Tiskane izdaje
Vodenje Steklarne Hrastnik je prevzel 1. avgusta 2017, po trimesečnem »uvajanju« pri magu kriznega menedžmenta Andreju Božiču. V tem času je dodobra spoznal zasavske steklarje in tovarno, ki ji domačini od nekdaj pravijo glažuta. Tam je magistru strojništva v oči padlo dvoje: brezmejno število oblik steklenih izdelkov in neverjetne razlike v pojmovanju lepega.
Za delovne navade pravi, da jih človek pridobi v družini. Estetski čut mora najbrž prinesti s seboj na svet. Peter Čas, drugi od treh sinov, ki so se rodili koroškima podjetnikoma, in tudi sam oče dveh fantov, je poleg empatije očitno podedoval tudi občutek za lepo. Pisarna v četrtem nadstropju po novem diha v belem ... Zaradi Časove srbske izkušnje so v Hrastniku, ko so izvedeli, kdo prihaja na čelo glažute, pričakovali »težkokategornika«. Prišel je - človek, ki si vsak ponedeljek vzame čas za pogovor z zaposlenimi.
Je čas za menedžerja Časa dragocena dobrina?
Čas je nekaj, s čimer zelo skrbno ravnam in ga poskušam pravilno odmerjati: med poslovne dejavnosti in družino z majhnimi otroki, ki potrebujejo pozornost. Med tema poloma se trudim najti ravnovesje, kar vedno ne gre, zato nenehno iščem kompromise in poskušam nadomestiti zamujeno. Človek mora danes čas spoštovati, ga deliti med vse deležnike in si ga nekaj vzeti tudi zase, da v tišini razčisti, kar je treba razčistiti, da v miru razmisli o zadevah in da lahko kasneje nanje premišljeno reagira.
Kariero ste začeli v Gorenju. Dva tedna po tistem, ko ste postali tehnični direktor tovarne v srbskem Valjevu, so se ljudje uprli. Takrat ni bilo veliko časa za premislek.
V glavni ekipi, ki je postavila na noge in zagnala tovarno ter kasneje ostala v njej kot menedžment, nas je bilo pet Slovencev. Prišli smo v okolje, kjer je bilo treba delovati premišljeno, z občutkom, predvsem pa motivacijsko za zaposlene. Tovarno je bilo treba čim prej spraviti do polne zmogljivosti in usposobiti zaposlene. Stavka se je zgodila čisto na začetku. Za premislek res ni bilo dosti časa. Nagovoril sem zaposlene, obljubil pogovor z upravo in rekel, da imamo vsi skupaj le dva izhoda: ali nehamo delati in ne zaslužimo za plače ter ogrozimo obstoj tovarne ali pa gremo skupaj za trak in potegnemo ... Vzel sem v roke izvijač in smo šli.
Za trak?
Za trak. Po tistem smo se vodilni še večkrat pridružili zaposlenim. Vse dni smo bili v tovarni, in ko smo opravili formalnosti, smo ostali v njej še naprej, da začutimo utrip. Če se je zalomilo, smo tudi ob osmih zvečer rekli: zdaj pa gremo še pokazat ti dve uri, da zmoremo. Ne samo, da so bili rezultati odlični, iz tega sta se rodili tudi zaupanje in prijateljstvo. Ponosen sem, da je tovarna še danes ena boljših v skupini Gorenje.
Kariero ste nadaljevali v skupini Sij in marca lani iz osebnih razlogov odstopili z mesta glavnega direktorja Sija Acronija. Lahko po skoraj letu dni razkrijete kaj več?
Odnosov s Sijem po dogovoru ne komentiram. Ostajam pri osebnih razlogih ...
... katerih del sta bila morda brata Zubicki, ruska lastnika? Sij ste menda zapustili iz načelnosti. Kaj se ni ujemalo z vašimi načeli?
Kjer koli sem delal, sem poskušal delati v skladu s svojimi vrednotami. Če človeku na podlagi kompetenc zaupajo odgovornost za vodenje podjetja in zanj odgovarja, pričakuje tudi samostojnost pri delu.
Če prav razumem, je vaše načelo samostojno odločati v skladu z lastnimi vrednotami. Katerimi?
Vedno poskušam z drugimi ravnati tako, kot si želim, da bi drugi ravnali z mano. Pri tem ne delam razlik, do vsakogar je treba imeti spoštovanje. Dejstvo je, da se v medčloveških odnosih, tudi znotraj podjetij, najbolj ceni ferplej. Kar daješ, dobiš. Posameznike, ki se ne skladajo s filozofijo ekipe, v kateri delajo, ekipa prej ali slej sama izloči. Vedno računam na ferplej. Potem so tudi uspehi.
V Steklarno Hrastnik sta vas povabila zakonca Božič. Je bilo za izbiro odločilno vaše načelo ferpleja?
Tudi - poleg izkušenj iz serijske proizvodnje Gorenja in procesne industrije, kakršna je jeklarstvo. Postopek izbire, intervjuji, kjer smo se srečevali, so bili sploh zanimivi. Že na prvem smo dosegli kemijo, se ujeli, prepoznali vrednote drug drugega, spoznali, da delujemo podobno, da so nam blizu podobni vzorci.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Koga ste najprej prepričali? Kadrovsko gurujko Ksenijo Božič ali brezkompromisnega Andreja Božiča?
Mislim, da sta se odločila soglasno. Prvi intervju se je končal s: »če boste imeli ponudbe, počakajte, gremo naprej« ...
Pravite, da ste se ujeli, a razlike v slogu vodenja, značajske razlike med vami in predhodnikom Božičem se v temeljih razlikujejo.
Človek raste iz dveh najpomembnejših stvari. Prva je družina, kjer dobi prve vrednote. Izhajam iz družine, kjer sta bila mama in oče podjetnika in kjer smo morali otroci že kot gimnazijci pomagati v podjetju. Imeli smo tudi manjšo kmetijo, kjer so nam prav tako vcepili določene delovne navade. Drugo je kariera. Moja karierna pot je zelo drugačne od Božičeve. Andrej Božič je odličen komercialist z odličnim občutkom za komercialo, v menedžment je rastel po komercialni poti, sam pa sem se do menedžerskih pozicij prebijal skozi tehnični background. Od tod verjetno razlika v slogu vodenja, a na menedžerski šahovnici, verjamem, oba staviva na poštenost in ferplej.
Na dve stvari, ki ju je treba domala iskati z lučjo.
Mislim, da je na svetu še zmeraj ogromno poštenja in da v Sloveniji žal rajši izpostavljamo slabe primere, prej vidimo slabe ljudi kot dobre. Verjamem, da je večina ljudi dobrih.
Božič je bil impulziven krizni menedžer. Vi ste mirni, preudarni. Ste dolgo klesali svoj slog vodenja?
Človeka oblikujejo življenjske priložnosti, vzponi ga vlečejo naprej, mu dajejo energijo, padci ga učijo, kako se je treba pobrati ... Menim, da imam predvsem dober občutek za ljudi. Dobro se znam vživeti v njihovo situacijo, jim prisluhniti, prepoznati težave in poskušati pomagati. Naloge v podjetjih so razdeljene, vloga menedžerja pa je, da povezuje, usmerja ... in občutek za ljudi mi je pri tem v veliko pomoč.
Je bilo tako tudi ob srečanju z lastnikom Steklarne Hrastnik Igorjem Lahom?
Srečala sva se pred predstavitvijo na nadzornem svetu. Igor Lah je gospod, ki ve, kako usmerjati svoja podjetja. Srečujemo se na strateških sestankih, kjer skupaj z nadzornim svetom in Andrejem Božičem načrtujemo strategijo Steklarne Hrastnik.
Božič je imel pri vodenju steklarne proste roke. Jih imate tudi vi?
Lastnik se v operativno delo ne vmešava. Operativne zadeve komuniciramo z nadzorniki. Samo potrdim lahko, da z Igorjem Lahom korektno sodelujem.
Po dobrega pol leta najbrž že lahko primerjate odnos ruskih lastnikov do Sija z Lahovim odnosom do Steklarne Hrastnik.
V Siju je bil eden od lastnikov v upravi. Direktorji smo poročali upravi. Tudi operativno usklajevanje je potekalo na tej ravni. V Steklarni Hrastnik pa sodelujemo z nadzornim svetom in dejanskega vmešavanja lastnika v poslovanje ni.
Kako dobro ste se že spoznali s steklom in z ljudmi?
Imel sem privilegij, da sem opravil tri uvajalne mesece na mestu pomočnika generalnega direktorja. Odgovarjal sem za proizvodnjo in tehnični sektor, po več ur na dan sem bil med zaposlenimi v proizvodnji in navezoval prve stike.
Hrastniški steklarji so ljudje, ki še zmeraj cenijo, da si direktor vzame čas in gre - kakor rečejo - čez fabriko. Torej ste že izkusili famozni »mimohod«?
Večkrat na teden grem med delavce, med strojnike, kontrolorke ..., in se poskušam vključevati v procese. To ni nadzor, temveč pogovor - nemalokrat tudi o osebnih stiskah. V tovarni le preživimo osem ur dneva. Neizogibno je, da s seboj prinesemo tudi težave od doma, iz svojih okolij, zato je prav, da se o njih pogovorimo kolegialno in solidarno. Če pravi čas prisluhnemo ljudem, lahko rešimo težave, ki bi nastale jutri. Ob ponedeljkih imam uro odprtih vrat in ljudje prihajajo s prošnjami, nasveti, s težavami z delovnega mesta, iz svojih okolij ... Rad imam te ponedeljke.
Foto: Mavric Pivk/Delo
So Zasavci bolj občutljivi od drugih?
Delal sem v Savinjski dolini, na Koroškem, Gorenjskem ... Najbolj so si podobni Korošci in Zasavci. Najbrž zaradi trdega življenja, bitk za vsakdanji kruh, ki so jih Korošci bíli čez mejo, Zasavci v rudnikih. To so vzdržni, srčni in pripadni ljudje.
Menedžerji s seboj običajno pripeljejo ljudi, ki jim zaupajo. Ste jih tudi vi?
Tudi menedžerji, kot vsi ljudje, smo dobri le v določenih stvareh in iščemo komplementarne sodelavce, da sestavimo celoto. V svoji ekipi sem po večini ohranil ljudi, ki so delali že z Andrejem Božičem, na nekaterih področjih pa smo se okrepili. Seveda sem izkoristil svoje stike in pripeljal s seboj nekaj ljudi, ki jim zaupam. Steklarno vodi mešana ekipa Nezasavcev in domačinov, ki združuje tradicijo in izkušnjo transformacije ter nove poglede na prihodnost tovarne.
Ko smo vas ob nastopu funkcije vprašali, kakšen je prehod od jekla do stekla, ste odgovorili: »Kot z bele tehnike na jeklo: pester in učljiv.« Česa vse so vas naučili steklarji?
Vsaka panoga prinaša svojo izkušnjo, na vsak posel gledam s posebnim spoštovanjem. Tudi na umetnost oblikovanja naravnega materiala, ki so ga razvijale generacije Hrastničanov. Mnogi ljudje tu imajo steklo v krvi. Srčno gledajo na posel, pripravljeni so vložiti veliko truda, da iz stekla nastane vrhunski produkt, pripravljeni so se neizmerno učiti za skupen uspeh.
Pri zaposlenih ste že dobili prvi plus. Ko se je pojavila težava pri izdelavi steklenice ...
... sem ekipo vprašal, ali so v preteklosti že naredili takšno steklenico. Ljudje v steklarni vsak dan razvijajo zahtevne produkte. Ko naletijo na oviro, lahko človek reagira na dva načina: lahko reče, to morate narediti!, ali pa reče, kako bi to naredili?, poglejte, ali ste že razvili kaj podobnega? In ugotovijo, da so res ...
Razložite, prosim, kaj gre lahko narobe pri izdelavi steklenice v firmi, ki to počne že od leta 1860.
Čuda gre lahko narobe: od peska do zmesi, ki jo pripravljamo za taljenje, parametrov v pečeh, saj steklo talimo pri 1500 stopinjah Celzija in več ...
Toda vsega talite na en način.
Na en način, z dvema energentoma, a pri različnih parametrih, da dobimo čistost stekla, po kateri slovimo. Ogromno znanja je treba tudi pri izdelavi orodij, pri konstrukciji izdelka, pri spremljanju tlakov, temperatur, prepiha, ne nazadnje na izdelek vpliva celo osebno počutje zaposlenega ... Pri tem trčimo ob načrtovano digitalizacijo: kako zmanjšati vplive, jih čim bolje nadzorovati, da bosta človek in stroj potegnila iz stekla najboljše? Mojstrstvo Steklarne Hrastnik je v tehničnem znanju in tehnologiji, ne več toliko v ročnem delu. Z eno od multinacionalk se ravno pripravljamo za popolno digitalizacijo. Prva steklarna v svetu bomo, ki bo stopila na vlak, kjer so že dolgo avtomobilska in druge industrije.
Kdo odloča o obliki steklenic s prestižnimi pijačami, kot so Hennessy, Bacardi, Jack Daniel's, Cointreau ...?
Dizajne dobimo od lastnikov blagovnih znamk, korekcije pa izdelamo po potrebi pri nas. Imamo pa tudi lastno oblikovalsko ekipo, ki sledi trendom. Ti se razlikujejo od regije do regije, mi jim moramo le slediti: arabski svet ljubi zlató in okrogle linije bolj kot ravne; Evropa in severna polobla dajeta prednost ravnim in ostrim linijam ter bolj poudarjata čistost.
Kolekcija HighGlass Steklarne Hrastnik. Foto: arhiv Steklarna Hrastnik
Pred steklarno so številni izzivi: ukinjate enoto razsvetljavnega stekla, širite enoto embalažnega ... Povečujete profitabilnost, dodano vrednost, zmogljivosti, delovna mesta, krepite avtomatizacijo procesov in kakovost. Kje ste postavili meje?
Steklarna je v takšni finančni kondiciji, da z veseljem načrtujemo razvoj - vse do pametne tovarne. Do leta 2022 predvidevamo 35 milijonov evrov investicij, od tega več kot 20 milijonov v avtomatizacijo, robotizacijo in digitalizacijo tovarne, v visokonatančne inteligentne stroje za kontrolo procesa in izdelkov, s takojšnjim javljanjem napak, da jih odkrijemo na izvoru ... Človeški dejavnik je pri tem nepogrešljiv. V izobraževanje zaposlenih že ogromno vlagamo, ker želimo, da pametne stroje upravljajo ljudje. Smo pa omejeni s prostorom, še vedno smo mini steklarna, kar je tudi prednost zaradi kakovosti, fleksibilnosti in nišnosti, kjer Steklarna Hrastnik nastopa. Potencial za širitev na sedanji lokaciji obstaja in je povezan z bodočim stabilnim razvojnim strateškim partnerjem.
Je holding s sedežem v Švici, kamor odhaja tudi Andrej Božič, pogoj za to partnerstvo?
Švica, Anglija ... katera koli lokacija je bolj privlačna za sedež holdinga od Hrastnika. Slovenija je majhna, kar ni nujno slabost. A za finančne partnerje in multinacionalke sta Zürich in London veliko lažje dosegljiva kot Hrastnik.
Kako pa se cilj Steklarne Hrastnik, postati zaželena delodajalka, ujema z avtomatizacijo, digitalizacijo in robotizacijo?
Z njimi povečujemo zmogljivosti. Letos za 20 odstotkov dvigujemo proizvodnjo embalažnega stekla, s tem pa zagotavljamo višje kvalificirana delovna mesta in opuščamo težko ročno delo. Tudi z inovativnim razvojnim projektom za ogrevanje steklarske peči z vodikom sledimo temu cilju. S čisto, električno energijo, ki jo bomo pridobivali iz lastne sončne elektrarne, bomo poganjali elektrolizo, iz katere pridobivamo vodik, z njim - namesto z zemeljskim plinom - pa bomo ogrevali steklarsko peč. Pri projektu sodeluje tudi mlad slovenski doktor znanosti, ki smo ga zaposlili. To so bonbončki, s katerimi mladim odpiramo priložnosti, da jim ni treba na tuje.
Menedžerji se običajno izogibajo prevzeti podjetje v težavah. Kako pa je prevzeti podjetje za nekom, ki je iz njega ustvaril uspešno zgodbo?
Velika odgovornost je bila obuti Božičeve čevlje, ker so velika tudi pričakovanja. Božičevi ekipi je uspela izjemna transformacija, ki se danes kaže v odličnem poslovanju steklarne. Svoj prihod v steklarno jemljem kot priložnost, da v tej ugodni finančni situaciji, ko smo privlačni za dobavitelje, kupce ..., zgodbo zapeljemo v center steklarske odličnosti z vrhunskimi kadri in vrhunskim dizajnom izdelkov. Upam, da bosta ugodna ekonomska situacija in pozitivna gospodarska klima v Sloveniji še nekaj let vztrajali, da bomo lahko v podjetjih brez večjih ovir razvijali projekte, pri čemer je ključno, da podjetja ostanejo robustna, saj so le takšna pripravljena tudi na udarce.
