Tiskane izdaje
Nemčija bo naredila vse, da bi nas obdržala v Uniji, je bil stavek, ki so ga torijci ponavljali vedno, kadar je naneslo na položaj Britanije v EU. Kanclerka ni skrivala, kako zelo bi obžalovala britanski odhod. David Cameron je bil prepričan, da je njena podpora zagotovilo za spremembo pogojev članstva in posebne pravice v Evropski uniji. Nakar je Angela Merkel nakazala, da je pripravljena razmišljati o evropski prihodnosti brez Britanije. Političarka, ki jo je Forbes razglasil za najmočnejšo na svetu, je postavila mejo. Če bo premier vztrajal pri omejevanju načel enotnega trga, in to je fundamentalni princip Unije, bo Otok potisnil tja, odkoder ni vrnitve; razen tega kvote za migrante pomenijo spremembo pogodbe, ki je noče nihče, in soglasje članic, ki ga ni. Sporočila Merklove je vedno treba vzeti zares. Izstop Velike Britanije iz Evropske unije se je dolgo zdel hipotetičen, zdaj je prvič postal predstavljiv.
Britanski primer je katalizator. Ponazarja ločnico med več Evropami, med tistimi, ki so v evru, in onimi, ki so zunaj, premikanje in razporejanje držav članic. Paradoksalno je, da se najzanimivejša evropska zgodba dogaja v državi, ki z EU ves čas vzdržuje najbolj ambivalenten odnos. Hkrati je v podtekstu zaostritve med Britanijo in Nemčijo zaznati gola razmerja moči oziroma njihovo prerazporejanje.
Vse naokrog so duhovi starih vojn in porušenih svetov, živimo z dediščino bivših imperijev. V letu stote obletnice začetka prve svetovne vojne se ponujajo vzporednice z 1914. Christopher Clark v Mesečnikih pripoveduje o britansko-nemških tenzijah in »zapoznelem« nemškem imperiju, ki ni imel ponuditi ničesar. Britanija, Francija in Rusija so bile imetnice teritorijev z vojaško navzočnostjo v imperialnih periferijah, z njimi so barantale brez kake škode za metropolo; ena drugi so ponujale koncesije v delti reke Mekong, demarkacijo con v Perziji, dostop do zaželenih ozemelj v Afriki. »Nemčija je bila v položaju parvenija, iskala je prostor ob prezasedeni mizi,« strne zgodovinar. »Ali ni bila odločitev, da izzove britansko pomorsko hegemonijo nepotrebna provokacija, ki je trajno zaostrila odnose med državama in poglobila polarizacijo evropskega sistema?« Sto let kasneje Nemčija v Evropi zahteva status zase.
Unija je vedno funkcionirala kot trikotnik. Nemčija, Britanija in Francija so evropska nepogrešljiva trojica, na zgražanje večine jo večkrat imenujejo direktorij. Tesno sodelovanje ni zadosten, in vendar je nujen pogoj za Evropsko unijo. Toda živimo z britanskim, francoskim in nemškim problemom. Britanci se po 40 letih članstva še vedno ne morejo odločiti, ali bi bili znotraj ali zunaj EU. Francija je izgubila nekdanji politični vpliv, od vélike širitve in premika geopolitičnega težišča proti vzhodu je malodušna. Moč Nemčije izstopa: počuti se preveliko za Evropo in premajhno za svet. Ustaljena evropska razmerja pa je bolj kakor Francija zamajala Britanija. Njeno vztrajno drsenje proč od celine zarisuje nov zemljevid.
V kosanju med Britanijo in Nemčijo gre predvsem za City. Imperij je London, ugotavlja italijanski Limes. Med velikimi finančnimi trgi prav londonski išče novo identiteto, se poskuša prilagoditi svetovni geopolitiki. Rad bi bil kot New York za Severno Ameriko ali Tokio, Singapur, Hongkong za Azijo. Lega med eno in drugo celino pomeni prednost, časovni pas GMT dopušča, da deluje, ko so azijske borze še odprte in se ameriške šele prebujajo. Postal je najpomembnejše finančno središče za transakcije v valuti, ki je sam nima in do katere je bil venomer nezaupljiv. Odtod »kognitivna disonanca«: City goji odpor do evra, čeprav je ta v London pripeljal finančne institucije iz vse Evrope in je s skupno valuto največ pridobil prav on. Na kontinent, ki mu pripada, ga veže čisti oportunizem. Mislili smo, da je ob septembrskem referendumu šlo za Škotsko, a je bil v igri status Londona, pravi Lucio Caracciolo. Britansko vprašanje je imanentno evropsko vprašanje, morebitni Brexit bi preoblikoval odnose med EU in Londonom, vendar tudi med tem zadnjim in svetom.
Bo Evropska unija implodirala obenem s članicami z močnimi odcepitvenimi težnjami? Mineva četrt stoletja od padca berlinskega zidu, živimo v času nenehnega krušenja, razpadanja, prehajanja iz enega stanja v drugo, zgodovine ni konec, kakor je govoril Fukuyama. In vendar je EU odpornejša, kot se je zdelo na začetku krize, in bolj fleksibilna glede razmerij moči. Kanclerka se vse pogosteje ozre proti Varšavi, slednja je bila za začetku ukrajinske krize vodilni akter. Teza je radikalna: v novi konstelaciji evropskih razmerij lahko Britanijo zamenja Poljska. ●
