Tiskane izdaje
Če bi hotel predstaviti vse slabosti današnje organizacije zdravstva, bi se tole pisanje preveč razvleklo. Zato puščam ob strani popolnoma nerealne cene, pri čemer Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pogosto ne krije niti materialnih stroškov; odsotnost vsake spodbude, da bi delali bolje in da bi bila strokovno dobra in prijazna storitev bolniku resnično na prvem mestu; ohromelost pri vodenju javnih zdravstvenih zavodov, ki jim ni dovoljeno, da bi sami odločali in prevzeli odgovornost za program dela, kadre, nagrajevanje, investicije in trženje svoje dejavnosti za tuje bolnike.
O tem so že pisali prof. dr. Alojz Ihan in kolegi iz Zdravniške zbornice, brali smo tudi polemiko ob spornem plačevanju Medicorja. ZZZS se ob vseh dobronamernih kritikah ne zgane in trdo zavrača vsakršno vsebinsko razpravo.
V tem prispevku se bom omejil na najbolj konkretno točko iz koalicijskega sporazuma: ukinitev prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
Participacija v zdravstvu
Zasebne zavarovalnice (Vzajemna, Adriatic, Triglav), pri katerih ima večina naših ljudi sklenjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, namenijo največ denarja plačilu participacije pri obveznem zdravstvenem zavarovanju. To je politično všečno: v praksi imajo ljudje vtis, da je vse zdravstvo pri nas brezplačno.
Pri sedanjem sistemu ni te vzgojne vloge participacije. Posledice: bolniki kopičijo zdravila na zalogo, za vsako tudi nepomembno težavo obiskujejo zdravnika ali zahtevajo preglede pri specialistu. Čakalne liste za zahtevno diagnostiko (na primer magnetno resonanco) ali preglede pri specialistu so polne bolnikov ali namišljenih bolnikov, ki jim takšen pregled ni nujen, resnično nujni primeri pa seveda ne pridejo na vrsto. Končno še zadnja, prav tako absurdna posledica sedanjega sistema obveznega in dopolnilnega zavarovanja: ZZZS pri vedno večji izgubi omejuje število storitev, kar povzroči, da imajo dopolnilne zavarovalnice vedno več dobička.
Nerealen cilj
Ukinitev prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja oziroma pripojitev tega prostovoljnega zavarovanja k obveznemu zavarovanju je nerealen cilj. Dragi prejšnji in bodoči ministri, tako tega problema ne morete rešiti: prostovoljno zavarovanje je po definiciji prostovoljno in država nima pravice, da bi se vanj vtikala. Če bi prostovoljno zavarovanje prepovedala ali ga »pripojila« k obveznemu zavarovanju, bi zanesljivo izgubila tožbo na ustavnem ali kakšnem evropskem sodišču.
Poleg protipravnosti ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je očiten še en problem: nenadoma bi v zdravstvu zmanjkalo nekaj sto milijonov, ki jih kot doplačilo skoraj vseh storitev zdaj prispevajo dopolnilne zavarovalnice. Vsi vemo, da v sedanjem ekonomskem položaju tega primanjkljaja ne moremo pokriti z novim ali višjim davkom. Kot bomo videli v nadaljevanju, pa lahko prostovoljno zavarovanje postavimo na pravo mesto s spremembo izračuna participacije k obveznemu zavarovanju.
Progresivna participacija
Najpomembnejši del prihodnje zdravstvene reforme bi morala biti uvedba progresivne participacije. Participacija, torej doplačilo zdravstvenih storitev, je ukrep pri skoraj vseh zdravstvenih sistemih, ki temeljijo na solidarnosti. Participacija je nujna, če želimo ljudi spodbuditi, da bodo varčevali pri stroških svoje zdravstvene obravnave: da ne bodo kopičili doma zalog zdravil, ki gredo nato neporabljena v uničenje (ali, še slabše, med komunalne odpadke); da ne bodo zlorabljali bolniškega staleža; da ne bodo po nepotrebnem hodili na pregled k specialistu za težave, ki bi jih lahko rešili s svojim družinskim zdravnikom; in da ne bodo ostajali na negi v bolnišnici iz socialnih razlogov, čeprav bi lahko zanje poskrbeli tudi v domači negi.
Če zagovarjamo zdravstvo na podlagi solidarnosti, mora biti participacija odvisna od premoženjskega stanja: za revnega je nekaj deset evrov veliko denarja, za bogatega nepomemben drobiž. Ponavljam predlog, ki sem ga zapisal že pred dvema letoma: od vsake zdravstvene storitve naj vsakdo plača 10-odstotno participacijo, in to toliko časa, da bo skupno plačilo v koledarskem letu zneslo dva odstotka njegovih lanskih dohodkov, od tod dalje pa je vsakdo oproščen participacije. Upokojenec, ki ima 400 evrov mesečne pokojnine, bo naslednje leto plačal participacijo največ do skupaj 96 evrov; tisti, čigar mesečni dohodek znaša 3000 evrov, pa bo naslednje leto plačal participacijo do največ 720 evrov. Sistem je preprost, potrebujemo le povezavo med zavodom za zdravstveno zavarovanje in davčno upravo. Sistem ne bi ogrozil socialne varnosti ljudi in prizadel oseb s kroničnimi boleznimi, ki bi jim pavšalno plačevanje participacije na vsak zdravniški recept pomenilo hudo finančno breme.
Kaj pomeni uvedba takega sistema za zavarovalnice, ki tržijo dopolnilno zavarovanje? Zelo preprosto: njihova ponudba, da nam v zameno za enotno mesečno premijo 27 evrov plačujejo participacijo, bi postala nesmiselna. Ljudje z nizkimi dohodki, ki zdaj plačajo na leto 324 evrov za dopolnilno zavarovanje, bi hitro sprevideli, da je mnogo ceneje, če plačajo participacijo neposredno zavodu za zdravstveno zavarovanje. Ljudi z visokimi dohodki pa prostovoljna zavarovalnica sama ne bi želela zavarovati, saj si pač ne more privoščiti, da bo letno prejela bistveno nižjo premijo, kot znaša strošek participacije. Tako bi se brez vmešavanja oblasti prostovoljno zavarovanje omejilo na tisto, kar je njegovo mesto v odprti družbi. Agenti prostovoljne zdravstvene zavarovalnice bi nas vabili, da se pri njih zavarujemo za masaže, zdravilišča, prehranske dodatke, originalna zdravila, zobno protetiko ali za zdravstveno pomoč med potovanjem v eksotične dežele.
Prof. dr. Matjaž Zwitter je zdravnik specialist na onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti.
