Tiskane izdaje
Dokler človek goji pričakovanja do drugih, ni svoboden. (Pre)visoka pričakovanja so jedro nasprotij, nesporazumov, včasih celo vzrok za vojne. To velja tako za osnovne medčloveške odnose kot za visoko politiko. Pričakovanja ponavadi gojijo šibkejši; bodisi osebnostno, ekonomsko ali politično. In Grčija je zadnja leta dejansko živela le še od pričakovanj, ki so se prevajala v upanje. V – metafiziko.
Ko so Grki 29. januarja na predčasnih parlamentarnih volitvah izvolili levičarsko Sirizo, so – bolj potihem kot naglas – pričakovali, da bo Aleksisu Ciprasu in tovarišem uspelo ustaviti epidemično padanje Grčije prek roba revščine. Pričakovali so, da bo Sirizini vladi v Bruslju in na sedežu mednarodnih finančnih institucij uspelo doseči dogovor, ki bo celostno izčrpani državi vsaj delno odprl dihalne poti. Pričakovali so, da bodo na evropskih dvorih upoštevali rezultate grških volitev in dejstvo, da je pet let strogih varčevalnih ukrepov v Grčiji povzročilo veliko humanitarno katastrofo, ki si je na povsem drugačnih načelih in vrednotah zasnovana Evropska unija ne bi smela »privoščiti«. Računajoč na ostanke zgodovinskega spomina so Grki pričakovali vsaj nekaj humanizma, a temu se je – poglejmo samo, kaj se dogaja z begunci in priseljenci – Evropa boleče kratkovidno odrekla.
Podobna pričakovanja, ki so se kaj kmalu izkazala za praznoverje in politično ter tudi čisto človeško naivnost, so imeli tudi v vrhu Sirize. Še več: bili so prepričani, da jim bo trojka posojilodajalcev (evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad) stopila naproti. Še pred slabima dvema tednoma, ko so grški volivci na referendumu, ki ga je Cipras uporabil kot svoje poslednje pogajalsko orodje, odločno zavrnili varčevalni dogovor, so bila po razglasitvi rezultatov »ljudskega glasovanja« v toplem atenskem večernem zraku velika pričakovanja. Tako v štabu Sirize kot na ulicah.
A zgodilo se je nasprotno. Tisto, kar je bilo v kontekstu realpolitike in realekonomije edino mogoče … pričakovati.
Arogantnost in agresivnost posojilodajalcev na čelu z Nemčijo sta se še okrepili. Prepad znotraj Evropske unije in evrskega območja se je poglobil. Gospodarski in politični pritisk se je stopnjeval. Banke so ostale zaprte. Posli so, na vrhuncu turistične sezone, skoraj v celoti zastali. Grexit ni bil več le fraza in bankrot ne le grožnja. Sirizina vlada je bila tudi zaradi pomoči evropskega javnega mnenja, ki je Grke na pogon dolgo le latentne ksenofobije in dolgo le politično korektno prekritega rasizma dokončno sprejelo kot manjvredne lenuhe in prevarante, stisnjena v kot. Cipras je bil, posledično, prisiljen privoliti še v hujše varčevalne ukrepe od tistih, ki so jih Grki na referendumu zavrnili.
Referendumski OXI se je v nekaj dneh prelevil v politični da. Razpis referenduma se je – na podlagi napačnih pričakovanj – izkazal za veliko politično napako, ki je Ciprasove pogajalske (z)možnosti ne le oslabila, ampak tudi popolnoma izničila. Tako v Bruslju kot v Atenah, kjer je že tako dodobra pretresena Sirizina vlada četrtkovo zgodnje jutranje glasovanje o tretjem svežnju varčevalnih ukrepov po umiku 38 Sirizinih poslancev preživela le – ironija vseh ironij – zaradi glasov njenih največjih političnih nasprotnikov. Ponižanje se je, kot v nekakšnem resničnostnem šovu, dogajalo v živo. Ciprasa so številni označili za izdajalca – a glasov iz evropske akademske levice, ki je s položaja absolutnega udobja in lažne moralne superiornosti, toda brez kakršnega koli stika z (grško) realnostjo, v imenu ideologije pripravljena žrtvovati ljudi, ljudstva in države, ne kaže jemati resno. Osamljenega predsednika grške vlade veliko bolj bolijo kritike, ki prihajajo iz najbližjih, tako rekoč družinskih krogov, kjer so se mu – dolgoročno – že odrekli.
Za Grčijo se je psihološko, sociološko in politično v zadnjih šestih mesecih, še posebej pa v zadnjih dveh tednih, uresničil najslabši scenarij. Siriza, ki je bila poslednje upanje volivcev, ni »upravičila pričakovanj«. Privolila je v zaostreno nadaljevanje politike varčevanja, ki je Grčijo v zadnjih letih spremenila v državo tretjega sveta, a hkrati z odločilno pomočjo ključnih krivcev za razmere v državi (začasno) obdržala oblast, kar bo Cipras v naslednjih dneh najverjetneje želel prikazati kot politično zmago – kot državništvo. A to bi bilo mogoče le, če bi se posojilodajalci pod pritiskom Mednarodnega denarnega sklada vendarle odločili za tridesetletni odlog grškega dolga, kar je možno le, če se Združene države dokončno odločijo ekonomsko in politično poseči v odnose med Grčijo in Evropsko unijo. To v nobenem primeru ne bi bila dobra novica, v trenutnih geopolitičnih razmerjih pa to ne bilo presenetljivo.
Grčija je ponižana. Njeno telo je razboleno, čustva ranjena, racionalnost močno oslabljena. Grčija je po padcu poslednjih iluzij »osvobojena« pričakovanj in upanja. To bo določalo naslednje politične in življenjske odločitve velikega dela prebivalstva. Med padanjem proti dnu se bo ta del prebivalstva, med katerimi so tudi številni razočarani volivci Sirize, oprijel prve trdne roke, ki se jim bo ponudila v političnem vakuumu.
Neonacistična Zlata zora je potrpežljivo čakala na zgodovinsko priložnost. Ta je zdaj tu. Pričakovati, da bi jih kdo ustavil zdaj, ko je to še mogoče, bi bilo skregano z zgodovino in neskladno s prihodnostjo.
