Tiskane izdaje
Kako se na odru, pred občinstvom, pogovarjati z umetnikoma, ki se poznata vse življenje, ki sta bila mož in žena, partnerja na odru, sodruga čez vse? Ko se čez nekaj sekund vzpnemo pred gledalce, v resnici ni nič drugače kot pol ure prej, med klepetom v preddverju: prijatelja. Ne do popolnosti, a dovolj, da tam prisotne spomnita na mnoge človeške nepopolnosti, in nepopolnosti sploh, na neprijetnosti, ki jih je zmožen človek napraviti, na lepe stvari, ki so se jima dogodile, ko sta bila skupaj, na kolegialnost, hrabrost in očarljivost, ki ju ni nikdar zapustila. Spodnji zapis je delni prepis tistega pogovora in v preteklih tednih nadgrajen – med Brioni, Vošnjakovo, Bohinjsko Belo, Lastovom in Zadrom. In še kod. Bila sta velikodušna z menoj, igralska velikana, kot vedno doslej. Letos slavita vsak svoj jubilej. Milena okroglo obletnico rojstva, Rac petinpetdeset let igranja.
Kako sta si s Cankarjem?
Radko Polič - Rac: Mene sprašujete? Milena ima prednost.
Milena Zupančič: Kot po navadi, vedno jaz prva. Mislim, da sva si kar na dobro s Cankarjem. V Idealistu ni bilo najino prvo in edino srečanje, tudi v gledališču sva si enkrat stala nasproti v Cankarju, v Hlapcih, če se ne motim.
Polič: V Hlapcih, ja.
Zupančič: Zdaj sem gledala zadnjih nekaj minut Idealista … To je bilo eno lepših srečanj s Cankarjem. Tudi zato, ker je bilo, ko govorim o slovenskem filmu, eno redkih lepih snemanj. Igralci smo bili, če tako rečem, kar malo scrkljani, navadno nas precej mučijo, ne upoštevajo, toda režiser Pretnar je bil izjemen. Sicer je bil zelo miren in tih človek, nikdar glasen. Bila sem začudena, kako ni dovolil, da je bil okrog kamere hrup – navadno vsi nekaj govorijo in komentirajo. Pri njem je morala biti popolna tišina, nihče ni smel niti pisniti. Pogosto imamo igralci pred snemanjem vaje, vaje za kamero, vaje za luč, za to in ono, veliko ponavljaš … Pretnar nama je omogočil, da sva imela za te potrebe dvojnike, namesto naju so vadili drugi, midva sva prišla samo na zadnjo vajo. Tako sva lahko v miru delala. Kakšno razkošje! Imela sva celo garderobi, kar je spet redko, kjer sva imela do snemanja potreben mir, niso naju motili. To srečanje s Cankarjem je bilo res odlično. Rac je bil takrat zelo, no tudi sicer je – študiozen človek. Izjemno se pripravi na vsako vlogo. Za tega Kačurja se je res veliko pripravljal. Bil je sijajen. In v navadi je, da se v Sloveniji veliko govori o vseh uspehih naših filmarjev v tujini, Rac, ne vem, ali si ti sploh kdaj omenil, da si na mednarodnem filmskem festivalu v Moskvi – to je bil takrat festival A-kategorije, kot sta Cannes ali Benetke, ki se ga sploh nisi udeležil – dobil nagrado za najboljšo moško vlogo, za Kačurja. Otvoritev festivala je bila v Kremlju.
Polič: Ja, res je. Na festival pa nisem šel zato, ker sva se takrat ločevala in sem bil tako besen in žalosten in nisem hotel iti. Prav v času festivala sem snemal film To so gadi. Imponiralo mi je, da je bil v Moskvi predsednik žirije režiser Akira Kurosava, ki je odločil, bolje rečeno, njegov glas je odločil, da sem prejel grand prix Moskve. Od malih nog sem zaljubljenec v film in filmofil in Kurosava je zame vedno bil in bo ostal prvi režiser. Še danes nisem prebolel, da nisem šel v Moskvo. Preživel sem, nisem pa prebolel.
Zupančič: Takrat si šel na Islandijo.
Polič: Rad bi nekaj povedal o Pretnarju, ki je bil tudi direktor MGL. Velik režiser. Še vedno mi leži na srcu, da bi takoj po Idealistu z Mileno morala snemati Marinkovićevo Glorijo, pa je žal Pretnar zbolel za rakom in v letu dni umrl. To je edini scenarij, ki sem ga sploh hranil doma, pa še tega sem lani vrgel stran. Je enkraten in treba je vedeti, da so Marinkovića številni režiserji, hrvaški, srbski in slovenski, na kolenih prosili, da bi jim dal dovoljenje za ekranizacijo, pa ni privolil. Pretnarju pa je. Poslal mu je samo scenarij. In na podlagi tega scenarija je v enem dnevu dobil telegram od Marinkovića, v katerem je bila zapisana samo ena beseda: da. Ter podpis Marinković. Kasneje sem delal njegovo Glorijo v Dubrovniku z režiserjem Parom, zelo zanimiva predstava je to bila, s to predstavo je Mira Furlan začela profesionalno pot. Snemanja Idealista ne bom nikdar pozabil tudi zato, ker me nikdar kasneje, pa sem precej snemal, niso obravnavali tako, kot nas je obravnaval Pretnar. Pa ne samo zato, ker mi je dal posebno garderobo, imel sem svoj kavč, svojo mizico, svoj radio, vedno cvetje v sobi …, ampak ta njegova pripravljenost, ta njegov posebni odnos do igralcev, tega nisem nikdar več doživel … Bil je neizmerno pripravljen in to mi je imponiralo, da sem se dobro pripravljal. Vsako noč se je pripravljalo sceno za naslednji snemalni dan, natančno se je vedelo vnaprej, kaj se bo snemalo, od a do ž. Snemali smo v miru, vstajal sem ob petih in delali smo do poznega večera. Vsega se živo spomnim, običajno se igralci takšnih stvari ne spominjamo, ampak z njim je bilo resnično drugače, zelo kreativno in, prosim, podčrtajte, zelo profesionalno. Zakaj to govorim? Danes ni več tako. Na snemanjih vsi posnemajo Američane, v oblačenju, v načinu govora, delajo pa po balkansko, po domače povedano, pa nočem žaliti svojih kolegov na Hrvaškem, v Srbiji ali Makedoniji. Spomin na Idealista je bil zame način, da sem se držal pravil, ki sem jih vsrkal na snemanju, in držim se jih še danes. Zato tudi sem tako tečen in včasih precej zoprn na snemanjih. Zanimivo, da se mi to dogaja le doma, v Sloveniji.
Zupančič: No, ne samo na snemanjih. Ampak, če se navežem, včasih smo hodili na filmski festival v Pulj. Gornji prostori v areni so bili vedno polni mornarjev. Med projekcijo so vedno glasno komentirali, s filmom so na glas sodelovali. Takrat si vedel, ali si neko vlogo naredil prav ali ne. Spomnim se, da so na mestu, ko se Tončka odpravlja na ples in jo Kačur začne daviti, vpili: Udavi kurvu! Udavi kurvu!
Polič: Movie quorum.
Zupančič: Takrat mi je postalo jasno, da sem prav odigrala vlogo. Tončko so res zasovražili.
Radko Polič in Milena Zupančič med snemanjem Idealista. Foto: Joco Žnidaršič
Vajin odnos, tako zasebni kot profesionalni, se je začel pred snemanjem Idealista, sledilo je Vdovstvo Karoline Žašler – takrat sta bila, skupaj z Borisom Cavazzo, ne samo najboljša, temveč tudi najuspešnejša slovenska igralca, tako v gledališču kot na filmu …
Zupančič: Zdaj bo zvenelo, kot da hočem Raca ves čas hvaliti, ampak on je bil tako fer. Tudi ko sva bila poročena tistih nekaj let, je Rac vedno skrbel, da bom jaz naredila dobro vlogo v filmu ali pa v teatru, bolj je pazil in skrbel zame kot pa zase. To dobro vem. Najin prvi skupni film je bil Mrtva ladja, sledil je Avtostop in potem cela vrsta filmov … V gledališču pa sploh. Skupaj sva se selila s projekta na projekt, tudi kasneje, ko nisva bila več par. In še danes je tako – lahko se skregava zasebno, profesionalno pa nikdar. Še danes se lahko nekam pošljeva, po domače. Z velikim veseljem, ampak z velikim veseljem pa še zmeraj skupaj delava.
Polič: Hvala!
Spomnim se, Radko, ko ste mi, pred kakšnimi petnajstimi leti, pripovedovali o grenko-nežnem spominu, zdaj nemara že anekdoti, o vajinem razhodu: glavni akterji so bili Dubrovnik, taksi in Milena Zupančič.
Zupančič: (smeh)
Polič: O, ja! V Bohinjski Beli smo začeli graditi hišo. V nekem trenutku sem se odločil, da se odpravim v Dubrovnik. Šel sem, da bi presenetil svojo drago, nisem pa vedel, kaj se dogaja, to moram priznati. Milena je tam delala predstavo in zalotil sem jo z njenim dragim prijateljem, ampak nisem nič grdega mislil. Ker Dušan je bil moj prijatelj še na akademiji, pravzaprav sem ga spoznal še pred Mileno. Na koncu se mi je le, čeprav zelo počasi, posvetilo, kaj se dogaja. Ko sem odhajal iz Dubrovnika, ves zmeden, ker nisem vedel, pri čem sem, sem sedel v taksi, ki naj bi me peljal na letališče. Rekel sem si: če se bo Milena po tistem, ko bo taksi potegnil, obrnila in mi pomahala, bom vzdržal z njo. Če ne bo pomahala, je konec. Taksi je potegnil, sedel sem na zadnjem sedežu in buljil skozi zadnje okno avtomobila, čakal, da se bo obrnila in pomahala. Ni se obrnila in ni pomahala. Ko sem prišel nazaj v Bohinjsko Belo, sem dokončal, kar sem imel dokončati, in šel.
Zupančič: Ojojoj. Nauk te zgodbe je, da je treba prej telefonirati, preden prideš (smeh).
Polič: Ampak vseeno sva še vedno prijatelja. Življenje brez Milene bi se mi zdelo kar precej nenavadno. Zelo veliko delava skupaj. Zadnja predstava, ki sva jo delala skupaj, je BMR, Boris, Milena, Radko. Malce sem jezen, ker smo imeli v Ljubljani zadnjo, poslovilno predstavo, pa ne vem, zakaj, ker je predstava ves čas razprodana in ni nam jasno, kaj se dogaja. Sem malo več kot besen. Žalostno, da bodo takšno predstavo ukinili.
Ko sva se pred leti pogovarjali za ta časopis, sva se z Mileno strinjali, da so igralci, ko gre za njihovo delo in pogovor o njem, kar iskreni ljudje …
Zupančič: Včasih še preveč.
Polič: Življenje igralca je pač takšno, da je vse, kar dela na odru ali pred kamerami, eno samo iskanje resnice. Celo več. Jaz kot Polič Radko dam na odru celo tisto, kar o meni ne vesta niti mama in oče, ali moji bratje in njihove žene. Da to lahko storim, moram biti do konca iskren tudi do sebe. Imam svojo temno plat, o kateri ne bi razglabljal ..., vendar jo uporabljam za to, da dosežem tisto, kar dajem gledalcem. Zastavljam si določena vprašanja in nanja tudi odgovarjam, z vsem svojim jazom, z vsem svojim egom. Ne samo s svojo svetlo platjo, temveč tudi s tisto temno, težko izgovorljivo …
Milena, ste od vedno vedeli, da je igra nekaj, čemur boste posvetili življenje?
Zupančič: Sredi gimnazije sem ugotovila, da bom ali igralka ali pa nič.
Polič: A tako?
Vi, Radko, ste skoraj vpisali študij medicine.
Polič: Ja, čisto po naključju sem zaplaval v igralske vode. Moj prijatelj, pokojni Mirko Bogataj, se je pripravljal na izpit na akademiji in me prosil, če bi mu bil partner. Če tisti dan, z Vošnjakove, kjer smo takrat stanovali, ne bi zavil v center mimo protestantske cerkve, in ne čez Argentinski park, kot sem to navadno počel, ne bi srečal Mirka – in bi bil zdaj uspešen kirurg. Nikdar si nisem mislil, da bom igralec. Tudi ko sem hodil na akademijo, sem hotel prekiniti študij, ker nisem razumel svojih kolegov, zdeli so se mi popolnoma izgubljeni. Niso vedeli, zakaj so tam. Res pa je, da sem že od mladih let imel stik z umetnostjo, v Opero so me prvič peljali, ko sem imel pet let. Kasneje sem začel hoditi v gledališče in sem v gimnaziji imel celo težave zaradi tega, ker sem zavrnil skupinske abonmaje, češ da jih ne potrebujem, ker da hodim sam od sebe v gledališče. Zato pravim, da mi ni bilo jasno, kako so bili kolegi na akademiji tako izgubljeni, kar ne pomeni, da sem se imel za boljšega od njih. Imel sem staro gardo profesorjev, avstro-ogrsko, jim pravim sam, ki jih prav tako nisem razumel; češ da se gledalcem ne sme kazati hrbta, da je treba z odra ritensko ali postrani in da sediš tako kot zdajle jaz, ne gre …
Zdajle torej sedimo narobe – kako je prav?
Polič: To nogo bi moral spustiti, drugo pokrčiti, s prsnim košem naprej … Tako sem se na akademiji spraševal, kam sem pravzaprav zašel, saj na odru vendar kažemo nekakšna življenja. Kakšno je bilo včasih, kakšno je danes in kakšno bo. Da ne začnem filozofirati še o ostalem. Vsako leto sem hotel oditi z akademije. Pa mi je oče rekel, ne, če si se odločil za igro, ostani do konca. Pa boš kasneje šel na medicino. Medicina je ostala tam, jaz pa sem še zmeraj igralec.
Zupančič: Ampak mislim, da popolnoma iskren pa nisi.
Polič: To je nemogoče – sem mar kaj pozabil reči?
Zupančič: Tako kot si ti do konca igralec in si vedno hotel biti igralec, je nekaj zelo redkega. Vedno si govoril, še pred štiridesetimi leti, da boš gozdar, ne medicinec in kirurg. Zaljubljen si v poklic igralca.
Polič: Ne, zaljubljen nisem, sem pa zvest. To je velika razlika.
Nekaj ljubezni vedno ostane do konca življenja, za vsakogar. Je bila Milena Zupančič tista, ki je resnično nikdar niste nehali imeti rad?
Polič: (smeh)
Zupančič: Zdaj pa pazi, kaj boš rekel.
Polič: Če je ljubezen na stara leta takšna, kot je ta odnos, ki ga imava midva, zelo prijateljski odnos … Rad? Imel sem jo rad. Imel sem jo. Zaljubljen sem bil, ločitev me je zelo prizadela. Potreboval sem veliko časa, da sem se spet postavil na noge. Potem pa sva postala zelo zelo dobra prijatelja. In sva še zmeraj. Ta odnos se mi zdi lepši in polnejši, kot če bi bil poročen z njo.
Zupančič: Tistih nekaj let je bil kiks, kajti midva se resnično dobro razumeva ... Kombinacija mož – žena za naju ni bila dobra, vse ostale pa ja.
Radko, prej smo govorili o vašem odnosu do igre, ampak spomnim se, kako ste v preteklosti kdaj govorili o svojem sovraštvu do tega poklica.
Polič: Saj ga ne sovražim … Na svoj način ga imam zelo rad, ker znam upravljati svoj razum, voditi, kultivirati, se poigravati s svojo dušo, s srcem – tako, da me človek zelo dobro posluša, da sprejme, kar mu dajem, da zna odgovarjati na vprašanja, ki se mu ob tem zastavljajo, kot znam jaz odgovarjati skozi lik, ki ga igram. Ta poklic sovražim zaradi stanja duha v njem. Ne bom lagal, če bom rekel, da je osemdeset odstotkov ljudi, ki so igralci, nepoklicanih za ta poklic. Tudi na akademiji se sprejema kvote igralcev, dramaturgov in režiserjev, ker so kvote predpisane, morajo jih sprejeti toliko in toliko. In ti igralci, če le imajo srečo, najdejo pot v eno od gledališč, v katerem ostanejo do smrti. Filmska produkcija, vemo, kakšna je, zdaj se nekaj premika, s temi nadaljevankami, ki se delajo zelo hitro, z levo roko, tudi sam sodelujem pri eni od njih … Posname se po dve, tri nadaljevanja v enem dnevu …
Igralci iz predstave Boris, Milena, Radko z režiserjem Dušanom Jovanovićem. Foto: Ljubo Vukelič
Kaj snemata trenutno?
Polič: Prvič v življenju snemam nadaljevanko Da, dragi, da, draga …, v kateri moram paziti, čeprav sem v kadru, se me ne sme videti na ekranu. Sem na nekakšen perverzen način srečen, da se me ne vidi, ampak se sliši samo moj glas.
Zupančič: Rac, toliko mržnje imaš včasih v sebi, mi ga poznamo, od tega sovraštva zares vzamemo samo četrtino. Najprej si tako ogorčen, nakar mi rečeš, da snemaš to nadaljevanko …
Polič: Ja. Ta je zelo dobra, je celo edina nadaljevanka v Sloveniji, ki mi je zares všeč. Predvsem zaradi izjemnega igralskega para – Lotos Vincenc Šparovec in Gorka Berden. Mržnja – da v Sloveniji že petindvajset let ne snemava.
Vi, Milena, pa ste nedolgo tega snemali na Ptuju.
Polič: No, povej, da že petindvajset let ne snemava v Sloveniji. De Niro, Streepova, Redford …, najina generacija še vedno veliko snema. Zakaj v Sloveniji nihče ne napiše scenarija na »najino kožo«.
Zupančič: Snemala sem na Ptuju, z veseljem sem skušala biti v pomoč fantu, ki je snemal kratek filmček za sprejemni izpit na akademiji. Rada sodelujem z dijaki srednje grafične in oblikovne šole, že nekajkrat sem snemala z njimi. Navdušili so me z znanjem, pripravljenostjo, resnostjo …
Polič: Hotel sem povedati, da zadnjih petindvajset let ne obstajava na slovenskem filmu.
Zupančič: Ampak ti si nekaj snemal, oprosti.
Nazadnje v Psih brezčasja …
Polič: Pa Zvenenje v glavi, Država mrtvih Živojina Pavlovića in Nočne ladje Igorja Mirkovića. Milena pa v zadnjih petindvajsetih letih tudi samo dva …
Zupančič: Jeseni naj bi bila premiera dokumentarnega filma Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina o uprizoritvi Boris, Milena, Radko, ki bo verjetno zelo zanimiv za občinstvo, za nas pa najbrž malo manj. Kajti ob študiju predstave sta režiserja Grlić in Ivanišin ves čas snemala dokumentarec, od prve bralne vaje do premiere je bila kamera ves čas prisotna, tako neopazno, kot da je ni … Nihče natančno ne ve, kaj vse izrečemo na vaji, kaj vse naredimo, koliko je kletvic, ko ne gre … Ko smo začeli delati, je bilo, kot da so na odru sami »kriplji«, Borisa je bolel križ, jaz nisem mogla premikati roke, Rac je bil bolan in se je držal za srce. Katastrofa. Dušan Jovanović, režiser predstave, pa je plezal čez eno klop, da nam nekaj pokaže, kako se naredi, ampak – ni prišel čez. Bili smo precej bedni. Tokrat šale in muke niso ostale med nami. Vse je posnela kamera. Bomo videli …
Polič: Posnetega materiala je za osemdeset celovečernih filmov. Včasih je bila samo ena kamera, včasih so bile tri, kamera nam je sledila po vaji tudi domov, v stanovanja, na avtobus, v bife … Zelo sem radoveden, vem, da Grlić zna sestaviti takšne stvari. Sam imam približno sliko, seveda bodo presenečenja tudi zame, kajti ko pademo iz vloge, znamo biti nesramni in jezni, nepredvidljivi … Pošiljamo se marsikam, in ta predstava je osnovana samo na čustvih in emocijah. To bo velik hec. Presenečenje. Na zadnjem filmskem festivalu v Pulju sem srečal Grlića, povedal mi je, da je film dokončan in da je dokumentarec izpadel kot en velik film o ljubezni.
Zupančič: Snemali so praktično cela dva meseca vaj. Ko so posneli Borisa, Dušana in Raca, so rekli, no, zdaj pa še ti, Milena, da posnamemo, kako greš iz gledališča … Jaz pa se po vajah vozim na Bohinjsko Belo. In sem jima rekla, pa ja ne bosta hodila tja gor … In pridemo k meni domov. Prižgem televizijo, na ekranu Dušan, Rac in jaz na vaji za Hiengovega Osvajalca … pred več kot štiridesetimi leti. Neverjetno, kot da je bilo pripravljeno, pa ni bilo.
Zid, jezero.
Polič: Mmm, to je ena boljših predstav, ki sem jih delal. Tako Zid, jezero kot Boris, Milena, Radko sta scenaristično pisani predstavi. Še danes ne morem verjeti, kako dobra predstava je bila Zid, jezero, kako dobra sva bila v njej z Mileno, kako zelo gledana je bila, podobno kot BMR. Pokojni slikar Bard Iucundus je naredil dva portreta, Mileninega in mojega. Moj je bil v naravni velikosti, kot kakšen Hamlet, ki z eno nogo stoji na veliki prazni konzervi. Po premieri predstave Zid, jezero sem med poklonom, med samim aplavzom, trajal je dolgo, tako dolgo, da sem lahko skočil domov, na Vegovo, vzel portret, se z njim vrnil v Dramo, na rampo, in še vedno so ploskali. Mislili so, da je to del predstave. Ta portret sem takrat podaril Mileni, ki ga ima zdaj na Bohinjski Beli in straši Dušana Jovanovića. Oba z Jovanovićem sva agitirala, da bi na televiziji posneli film, a brez uspeha. Zid, jezero bi bil odličen film. O tem sem prepričan. Končno bi imeli slovensko romantično komedijo s pridihom farse in Ljubezni.
Zupančič: S to predstavo smo gostovali v Mehiki, ko še nihče iz Slovenije ni hodil tja, mislim, gledališča. Bili smo prvi. Velik uspeh, po več mestih, igrali smo v slovenščini, verjetno so imeli slušalke … Dobili smo ponudbo, da ostanemo v Mexico Cityju, za en mesec, in da bi gostovali še po drugih mestih … A smo se morali vrniti, ker smo šli na Borštnikovo srečanje, ki ga nismo smeli zamuditi.
Glede na to, kako dobro se tako poznata, nemara hipoma, stoječ si nasproti na odru, zaznata, da je eden ali drug v zagati – kje se pri delu razhajata, kje v načinu dopolnjujeta?
Zupančič: Seveda se razjeziva drug na drugega, ampak to v resnici pomeni, da se lahko pri delu bolj iskreno popravljava, si pomagava. Mnogi igralci pravijo, da je včasih težko delati z Racem. To pa zato, ker je zelo zahteven soigralec. Ko pride na prvo vajo, že zna tekst. Nekateri igralci ga še dan pred premiero ne znajo, Rac tega ne tolerira in ima prav. Z drugimi se ne more tako odkrito in iskreno sporeči kot z menoj, seveda, to so ustvarjalni spori v dobro enega in drugega. Midva včasih prav vpijeva drug na drugega, ali bolje, predvsem on name. Res pa je, da on meni manj verjame kot jaz njemu.
Polič: Narava tega dela je, da se s tistimi, do katerih imaš več afinitete, govorim o soigralcih in soigralkah, nekako večkrat znajdeš v istih projektih, naj bo teater ali film. Tako kot je to v privatnem življenju – nekoga bolje prenašaš, drugega slabše, nekoga nikakor … Z nekaterimi nisem nikoli igral. In tudi nočem. Podobno je z režiserji, z nekaterimi preprosto nočem. Čeprav je v našem poklicu takšen »ne« prepovedan. Ampak usoda nam je dala možnost odločanja z »da« ali »ne«. Že na akademiji učijo igralce, da nas dramaturgi, režiserji in direktorji obravnavajo, kot da smo samo del nekega ansambla in da oni namesto nas odločajo, kaj bomo igrali. O tem igralec ni obveščen, dokler ne visi na razglasni deski, kjer ga določijo za določene vloge. Jaz pa sem se že na akademiji upiral s svojim »ne«. Ko je profesor govoril, da je določene stvari treba delati na določen način, tega nisem sprejemal in sem prosil za razlago. Če profesorjeva razlaga ni bila dovolj natančna in razumljiva zame, sem rekel, da tega ne sprejemam. Mislil sem, da bom lahko že na akademiji vodil dialog, ampak dialoga ni bilo, ker so profesorji zahtevali samo kimanje in privolitve. Kasneje se je v gledališču dogajalo, da sem bil na razglasni deski, ne da bi vedel, kdo je določil tisto, kar je tam pisalo: direktor, režiser, dramaturg …? Čisto na začetku moje profesionalne kariere, ko sem bil sprejet v Dramo, sem bil začuden, kako to, da me nihče ni vprašal, ali bom to delal ali ne. Ta »ne« je bil pri meni zelo prisoten, tako zelo, da sem rekel »ne« že pri prvem angažmaju, ne spomnim se več, za katerega režiserja je šlo. Nisem hotel sprejeti tega, da so odločali o meni v moji odsotnosti. Od tistega trenutka dalje sem s to svojo trmo prisilil režiserje, da so me – še preden so se začeli dogovarjati z direktorji in dramaturgi, ki so vodili gledališča vso mojo kariero – obveščali, katere tekste pripravljajo, in spraševali, ali bi sodeloval. To, da sem v službi v gledališču, pomeni tudi, da lahko rečem »ne«. Imam pravico odločati, kako bom živel kot igralec. Ne bodo drugi odločali o mojem življenju in me porivali v vloge, ki jih nočem igrati ali mi ne odgovarjajo oziroma mi niso v izziv. Tako je ostalo vseh mojih petinpetdeset let igralskega življenja. Še danes rečem »ne«. In ta »ne« je v mojem življenju zelo pomemben.
Spomnim se, Milena, kako ste mi pred leti, ko ste odhajali iz Drame, rekli, da vas nekateri ljudje enostavno ne zanimajo več. Da ste se tega enostavno naučili.
Zupančič: Velika prednost je, ko greš v pokoj, da si nenadoma sam svoj gospod. Danes lahko mirno nečemu rečem »ne«, če mi tako ustreza, če nečesa nočem. Obenem z velikim veseljem rečem »ja«, če me ponujeno delo zanima. Dokler si v gledališču v službi, vlog ne moreš sam izbirati … Najtežje je biti mlad igralec, kar naprej je treba misliti, ali te bo občinstvo sprejelo, kako se boš uveljavil, skratka, veliko imaš opravka s samim seboj, ne moreš si privoščiti besed »ne, tega pa ne bom delal, ne, tega pa ne znam«. Treba je veliko delati, nabirati kilometrino … Potem nastopi krasno obdobje, ko ti je vseeno, kaj si bodo o tebi mislili in pisali, ampak končno uživaš v samem delu …
Mimo vajinega imenitnega dela se je prijetno pogovarjati z vama vsakokrat, ko se srečamo za časopis, in tudi sicer. V resnici pa sta samotarja, umaknjena eden na vrt pod gorami, drug na svoj otok, »skalco«.
Zupančič: Ko sem bila mlada, sem smučala, ko se je še štamfalo in ni bilo takšnega drenjanja. Tudi poleti ne hodim dopustovat v gnečo na morje. Ker je narava mojega dela taka, da sem ves čas med ljudmi, čas, ki mi preostane ob delu, najraje preživim sama.
Boris, Milena in Radko. Foto: Ljubo Vukelič
Za koliko časa si zaželite popolne samote?Zupančič: Včasih kar za dolgo. Lepo je biti sam, sploh pa na vrtu.
Polič: Mene gledate? Samota, samost, sam biti, pobegniti vase, v vesolje, v neskončnost, poraja neverjetno goro in neverjetne plazove vprašanj. Na vsa ta vprašanja spoznanja večnosti, pretok sekunde ali minute na odru … Spoznanje, da si »gospodar« časa, je grozljivo in fascinantno ... Biti gospodar časa? Že kot otrok sem bil rad sam, sam sem pohajkoval, imam rad samoto. Rad sem sam doma, tudi v družinskem krogu. Pred petindvajsetimi leti sem odkril ta majhni otok Unije, kjer je malo ljudi, ni avtomobilov, tam sem lahko vso zimo in v mesecu dni ne srečam nikogar. V Ljubljani pa, podobno kot Milena, ne prenesem druženja po premierah … To sem nehal početi že pred štiridesetimi leti. Tako da me prav prosijo, Rac, pa ja ne boš spet ušel … Mogoče je nekaj narobe z našo družbo …
Zupančič: Postarali smo se. To je to.
Polič: Morda, ampak jaz sem se že kot mlad rad zapiral v svoje neznane prostorčke, med svoje knjige …, ali odhajal na svoje sprehode. Odkar pomnim, sem sam. Razen v obdobjih, ko sem bil s svojimi ženami, takrat sem plaval med Scilo in Karibdo, če je le bilo mogoče. Tudi ponoči sem znal vstajati in se odkrasti v temno, izpraznjeno Ljubljano, samo da sem bil lahko sam s svojimi mislimi in razmišljanji, s svojim filozofiranjem o življenju in smrti, o biti in ne biti?!
Kje tekst potrka na vajini življenji, da izbereta interpretacijo?
Zupančič: Pot do dokončne interpretacije je večinoma strma in makadamska, redkokdaj asfaltna in ravna. Nikoli pa je ne iščem v dogodkih iz svojega življenja, ne iščem je v konkretnih ljudeh. Veliko mi pomaga tako imenovani čustveni spomin, ta se v človeku kopiči od najzgodnejšega otroštva. Vedno poskušam skozi interpretacijo svojih vlog spregovoriti o svojem odnosu do sveta, do politike, o družbenih dogajanjih ...
Polič: Ni teksta, ki bi ga konkretno iskal za kasnejše oživljanje na odru ali filmu. Ja, če bi živel kje drugje in ne tukaj, kjer sem. Drugje? Tujina. Prepuščam se zavestno, da usoda odloča o moji igralski poti. Ne dramaturgov, ne režiserjev, ne direktorjev, ne producentov ne vlečem za rokav, da bi jih nagovarjal ali prepričeval o nujnosti kakršnekoli vloge ali dramske igre ali scenarija, ki bi jih moral odigrati samo jaz in nihče drug. Usoda, ta že vnaprej zapis v zvezdah, me je in me še vedno vodi skozi pekel teatra in igralskega spotikanja do končnega padca v večnost. So pa teksti, ki konkretno in dobesedno ubijajo našo dušo in telo. Poseben način dela na tekstu od a do ž – Interpretacije, Interpretacija? Grozna beseda?! Oblikovati, gnesti materijo, vsrkavati življenjske modrosti, vse, kar posameznika definira družina, šola, prijatelji, domovina, država, večnost, smrt, rojstvo …
»Bolj ganljivo, bolj vznemirljivo, bolj nepozabno …« slediti tem »maksimam« najbrž ni najbolj enostavno.
Zupančič: Zelo zgodaj sem začela dobivati pomembne nagrade za svoje delo in zato so bili kriteriji kritike do mene ostrejši, pričakovanja občinstva večja. Vedno nekaj novega, drugačnega … Ni enostavno, ne more se vedno zgoditi nekaj nad pričakovanji, tudi jaz imam pravico do napak.
Polič: Ne sledim tem »maksimam«. Biti bolj tak ali onak ni smisel moje biti.
Vajino delo je vajino življenje?
Polič: Moje življenje je zaradi mojega dela (ki je v številki grozljivo veliko) ena sama katastrofa.
Ni katastrofa.
Polič: Je, glede na to, da življenje teče mimo brez družine, brez najbližjih, brez prijateljev … Ostane samo oder, preklete deske, ki življenje pomenijo.
(Lahko si samo približno predstavljam življenje brez teatra, filma, igre! Pravkar ko to pišem – sem na Brionih, kjer se pripravljam na predstavo Shakespeare ljetne noći – variacije, v kateri igram samega sebe, Borgesa, Shakespearja – skozi okno moje sobice vidim gozd, stoletne velikane borov in cipres. Začel je pihati zapadnjak, zelo je soparno, približujejo se neverini – nevihte (končno) škržati žagajo in pilijo svoje zrsz, zrsz, zrsz. Pozabil sem na vse, predvsem na svoj poklic … Samo veter, škržati, kriki galebov in šum morja. Ja, lahko bi bil gozdar. Zakaj nisem?)
Kako prevarati minljivost?
Polič: Kako prevarati minljivost? Minljivost prevaram tako, da čisto vsaki igri, ki jo igram, dam en rek, moto, izreko, sežet tistega, kar bom igral, kar je nekdo že igral ali bo igral. Skozi stavek povem vse o tistem, kar tisti trenutek počnem, in ko končam, ostane samo ta stavek. Ne ostanejo ne igra, ne igralec, ne jaz, ne moje ime, niti tisti, ki je to napisal. Ostane rek mojega enoletnega ali dveletnega dela na določeni predstavi ali filmu. Moj moto, da sem lahko preživel mesec in pol na Brionih, igral Shakespearja in Borgesa, sem našel pri Shakespearju, prosim, naj ostane v hrvaščini, tako sem ga igral, tako bo ostal v mojem spominu in tako bom prevaral to večnost: Život je samo sjen što luta, bijedni glumac što se na pozornici razmeče, prodrhti svoj sat. I ne čuje se više: on je bajka, koju idiot priča, puna buke i bijesa a ne znači ništa. To je napisal Shakespeare. To je ostalo v moji duši in to bo odšlo z menoj. S tem sem prevaral, kot pravite, minljivost. Začeli smo s Cankarjem, česa sem se zdaj spomnil, iz Hlapcev: Usode svoj gospodar, krmarji svojega smo duha?! Ali pa iz Rihard III. + II., ko je usoda, poglejte, ne tako dolgo nazaj, minljivost, vzela Pandurja. Misel iz te drame: Bog je mrtev ali pa nas sovraži. Drama BMR: Ali je prav, da ubijamo ljubezen? To so misli, preskoki v času – Shakespeare, Cankar, Jovanović –, ki so se izločili iz tekstov in na svoj način prevarajo minljivost.
Zupančič: Ni kaj prevarati. Igralci si ne postavljamo spomenikov. Naše delo odzvanja v času, v katerem živimo. Nove generacije imajo nove junake, nove idole, nove filme ...
Polič: Lahko pa povem, kako sem prevaral minljivost. Eden najlepših Shakespearjevih stavkov, pa sem ga veliko bral in igral, ne bom ga prevajal. To je odgovor tudi na minljivost planeta Zemlja in vesolje: Neka nam je prašina papir, pa kišnim očima izpisujemo tugu po njedrima zemlje. Predstava, ki smo jo igrali na Brionih, govori o migrantih, o stanju današnjega sveta, predvsem o beguncih, ker smo večino življenja begunci: ali bežimo pred seboj ali pred družbo. Ali pred družino ali pred državo, pred vojno ali pred življenjem. Pred štirimi meseci so našli doslej neznan Shakespearjev tekst, ki govori o beguncih, neverjetno. Rade Šerbedžija ga je izbrskal, čeprav sem sam že prej o njem bral v časopisih, in ga dal prevesti … Na koncu nekaj povem o tem.
Tudi za to gre pri vašem delu, pokazati, kaj življenje je, kaj naj ne bi bilo in kaj čisto zares ni?
Polič: Življenje je ena velika farsa. Nič drugega. Genialen preplet komedije, parodije, satire, vodvila, stand upa, tragedije, tragikomedije in enega velikega niča.
Zupančič: Je to nadutost, če si predstavljam, da tu pa tam kakšen gledalec kaj od tega zasluti po ogledu naše predstave ali našega filma?
