Tiskane izdaje
Stanka Setnikar Cankar je ob redni plači od leta 2003 do danes prejela še 636 tisoč evrov. Glavnino denarja ji je nakazala fakulteta za upravo. Večji del vsote so avtorski honorarji. Najbolje ji je šlo novembra 2004, ko se je stanje na njenem računu v mesecu dni izboljšalo za dobrih 29 tisoč evrov. Septembra lani je prisegla kot ministrica. Novembra 2014 je ob ministrski plači prejela še solidnih 3600 evrov. Zadnje mesece ji gre poslovno nekoliko slabše: februarja letos je nakazilo znašalo 270 evrov. Gre za neto zneske.
Kaj mora človek narediti, da v dobrih desetih letih zasluži dobrega pol milijona evrov avtorskih honorarjev? Javna agencija za knjigo je postavila standarde honoriranja avtorskih izdelkov. Če se želi založnik potegovati za državno subvencijo, mora avtorju za avtorsko polo besedila zagotoviti vsaj 365 evrov bruto. Avtorska pola naj bi obsegala 16 tipkanih strani besedila oziroma 30 tisoč znakov (s presledki vred).
Lotimo se torej seštevanja in odštevanja, množenja in deljenja. Da bi bila matematika bolj enostavna, zanemarimo neprijetne podrobnosti in predpostavimo, da je neto postavka enaka bruto postavki. Če bi veljale zahteve, ki jih postavlja javna agencija za knjigo, bi morala Stanka Setnikar Cankar za 636 tisoč evrov honorarja v desetih letih napisati dobrih 1700 strani avtorskih pol besedila. To je – čez palec – 28 tisoč tipkanih strani. Kar debela knjiga obsega milijon znakov. Po tarifi javne agencije za knjigo bi za 636 tisoč evrov – upoštevajoč zgoraj naštete poenostavitve – dobili okrog 50 debelih knjig. Če bi želela Stanka Setnikar Cankar kot slovenska avtorica zaslužiti 636 tisoč evrov, bi morala torej vsako leto objaviti vsaj pet debelih knjig.
Ker bi svoj lonček pristavila še davkarija, bi morala avtorica za 636 tisoč neto v dobrem desetletju v resnici napisati okrog 70 debelih knjig.
Morda je primerjava z avtorskimi honorarji za knjige slaba. Morda bi veljalo pogledati ljudi iz sveta znanosti, ki ob večerih, sobotah in nedeljah analizirajo, premlevajo in pišejo ter se uvrščajo v svetovno akademsko in znanstveno špico. Res je – ti lahko za imeniten znanstveni dosežek prejmejo nagrado, ki je višja od desetletnega honorarja Stanke Setnikar Cankar. Nagrada, ki znaša slab milijon evrov, nosi ime izumitelja Alfreda Nobela. Je nekdo ob odločitvi, da si avtorska dela Stanke Setnikar Cankar zaslužijo posebno vrednotenje, sledil vzorom iz Skandinavije?
Kdo bi to lahko bil? Glavnino dodatnih honorarjev je Stanka Setnikar Cankar dobila od fakultete za upravo. Med septembrom 2009 in septembrom 2013 je bila Stanka Setnikar Cankar tudi dekanja fakultete. Torej se je kot dekanja izrecno strinjala, da bo kot avtorica prejemala zneske, ki so, ko jih seštejemo, kar dobro primerljivi z Nobelovo nagrado.
Pred dvema desetletjema je bilo ustanovljeno računsko sodišče. Davkarija je še precej starejša institucija. Tudi proračunska blagajna, kjer so zabeležene vse proračunske transakcije, ima zavidanja vredno tradicijo. In vendar te tri institucije v zadnjih dveh desetletjih niso zaznale nenavadnih vzorcev. Ali pa so vzorce zaznale, a za to nismo izvedeli.
Na drugi strani so ljudje, ki delajo v javni sferi. Vsaj eno desetletje so prepričani, da v javni sferi ni možno biti zaposlen, hkrati pa pričakovati, da bi isti delodajalec izredne obremenitve in izredne dosežke še dodatno honoriral. Gre za sistemski defekt. Predstojnik javne institucije, ki želi izjemno marljivemu, prodornemu in uspešnemu delojemalcu zagotoviti nekaj sto evrov dodatne letne nagrade, mora hoditi po robu zakona, uporabljati mora računovodske in pravniške akrobacije. Ob tem tvega, da ga bo računsko sodišče nabilo na kol.
To, da najboljši ne morejo biti dodatno plačani, je narobe. Zakaj si najboljši v javnem sektorju ne bi zaslužili finančne kompenzacije, denimo trinajste ali štirinajste plače? Profesor, ki v prostem času analizira makroekonomske agregate in z analizami rešuje državo pred jastrebi iz globalnih finančnih institucij, si zasluži tudi sedemnajsto in osemnajsto plačo. Konec koncev, če ne bo solidno plačan, lahko analizo šibkih točk države ponudi tem istim jastrebom.
Zdaj pa si predstavljajmo, da bi predstojnik javne akademske institucije s temi argumenti prišel k najbolj poklicani osebi iz vladne administracije, ministrici za izobraževanje, znanost in šport. Kaj bi rekla ministrica? Rekla bi, da je situacija težka. Da smo sredi varčevalnega programa. Da je proračun prazen. Da nam trojka diha za ovratnik. Da lahko zapravimo le toliko, kolikor ustvarimo. Da je treba biti v krizi realist. In da bomo črtali tudi subvencije za šolo v naravi. Ministrica za izobraževanje je Stanka Setnikar Cankar.
Mimogrede, v številki 636 tisoč evrov se skriva fantastična numerološka lepota. Gre skoraj natančno za trikratnik zneska iz pravkar odpravljenega poročila komisije za preprečevanje korupcije, ki je ugotavljalo, da predsednik ene od parlamentarnih strank ne zna pojasniti, od kod mu 210 tisoč evrov. Državni zbor ga je odstavil s funkcije predsednika vlade. Miro Cerar in Dejan Židan pravita, da čakata na pojasnila Stanke Setnikar Cankar.
PS: Po zaključku redakcije Sobotne priloge je Stanka Setnikar Cankar sporočila, da bo predsedniku vlade ponudila odstop.
