Pastir z oljčno palico

Vsaka umestitev novega ljubljanskega nadškofa predstavlja prelomnico. Ko je februarja 1980 vodenje ljubljanske nadškofije prevzel dr. Alojzij Šuštar, je kilometer vzhodno od ljubljanske stolnice umiral Josip Broz Tito. Ko je leta 1997 nadškof postal Franc Rode, je želela Cerkev v povsem novem družbenem in državnem kontekstu svoj položaj formalizirati s posebnim slovensko-vatikanskim sporazumom o pravnih vprašanjih. Po sedmih letih je bil pravni sporazum podpisan in nadškofa Rodeta so dobesedno naslednji dan poklicali v Vatikan. Oziroma v generalštab, kot se je izrazil sam. A v devetdesetih letih, med utrjevanjem formalnega položaja, so se razmere na »bojnem polju« temeljito spremenile. Popis prebivalstva, izveden leta 2002, je bil razlog za alarm. Če se je ob osamosvajanju 71 odstotkov prebivalcev Slovenije izjasnilo za katolike, se je leta 2002 za katolike izjasnilo le še 58 odstotkov prebivalcev.

Takoj po podpisu slovensko-vatikanskega sporazuma je decembra 2004 vodenje nadškofije prevzel Alojz Uran. Anton Stres je vodenje nadškofije prevzel leta 2009, ko so bili na obzorju obrisi finančne polomije. Finančni zlom, ki je imel epicenter v mariborski nadškofiji, je leta 2013 odnesel tudi ljubljanskega nadškofa.

Stanislav Zore vodenje ljubljanske nadškofije prevzema leto in pol zatem, ko je rimski škof, papež Frančišek, občutno spremenil javno podobo vesoljne Cerkve. No, ne gre le za kozmetiko. Papež Frančišek je izrecno napovedal boj proti spolnim zlorabam. Odločno problematizira ekscesno razredno razslojenost sveta. Hkrati reformira vatikanske finance. Verodostojnost duhovnih sporočil Cerkve je možna le, če so verodostojne tudi vatikanske finance, sporoča.

Prihod Stanislava Zoreta je deloma povezan z globalno sliko: verodostojnost duhovnega sporočila Cerkve v Sloveniji je omajana zato, ker so bile cerkvene finance predmet moralnega hazardiranja. V zadnjih dveh desetletjih je imela v slovenski RKC pomembno besedo struja, ki je bila prepričana, da bo institucija postala močna, če bo s tveganimi finančnimi operacijami krepila materialno bazo Cerkve.

Papež Frančišek je prepričan, da vesoljna Cerkev ne sme in ne more biti na strani finančnega kapitala. Ne sme biti aristokratska. Papež Frančišek, jezuit po redu, iz katerega izhaja, živi skromno. Stanislav Zore pripada frančiškanom, redu, ki je zavezan k uboštvu. Frančiškani so najdlje od aristokratske drže. Zaveza k uboštvu predpostavlja celo odpoved osebni lastnini. Ob posvetitvi je Stanislav Zore v rokah držal lesen pastoral, škofovsko pastirsko palico. Predhodniki nadškofa Zoreta so nosili pozlačeno škofovsko palico. Nadškof Zore napoveduje vrnitev k osnovnemu poslanstvu Cerkve, skrbi za šibke.

Zelo pomembno pa bo na delovanje nadškofa Zoreta vplival koledarski kontekst. Vodenje ljubljanske nadškofije je prevzel pol leta pred 70. obletnico konca 2. svetovne vojne. Deveti maj za večino prebivalcev Slovenije pomeni veličasten dan zmage nad nacizmom. Za del prebivalstva pa je 9. maj tudi dan komunistične revolucije; obstajata dva radikalno drugačna pogleda na revolucijo. En pogled govori o zločinih, ki so sledili prevzemu oblasti, drugi govori o emancipaciji, ki jo je prinesla revolucija. Obletnica konca druge svetovne vojne, ki bo hkrati obletnica komunistične revolucije in povojnih pobojev, bo v marsičem določala delovanje nadškofa Zoreta.

Stanislav Zore je prvi ljubljanski nadškof, ki je bil rojen po 2. svetovni vojni. Anton Stres je bil rojen leta 1942, Alojz Uran je bil rojen leta 1945. Stanislav Zore je prvi ljubljanski nadškof po nadškofu Antonu Bonaventuri Jegliču, čigar neposredne osebne izkušnje niso povezane z 2. svetovno vojno. Jeglič je umrl leta 1937. Predhodniki Stanislava Zoreta so bili z 2. svetovno vojno tudi osebno zaznamovani.

Če bo nadškof Zore ljubljansko nadškofijo vodil na način, ko Cerkev ne bo aristokratska institucija s pomembnimi kapitalskimi interesi, bo našel zaveznike tako v Vatikanu kot Sloveniji. Tudi za moralno prenovo, ki predpostavlja jasno obsodbo pedofilskih kaznivih dejanj, bo oporo našel tako v središču kot domovini.

Kaj pa 2. svetovna vojna in sprava? Kako razume vojno in spravo, je papež Frančišek, potomec italijanskega vojaka, pokazal, ko je v Redipulji molil tako na grobovih italijanskih kot avstrijskih vojakov. Da se razumevanje 2. svetovne vojne spreminja tudi v slovenski RKC, morda kaže lanska gesta patra Bogdana Knavsa, ki je tako kot novi nadškof član reda frančiškanov. Na Sveti gori nad Novo Gorico je namreč daroval mašo za padle partizane, taboriščnike, pregnance ...

Ravnanja nadškofa Zoreta bodo deloma odvisna od državne oblasti. Če državna oblast 25 let po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu in 70 let po koncu 2. svetovne vojne ne bo sposobna dostojno pokopati žrtev povojnih pobojev ali vsaj predstaviti verodostojnega načrta za ureditev grobišč, bo to negativno sporočilo.

Ob vprašanju, kako ravnati ob obletnici konca 2. svetovne vojne, pa bo nadškofu Zoretu morda najboljša opora kar njegov pastoral, škofovska palica. Pastoral nadškofa Zoreta je iz lesa. Oljčnega lesa. In oljčna vejica je simbol miru.