Tiskane izdaje
Prireditev v hali Tivoli, gledal sem jo naslednji dan po televiziji, je bila videti precej bizarno. V prvi vrsti predsednik države, prvak opozicije s soprogo, ombudsmanka, škofje, nekje za njimi nune, v pozdravnem nagovoru so bili omenjeni ustavni sodniki in diplomatski zbor.
Kakšnih pet tisoč ljudi. In na odru sedeči otroci, mladinci in mladinke, tudi starši z malčki, ki so se kmalu začeli dolgočasiti, med njimi pa je kraljeval Pedro Opeka z lepo negovano sivo brado, bolj kot na preroka je spominjal na pastirja iz bukoličnih prizorov. Dajal je občutek, da dobro ve, da mora izgledati dobro.
Kamere nacionalne televizije so pridno stregle z neskončnimi podobami obrazov, sijočih, vzhičenih, na robu joka, tudi mokrih oči, pa spet nasmejanih, srečnih, blaženih. Očitno je bilo, da so prišli iz vse Slovenije. Prijatelji Petra Opeke – in tako se je ta velikanska dobrodelna prireditev tudi imenovala.
Slovenci, ni jasno, kdo ali kateri, a zagotovo ne brez njegove vednosti, so latinoameriškega Pedra ob tej priložnosti namreč dokončno ponašili v Petra. Njegovo slovensko poreklo naj se izkaže tudi z imenom, morda še zadnja ovira za poistovetenje z njim! Odkar so v 90. letih začele kapljati k nam informacije z Madagaskarja o misijonarju slovenskega rodu in z njim povezanim »čudežem na smetišču«, je njegova podoba rastla in kmalu pridobila tako atribute svetosti kot nezaslišanega humanitarnega avanturizma.
Tu in tam se je pri marsikom prebudil tudi mesijanski vzgon, ki je konkuriral cerkvenim organizacijam in župnijam. Imel sem prijatelja, ki sam ni imel nič, a je leta in leta »zbiral za Madagaskar«, svojega velikega vzornika pa je tam tudi obiskal.
Ob dogodku v Tivoliju se je bilo težko iznebiti vtisa, k njemu je navajala tudi avra občudovanja na stoterih obrazih, da moralno razrahljana in materialno opustošena Slovenija danes ne potrebuje nikogar tako kot svetovno uglednega, karizmatičnega, brezmadežnega človeka, ki je skoraj božji odposlanec in kot tak nedosegljivi zemeljski humanitarec, hkrati pa izgubljeni in spet vrnjeni domovine sin.
No, vsaj za tiste tisoče ljudi, ki so naselili razprodano dvorano v ljubljanskem parku, in za desettisoče onih, ki je niso mogli. K sreči je prišel misijonar samo zbirat denar za svoj projekt, kakor to počne drugod po Evropi in prav nič ne kaže, da bi ga zanimalo še kaj drugega.
Pedro Opeka pooseblja nekaj tistih človeških kvalitet, ki jih pripisujemo izumrlim lastnostim izgubljenega raja; o njih popevajo popkulturne viže, so etični model za manihejsko obarvano filmsko mitologijo. Opeka je v »ljudskih« očeh esenca dobrote, ki ni dana običajnim ljudem in ni mera običajnega življenja, kakršno smo navajeni živeti. Zato je njegova figura v trenutku njegove prisotnosti svetlejša od bleska vseh najboljših nacionalnih športnikov, svetlejša od vseh umetnikov, da ne govorimo o politikih – razen v omejenem obsegu tistih dveh, ki sta sedela v prvi vrsti.
Seveda lahko ima takšno karizmo samo nekdo, ki je misijonar, misijonar v dobesednem, se pravi poklicnem, in prenesenem, poklicanem imenu. Slovenska cerkev, njeno Misijonsko središče, premore danes okrog šestdeset misijonarjev in misijonark, raztreseni so po vsem svetu (največ jih je prav na Madagaskarju, kar enajst), ni jih samo v Avstraliji in ZDA – toda samo eden je Pedro Opeka!
Nadaljevalec izročila, ki ga je zapustil Friderik Baraga, Prešernov znanec, ki je odšel leta 1830 med severnoameriške Indijance; plemenu, ki ga je prišel evangelizirat, je napisal slovnico in slovar, tako rekoč ustvaril knjižni jezik, v katerem jim je potem pisal in razlagal, kateri bog je pravi. Še en slavni slovenski misijonar je bil Ignacij Knoblehar, ki je sredi 19. stoletja deloval v južnem Sudanu; svoji osnovni dejavnosti je pridružil raziskovalno, geografsko, organiziral je odpravo po Nilu, cenjen je bil v Vatikanu in v dunajskih znanstvenih krogih.
Toda če sta bila Baraga in Knoblehar tipična predstavnika invazivnega početja, s katerim je krščanstvo pomagalo kolonizirati nekrščanski svet ter kapitalizirati Evropo in ZDA, sodi Opeka v tisto kategorijo sodobnih popravljavcev sveta, ki skušajo sanirati rane kolonializma. Pri tem ga kalkulacije velikih in majhnih političnih akterjev ne zanimajo, čeprav le tisti, ki so blizu njega, vedo, kako se jim lahko izogiba.
Vsi vemo za južnoameriško teologijo osvoboditve, ki se je razvila v obupnih povojnih socialnih razmerah te celine in šla na živce uradnemu Vatikanu. Pedro Opeka je nedvomno njen dedič, ne glede na to, da pripoveduje, kako je razsvetljenje doživel čez noč, potem ko je videl mravljišče revežev. Iz iste teološke prakse izhaja pri krotenju tudi papež Frančišek in zagotovo sta glede tega on in misijonar Opeka na isti valovni dolžini, le da ima drugi bolj proste roke. Gotovo pa je tudi to, da je slovenska Cerkev manj papeška, kot je Pedro Opeka papežev.
Ker je na svetu vedno bilo in bo ljudi, ki se želijo pred drugimi in sabo izkazati z dobrotništvom, veliko, angažiranih aktivistov, ki prebijajo meje običajnih karitativnih dejavnosti in puščajo za sabo revolucionarne socialne izboljšave, pa preštevno število, ni čudno, da se je Opeka pojavil kot kandidat za Nobelovo nagrado za mir. Kot pripadnik lazaristov, reda, ki se po tradiciji ukvarja z misijonarjenjem, je v svojem združenju Dobri prijatelji v četrt stoletja pomagal več kot pol milijona najrevnejšim prebivalcem Madagaskarja; tako govorijo podatki, ki so del gradiva za to ugledno nominacijo.
Doslej so bili zanjo že trije predlogi, prvega so podali Francozi, Madagaskar je bil pač njihova kolonija. Drugič ga je oblikovala Slovenija, natančneje, Zavod za oživitev civilne družbe, letos pa je bilo nominacij več, poleg omenjene nevladne organizacije so jo vložili še aktualni predsednik vlade, stranka Nova Slovenija in vlada Madagaskarja. Tudi letos nominacija ni bila uspešna in ni zelo verjetno, da kdaj sploh bo, kajti pobirati otroke s smetišča in jim zidati hiše za običajno predstavo o veličini miru ni najbolj atraktivna zadeva. Sicer pa Nobelova nagrada zagotovo ni nekaj, brez česar bi Pedro Opeka ne mogel shajati.
Sprejel je še to pezo, da mora hoditi naokrog in zbirati denar kot kakšen agent dobrote. V Ljubljani mu je bilo najbrž nekoliko laže, ker je v pričakovanju večje dobrodajnosti lahko unovčil svoje slovenstvo. Težko si je predstavljati, da bi bila kategorija nacionalnosti pomembna postavka v njegovem afriškem projektu, še manj si je mogoče misliti, da ga zanima slovenska politična scena.
Zato pa njo zanima on. Kajti kar samo po sebi umevno je, da je Pedro Opeka postal duhovna lastnina desnice, ki z njim paradira kot s svojim kandidatom za Nobelovo nagrado. Zavodu za oživitev civilne družbe in NSi se je zdaj, kot rečeno, pridružil še predsednik vlade Cerar, kar je glede na njegovo nazorsko orientacijo pravzaprav gesta istega razpoloženja. Če imamo občutek, da se uradna slovenska Cerkev v primeru tega nonkonformističnega misijonarja drži nekoliko ob strani, pa je toliko bolj agilna nacionalna televizija s svojo novo desničarsko intonacijo.
V prvi vrsti na prireditvi sta sedela predsednik programskega sveta Mitja Štular in novinar ter bivši direktor televizije Jože Možina, ki je scenarij za Prijatelje Petra Opeke tudi pripravil. Njegov namestnik v Sloveniji, če ne kar na Zemlji, je žarel ob predsedniku države kot monštranca. Kako tudi ne – program, ki ga je sestavil, je bil primeren, dvorana prepolna in ljudje srečni.
Po drugi strani pa je seveda res, da je Pedro Opeka pojav, ob katerem levica, naša in vesoljna, kar načeloma viha nos. Po nepotrebnem, kajti misijonar, ki ima hvala bogu Boga, opravlja delo, ki ga današnje levičarsko humanitarno lepodušje ne zmore in ne zna. Opeka ne preganja kapitalističnega zla, ampak viha rokave, ločuje odpadke in ljudi ter jim kaže pot k človeškemu dostojanstvu. Pravzaprav je levičar.
