V labirintih sveta: Očetje, sinovi in dežela vmes

Vrniti se ali ne vrniti se? To vprašanje je v sebi premleval Hišam Matar, eden najbolj znanih sodobnih libijskih pisateljev, ko se je po padcu Gadafijevega režima – in po triintridesetih letih življenja v izgnanstvu – odpravljal v domovino staršev. V deželo, kjer je odraščal kot otrok in ki ga je s svojo svetlobo, kot je dejal v najinem prvem pogovoru, zaznamovala za zmeraj. Tu je veliko sonca, ki ga je mogoče čutiti povsod. Celo v jeziku. V jeziku pesnikov, pisateljev in tudi povsem navadnih Libijcev.

Toda ta shakespearovska dilema še zdaleč ni bila samo njegova. Kot profesor literature, v New Yorku predava prav književnost o izgnanstvu, dobro ve, da je že dolgo pred njim mučila tudi mnoge druge ustvarjalce. Josif Brodski, Vladimir Nabokov ali Joseph Conrad se nikoli niso vrnili. Vsak se je po svoje poskušal ozdraviti svoje nekdanje domovine. Tisto, kar so pustili za seboj, se je za vselej raztopilo v megli zamer in pozabe. Toda prav so imeli tudi nekateri drugi veliki mojstri. Dmitrij Šostakovič, Boris Pasternak ali Nagib Mahfuz, denimo, niso nikoli zapustili svoje države. Odideš in tvoje vezi z izviri, ob katerih si rastel, bodo za vselej pretrgane. (P)ostal boš mrtvo deblo, trdo in votlo, ob katero se ne bo nihče več naslonil, so razmišljali velikani, ki so torej kljub političnemu preganjanju in represiji ostali.

Hišam se je vrnil. Ker se je preprosto moral vrniti. Zaradi očeta Džabala Matarja, ki ga je nazadnje videl leta 1990, ko so živeli v Kairu. Družina je mislila, da je v tem velikem mestu, ki ga Nil deli na pol, na varnem. Tudi zato, ker so v Egiptu živeli s spremenjenimi imeni in novimi dokumenti. Toda to je bila zgolj utvara. Mubarakova tajna služba (muhabarat) je nekega lepega dne – po nalogu iz Tripolija kajpak – vdrla v njihovo stanovanje, ugrabila očeta in ga še tistega dne predala Gadafiju. Z letališča so ga prepeljali naravnost v zloglasni zapor Abu Salim, ki se ga je že zdavnaj oprijel vzdevek Zadnja postaja. Tja je režim pošiljal ljudi, ki jih je bilo treba čim prej pozabiti …

Za Gadafija je bila aretacija velik praznik, kajti Džabala Matar je bil njegov najhujši politični nasprotnik. Kot intelektualec in pisec (njegov literarni spomin je bil kot plavajoča knjižnica, pravi Hišam) se je uveljavil že pod kraljem Idrisom. Po njegovem padcu je nekaj časa delal kot diplomat v Združenih narodih, a je iz protesta proti Gadafijevi politiki kmalu odstopil. Ustanovil je Nacionalno fronto za rešitev Libije in hkrati z njo tudi manjše oborožene skupine, ki so delovale v Čadu, zato se je hitro znašel na črnem seznamu režima. Družina je zaradi tega že leta 1979 zbežala iz Libije in se naselila v Kairu. Hišam je že takrat zelo malo videl očeta, ki je bil stalno na poteh, po letu 1990 pa nikoli več. Ker je bil oče velik ljubitelj nogometa, navijal je za münchenski Bayern, mu je mama po izginotju še nekaj let snemala vse tekme, čez čas pa je tudi ona odnehala …

Družina je prve vesti o njem dobila šele sredi devetdesetih let, ko so iz zapora Abu Salim pretihotapili tri njegova pisma. V prvem od njih zapiše: »Krutost tu presega vse, kar smo doslej brali o ječah Bastilje. Toda jaz ostajam močnejši od njihove taktike zatiranja … Nikoli se jim ne bom uklonil.« V naslednjem pismu zaboli tale stavek: »Včasih mine celo leto, ne da videl sonce ali odšel iz celice.« In nato v zadnjem: »Celica je nekakšna betonska škatla. Skozi železna vrata ne pride niti piš zraka. Majhno okno je tri metre in pol nad tlemi. Stara žimnica je zguljena od prejšnjih jetnikov in raztrgana na več koncih. Svet je tu popolnoma prazen.«

S pomočjo mednarodnih humanitarnih organizacij in po pričevanjih zapornikov, ki so preživeli Gadafijev teror, je Hišam ugotovil, da je bil oče v Abu Salimu zanesljivo zaprt od marca 1990 do aprila 1996, ko so ga morda preselili v drugo krilo zgradbe, v kakšen drug zapor ali pa so ga ubili. Ko so uporniki po padcu Gadafija vdrli v zapor, je bil Hišam z enim od njih ves čas na telefonski zvezi. Ta je hodil iz celice v celico, z macolo lomil vrata, toda očeta ni bilo nikjer …

Hišam Matar ga išče že vse življenje. Je kot nekakšen Telemah, ki je leta in leta čakal, kdaj se bo oče Odisej vrnil na njihovo Itako. A v tem iskanju so bile, razumljivo, tudi krize. Nekoč je stal na mostu Pont d’Arcole v Parizu in se malodane že pognal v Seno, ko je v sebi nenadoma zaslišal očetove besede, ki jih je ta pogosto ponavljal: »Delaj, vztrajaj, preživi!« Od takrat ni nikoli več pomislil na samomor.

Doslej je objavil dve knjigi: V deželi mož in Anatomija izginotja. Prva je bila v ožjem izboru za bookerja. In, razumljivo, prepovedana v Libiji, kjer režim nikoli ni ljubil pisateljev. Nanje se je spravljal tudi z zvijačami. Gadafi je nekoč denimo pripravil literarni festival, na katerega je povabil vse mlade ustvarjalce v državi. Mnogi so potem v resnici prišli, a so še istega dne končali v ječi.

To poletje se je na svetovnih knjižnih policah znašla njegova tretja knjiga z naslovom Return. Vrnitev. V hipu je postala uspešnica. Hišam mi jo je poslal takoj, ko je v roke dobil prve izvode. Ko sem jo prebral, se nisem mogel znebiti občutka, da se po 33 letih izgnanstva v Libijo ni vrnil zgolj zato, da bi našel očeta ali vsaj njegove posmrtne ostanke, ampak predvsem zato, da bi nam, bralcem z vseh koncev sveta, podrobneje predstavil deželo in režim, ki ga v glavnem nismo (dovolj) poznali.

Hišam nam tako v knjigi denimo razkrije še en 11. september, ki se je zgodil leta 1936. Tistega dne so Italijani namreč hudo ranili in ujeli Omarja al Muhtarja, legendarnega voditelja libijskega upora proti italijanski okupaciji, v katerem je vidno vlogo odigral tudi Hišamov ded Hamed. Pet dni kasneje so ga obesili v Bengaziju. Na ta »dogodek« so morali obvezno vsi meščani. Tako so Italijani takrat lomili uporniški duh libijskega naroda.

In podobno ga je kasneje drobil tudi Moamer el Gadafi. Hišam denimo opiše zgodbo starca iz Zlitena, kjer so Gadafijeve čete pobile več deset upornikov, nato zažgale trupla in z buldožerji izkopale množični grob zanje. Toda starec Hišamu zarotniško zaupa, da je njegov sin na varnem. »Kje na varnem?« ga vpraša. »V svoji sobi. Klima dela z vso močjo. Toda zdaj je tu že tretji dan. In truplo je začelo zaudarjati. Moram ga čim prej pokopati. Kot človeka …« z žalostnim ponosom odvrne starec.

Hišam Matar je naredil vse, da bi se dokopal do resnice o očetovi usodi. Zanj se je pri libijskih oblasteh zavzel celo južnoafriški nobelovec Desmond Tutu, ne pa tudi Nelson Mandela, ki je bil iz časov apartheida prevelik dolžnik Gadafija, da bi začel vrtati vanj, kje in kako je končal Džabala Matar. Prek finančnih mogotcev Rothschildov je prišel tudi do Gadafijevega sina Sejfa el Islama, ki je po obisku Tonyja Blaira v Tripoliju začel na veliko kupovati nepremičnine v Londonu. Sejf mu je obljubil, da mu bo pomagal do resnice o očetu, vmes ga je tudi vabil, naj se za vselej vrne v Libijo (tako so nekoč v Sovjetski zvezi vabili svoje disidente, a tisti, ki so nasedli, so v hipu končali v gulagih), toda potem se je zgodila revolucija in zveza s Sejfom se je za vselej pretrgala.

Devetindvajsetega junija 1996 je libijski režim v zaporu Abu Salim, kjer je pred izbruhnil upor, v nekaj urah pobil 1270 zapornikov. Velika verjetnost je, da je tistega dne v pokolu umrl tudi Džabala Matar. Toda tega ne ve nihče. Pobite so namreč še tistega dne pokopali. Čez nekaj časa so kosti zmleli v prah in ga odvrgli v morje. O zločinu tako danes ni več nobenega sledu. Hišam Matar je tistega usodnega dne, kot je kasneje razkril njegov dnevnik, sedel v londonski National Gallery, in kot da bi slutil, kaj se dogaja, nemo opazoval sliko Edouarda Maneta Usmrtitev Maksimiljana ...

Nekaj dni pred izidom Vrnitve sedimo s Hišamom in njegovo ženo Diane na večerji pri naših skupnih londonskih prijateljih Devorah in Joshu. Hišam je popolnoma miren. Zdi se, da mu je mir, ki ga išče že desetletja, vrnila prav knjiga. Oče zanj ni ne mrtev ne živ. »Moj oče nima slovnice. Živel je v preteklosti, živi v sedanjosti in živel bo tudi v prihodnosti,« pravi Hišam in me spomni na stavek, ki ga je v arabščini zapisal že v Anatomiji izginotja. »Zapomni si, sin moj, življenje je treba živeti …« In res, ne zanj in ne za nas, ki nimamo te bridke izkušnje, preprosto ni druge možnosti.