Bodice: Od Vogrščka do Atacame

Zdi se, da bomo čez milijon let v Delu nekako takole naštevali največje puščave: Sahara, Gobi, Kalahari, Atacama … in edina evropska puščava, pravzaprav sušilnik, žepna državica Slovenija. No, za to mora preteči še mnogo let, ampak zanosa nam ne bo zmanjkalo. In letošnja suša je bila še ena spodbuda temu projektu.

Za razumevanje teh reči se je morda treba vrniti k Atacami, v kateri se že 250 milijonov let ni nič spremenilo in ki velja za eno najbolj sušnih in negostoljubnih območij sveta. O pač, prav tu naj bi odkrili ostanke neke kulture, ki je očitno tam nekaj časa uspevala, potem pa kraj organizirano zapustila.

Le kako se je mogoče preživljati v okolju, v katerem že milijone let ni niti kapljice vode? Odgovor najdemo v ostankih mesta, ki govorijo o imenitnem gradbeništvu in vrhunski urbanistiki. Še zdaj so tam podzemni rezervoarji za vodo, vino in oljčno olje, podobno kot v tisti rimski naselbini na Brionih, vendar je vse skupaj večje in bolj domišljeno. Če si zamislimo še pitoreskno stavbno »nadgradnjo«, ne moremo biti daleč od zamisli mojstrov, ki so snovali Pompeje.

Toda voda?! Seveda mesto ni nastalo prej, kot je bila voda, in tako so kot mnoge južnoameriške kulture »brskali« po vzhodni strani Andov (vrhovi okoli 6000 metrov) in naleteli na praktično neusahljiv vir. Geološka »luknja« s tihomorske strani, kjer je padavin za vse in še preveč, velik ledenik ali kaj tretjega?

Niti ni važno, tedanji inženirji so si s te točke zamislili več sto kilometrov »kačjih rid« do mesta, skratka, serpentine, kakršnih nikoli ne boste videli ne na Ravbarkomandi, ne na Vršiču, ne na Saint Gotthardu. Pravzaprav je to bil akvadukt, speljan po pesku, tako da voda ni smela izpodjedati kanala, še zlasti ne »ovinkov«. Padec vode je bil na vsakih sto metrov minimalen, le nekaj centimetrov, tako da dotok ni bil ravno hudourniški, toda stalen in zanesljiv.

Občudovanja si tedanji inženirji, očitno dobri matematiki in fiziki, ne zaslužijo le zavoljo »osnovne ideje«, ampak tudi zaradi poznejših posegov. Vodni vir visoko v Andih je očitno popuščal in kanal je bilo treba temu pač prilagajati. Tako je nastalo celo več »serpentin« – dokler se ni sistem podrl, mesto je ostalo brez vode in ljudje so se morali izseliti. Kam, ne bomo nikoli vedeli.

Kam pa se bodo izselili Slovenci, ki se zdaj še lahko hvalijo s preobiljem zelene barve v svoji okolici (Garcia Lorca: … zeleno, ki te ljubim zeleno …)? Namreč, tudi letošnja suša očitno spet ne bo dovolj jasno opozorilo, da se nekaj dogaja tudi v oblakih nad Slovenijo in da s trdovratnim tiščanjem glave v pesek ne bomo več dolgo zavajali ne narave ne ekonomije, sociale, kulture …

To bi seveda morala najhitreje dojemati vlada, ki pa se ne odzove, čeprav smo od leta 2000 imeli že šest katastrofalnih suš. Po taki suši leta 2003 je računsko sodišče ugotovilo, da državni izdatki za preprečevanje suše in omilitev njenih posledic ne dosegajo niti štirih odstotkov škode, ki jo povzroča suša – je za Mladino povedala Marina Pintar z ljubljanske biotehniške fakultete.

Ta država očitno vseskozi gradi na nekakšnem »flikanju«, krpanju, odvisno od financ od leta do leta, ne zavedajoč se, da je treba najprej premišljeno postaviti sisteme v prometu, industriji, trgovini, agrokulturi. In seveda nobenega teh sistemov ne more biti, če ne znaš upravljati vode, tako ali drugače. Razlika med Atacamo in nami je, da je tam niso imeli, mi pa se kopamo v bazenih. Doklej še?

Razlike so seveda še v marsičem. »Serpentine« akvadukta z Andov so izpeljali tedanji vrhunski inženirji, zloglasni Vogršček na Goriškem, naša največja akumulacija za namakanje, pa pušča. Pušča? Vodo v tem velikem zadrževalniku so morali delno izpustiti, »sanacija« traja že desetletje. Tudi če je kje drugje še kaka »zaplata« vode za kmetijstvo, si jo takoj prisvojijo ribiči in vsilijo svoj red.

Ne bi se lotevali celote, ker je o sušah in poplavah na Slovenskem že vse znano, se pa prebavlja v notranjih organih birokracije do tistega, saj veste, čisto na koncu prebavnega procesa. Da skrajšamo: ta režim, ki je sprva trdil, da bo naredil čisto vse za kmeta (še več pa za okolje nasploh – Dušan Plut je bil celo član predsedstva države), je vse skupaj popeljal v neko zmedo, prepojeno s starimi šablonami in neoliberalističnimi božjimi zapovedmi.

Posledica je, da si ne morete na vrtu izdolbsti niti manjšega zajemališča vode, ker se bo takoj vmešal kak arso. Ja, prav tisti, ki se vmešava v poglobitev koprske luke, čeprav dna ni še nikoli videl.

Pravzaprav tu ni nič nejasnega in bi bilo nadaljnje metanje kritik v veter čisti zaman. Bolj je vredno razmisleka, ali je neki sistem (vladar in celotno osebje organizirane države) nekemu zgodovinskemu trenutku dorasel ali ne; je sposoben za vse tisto, kar se mu vzpostavlja naokoli, recimo vojne, podnebne spremembe? Bodimo konkretni: je vlada Mira Cerarja sposobna nemudoma narediti plan gospodarjenja z vodami, od namakalnih voda do radenske?

Naš odgovor je lahko takojšen: Ne! In tega ne bi bila sposobna niti nobena druga, ne kmetijskega, ne zunanjega ministra, ne iz opozicijskih logov. Dejstvo je, da preprosto nimamo ljudi, ki bi jim omogočali učinkovito delo na teh področjih, ali pa so ti zagrenjeni odšli. In tako nimamo »inženirjev«, ki bi vlekli serpentine s Triglava do Bohinja, nimamo več domišljije kot srčike znanosti.

Kako vzporejati južnoameriške »inženirje« v Atacami z našimi, ki se smukajo okoli tistega nesrečnega Vogrščka?

Ustvarjalnosti kultur in civilizacij se kajpak ne da meriti po t. i. duhovni produkciji, kjer Evropa absolutno izstopa, se je pa uveljavilo nekakšno tekmovanje v tehniških dosežkih, na primer Eifflov stolp v Parizu, Chanel Tunel, most čez Bospor itd. Vsak režim se postavlja pred svetom z graditvijo presežnikov, ki bodo prišli v zgodovino prav tako kot mezopotamski ali nilski namakalni sistemi. Mimogrede: oboje je zahtevalo močno, tisočletno državno oblast.

Kvalitete neke vladavine, takšne ali drugačne, fevdalne ali demokratične, torej ni smiselno presojati samo po količini leporečja; takoj si je treba vzeti v misel tudi produktivnost. Če jo že zahtevajo od podanikov, naj jo prezentira tudi vlada – in ne samo vlada, celoten oblastni sistem, ki so ga v zadnjih letih zgnetli v kepo blata.

Če se aktualni predsednik vlade nikakor ne more privleči do Vogrščka, tega simbola slovenskega »modernega kmetijstva«, mu predlagamo izlet v Južno Ameriko. Tam bo, če ne drugega, hitro ugledal Janšo s palicami za golf, kajti pesek je menda odličen, 25 milijonov let star. Kakorkoli že, Atacama je morda najprimernejši prostor za poglobljen razmislek vsaj kolikor toliko odgovornih, ali bo kdaj tudi drugače.

Skoraj smo pozabili, v deželi Vogrščka in kačjih pastirjev so bili dejansko že veliki projekti. Uresničeni. Klinični center, Cankarjev dom, predor Karavanke, veliko industrije, luka z železnico – zdaj pa gre vse to v nos tistim, ki ne bi radi pripadali neki uspešni, prodorni generaciji. Ideologija je nad inženiringom.