državnih naložb v eno ali drugo kategorijo zahtevna naloga, ki pa ni vedno le strokovno, ampak tudi politično vprašanje. In tukaj obstaja največja past, da bomo za sprejem strategije v iskanju minimalnega skupnega imenovalca političnih interesov koalicijskih in opozicijskih strank razvrednotili ta dokument. Sprejem strategije bi moral biti predvsem strokovno vprašanje. Dokler ima država premoženje, bi morala z njim ravnati tako, kot bi ravnal vsakdo drug – torej kot odgovoren gospodar v dobro države in državljanov.

Se vam zdi, da je pri razvrščanju podjetij prevladala politična volja?

Prav gotovo, saj ste videli vse te razprave okoli Zavarovalnice Triglav pa tudi Krka je bila vsaj dvakrat prerazvrščena. To vse kaže, da gre predvsem za političen diskurz in ne za kresanje strokovnih mnenj.

Je primerno, da je Krka uvrščena med pomembne naložbe, kjer bo država ohranila vsaj četrtinski delež, ali bi morala biti Krka v kakšni drugi skupini?

Država ima lastniški delež v Krki. Večkrat pa sem že povedal, da ne vidim nobenega posebnega razloga, da bi država morala ostati lastnik ali solastnik v Krki, in tega mnenja do zdaj nisem spremenil. Trdno sem prepričan, da pri vseh podjetjih, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ni nobene potrebe po državnem lastništvu ali solastništvu. Pri družbah, ki opravljajo storitve javnega značaja, pa velja nekoliko bolj tehtno razmisliti, katera so tista, ki bi jih zaradi specifičnih razlogov veljalo še nekaj časa obdržati v državni lasti.