Oni upajo, mi ukrepajmo

Vsaj tri zadeve so pretekli teden pritegnile pozornost in bi jih lahko imeli za strateške in kulturno pomembne. Prva so vojaški manevri Nata in posledično povračilni manevri ruske vojske. Druga je referendum v Veliki Britaniji o morebitnem izstopu iz EU, ki ga je v sredo uradno napovedala tudi kraljica Elizabeta. In tretja je predlog solidarnosti, ki ga je izdala evropska komisija in predvideva, da bi države EU iz Grčije in Italije prerazporedile 40.000 beguncev, Sircev in Eritrejcev, Slovenija bi od tega sprejela 702 begunca.

Šest članic Nata in še tri države so v ponedeljek na severu Evrope začele letalske vojaške vaje pod geslom Arktični izziv 2015, vključile pa naj bi okrog 4000 ljudi in več kot sto letal. Istega dne je ruski predsednik Vladimir Putin na območju Urala in Sibirije tudi odredil ruske vojaške vaje, ki naj bi angažirale kar 12.000 vojakov in 250 bojnih letal. Za skupni moment dogajanja se kaže predvsem rožljanje z orožjem, interpretacije gredo v dve smeri, ti pa sta po svojem bistvu raznorodni.

Če se vprašamo, ali gre pri tem rožljanju za načelne zadeve civilizacijskega miru, svobodo ljudi in narodov, ali za surovinske in kapitalske interese v arktičnih območjih, kjer se neusmiljeno topi led in se razkrivajo novi energetski viri, si postavimo pravo vprašanje.

Ameriški predsednik Barack Obama se je v torek sestal z generalnim sekretarjem Nata Jensom Stoltenbergom. Medtem ko sta govorila o krizi v Ukrajini in boju proti Islamski državi, je izrekel misel, da se Rusija v Ukrajini obnaša vse bolj agresivno. Iz globalizacijske megle kakor da se dvigujejo obrisi duha dveh svetovnih in tretje hladne vojne in nenadoma več ne vemo, ali je EU v njej igralec ali oddana kmečka nevesta, ki se z očetom promiskuitetnega snubca pogaja za čim višjo doto. Vse to bo v prihodnjih letih vplivalo na podobo Slovenije in prve znake lahko že vidimo pri vprašanju begunskih kvot.

Ko je angleška kraljica v sredo spregovorila o referendumu, je bilo jasno, da gre za nacionalni projekt, ki je dobro premišljen in zase skuša doseči nekaj pomembnega. V četrtek je postalo jasno, kakšno bo referendumsko vprašanje: »Ali bi morala Velika Britanija ostati članica Evropske unije?« Istega dne zjutraj je vplivni nemški časopis FAZ nakazal, da je referendumsko vprašanje postavljeno, kot bi hotelo psihološko učinkovati na volivca. Ko obkrožiš da, torej pritrdilno, afirmativno, se kot volivec opredeliš za EU. Kar Veliko Britanijo postavlja v hudo zadrego, je Škotska, ki bi po mnenju poznavalcev postopek za izstop iz britanskega imperija, kljub nedavnemu pritrdilnemu referendumu, sprožila tisti trenutek, ko bi Anglija izstopila iz EU. Toda Cameron in kraljica kakor da igro obračata. Do EU se Anglija iz nekih razlogov obnaša, kot se je Škotska do nje, in od EU namerava iztržiti nekaj podobnega, kot je Škotska od nje.

Vse to pa vendarle kaže, da se moč Evrope kot Evropske unije psihološko krči na razmerje med Nemčijo in Francijo; videti je celo, da bolj na Nemčijo kot na katero drugo evropsko državo. Angleški manever sproža številne geopolitične misli. Sporoča se, da tisti, ki bi, prosto po Thomasu Mannu, tovrstne pomenke zajezil s kretnjo roke, ne sedi v Berlinu, temveč v Washingtonu, med njim in Evropo pa se je britanski otok vedno postavljal za Arhimedovo točko svetovno-kapitalske geometrije. V zapletenih globalno-varnostnih in kapitalskih razmerjih kulturna in gospodarska identiteta EU in Evrope postajata vprašljivi. Velesile se dokazujejo prek orožja ali vsaj po rožljanju z njim, podobno kot je bilo pred sedemdesetimi in več leti. Izražena je bila želja, da se kaj takega ne bi več ponovilo.

In že smo pri Siriji in begunski drami, ki je posledica destabiliziranega Bližnjega vzhoda in kjer se po ISIS, formacijah plačancev, dogaja sodobna hladna vojna pod filmsko kuliso krvoločnih islamskih skrajnežev. Množica beguncev iz Sirije in Eritreje se prek Libije in Sredozemskega morja prebija v Evropo kot deželo upanja na mir in blaginjo. Ne vedo, da je v Evropi upanje padlo na oltarju blaginje. Toda EU še ve, da je upanje beguncev zaveza človečnosti in da brez te zaveze Evropa ne more več biti to, kar pravi, da je.

Slovenija je nagovorjena, da po nekem še neizpogajanem ključu kvot evropske komisije sprejme 702 begunca. Tej logiki se upirajo Anglija, Poljska, Španija, Češka, Litva, Estonija, Madžarska, Slovaška, menda celo Francija. Stop. Slovenija bi morala velikodušno sprejeti te begunce. Tako bi se uprla novi hladni vojni, v svoji družbi bi spet odkrila človečnost. Izkazala bi spoštovanje načelu, ki je v zadnjih sto letih rešilo na stotisoče svobodo iščočih slovenskih beguncev.