Tiskane izdaje
Prevajalec France Gerželj je leta 1935 slovenski javnosti ponudil prevod dela češkega ruralnega sociologa Antona Palečka Novo kmetstvo. Pospremil ga je s predgovorom, ki nakazuje, da je slovenski kmečki razred po koncu prve svetovne vojne doživljal spremembe v (samo)razumevanju. Gerželj je ocenil, da se je večji del povojne generacije izkoreninil iz svojega kmečkega temelja, ter pozval državo k sistematični vzgoji slovenskega kmeta. So bili miselni premiki v kmečkem imaginariju, ki jih je zaznal prevajalec, res v prvi vrsti posledica odtujevanja kmeta od zemlje? Njegova opažanja je možno brati v luči političnih tendenc o oblikovanju stanovske države, ki so bila blizu načelom Slovenske ljudske stranke kot največje slovenske politične stranke. Identitetne premike kmečkega človeka, nastale po véliki vojni, razumem kot rezultat hudih pretresov patriarhalnega ustroja kmečke družine, nastalih zaradi (dolgo)trajne telesne ali mentalne odsotnosti moških/vojakov kot nespornih patriarhalnih poglavarjev. Pokrajinski arhiv Maribor hrani množico kazenskih spisov mariborskega okrožnega sodišča, ki govorijo tudi o globokih spremembah. Pod drobnogled sem vzela štiri hude družinske zločine.
Kot je leta 1938 ugotavljala raziskava Socialno-ekonomskega inštituta v Ljubljani, so bili dninarski in kočarski zaslužki v vzhodnem delu slovenskega prostora med najnižjimi: »V takih družinah je hudo pomanjkanje in neredko pravo stradanje. Mesece in mesece v takih rodbinah nimajo kruha.« Ob tem sta bila okraja Maribor – levi breg in Ptuj – okolica, kamor so spadale omenjene štiri družine, med najrevnejšimi kmečkimi okraji na Slovenskem, kjer so se ljudje »slabo hranili in slabo stanovali«; tu je bila po prvi svetovni vojni oz. pred drugo stopnja nalezljivih bolezni in umrljivosti (zlasti med dojenčki) med najvišjimi.
Četudi povsem ločeni, so štirje primeri povojnih družinskih ekscesov, ki so se končali z nasilnimi smrtmi, na neki način povezani: ob nenavadni časovni in geografski bližini jih druži dejstvo, da je v vseh neposredno ali posredno prisoten vojak kmečkega rodu kot anonimni udeleženec prve svetovne vojne. Ko so se psihično in telesno poškodovani vojaki vračali v svoje družine ali pa so te ostale brez patriarhalnih poglavarjev, ni bilo več mogoče vzpostaviti odnosov, kakršni so vladali med njimi pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali na način, ki so ga ponotranjili kot sodobniki vojne – s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje. Medtem ko je mariborsko okrožno sodišče v letih 1904–1918 beležilo osem primerov umorov ali poskusov umorov zakonca, je bilo v letih 1919–1929 takšnih primerov petintrideset. Mariborsko okrožje je bilo sicer nekoliko večje, a povečanje števila zločinov je zgovorno.
Povzročitelji hudih kaznivih dejanj, ki so prvo svetovno vojno preživeli na fronti, so lahko še leta po njenem koncu računali, da bodo zaradi psiholoških travm v kazenskih procesih deležni bistvene olajševalne okoliščine. Zdi se, da je dr. Ivan Jurečko, ki je kot sodni izvedenec mariborskega okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja pomembno vplival na izid sodb, v polno zadel »ljudsko miselnost«, stanje duha po koncu vélike vojne, ko je zanj v neobjavljenih spominih zapisal, da »veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje«. Tudi sam je z izkušnjo frontnega zdravnika po prihodu v Maribor leta 1919 ugotavljal, da je vojna »zbudila najnižje instinkte ljudi«.
Mir je le zatišje
Zakon Katarine (Kate) in Karola Živko je bil poln sovraštva in prepirov. Njuna skupna kalvarija se je aprila 1920 zaključila z obešenjem žene na kljuko domačih vrat in utopitvijo komaj rojene hčere zakoncev. Dogodku je sledil mučen sodni proces, ki je v presledkih odmeval več kot desetletje, saj vojni invalid Živko ni sprejel zanj neugodne razsodbe sodišča.
Katarona (Kata) Živko, žrtev okrutnega zločina po koncu prve svetovne vojne.
Kazenski spis ponuja kulturnemu zgodovinarju najkompleksnejšo razčlembo osebnosti glavnih akterjev in odstrnitev socialne mreže, v katero sta bila vpeta zakonca Živko. Karolovo življenje, ki se je slednjič steklo v razvlečen kazenski primer, je prava alegorija nenavadno intenzivnega časa dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, ki je bil prežet z občutenjem vojne. Ameriški književnik Henry Miller tako ni bil edini, ki se mu je leta 1940 med popotovanjem po Grčiji zdelo, da dihotomija med pojmoma vojna in mir ne obstaja, temveč je mir zgolj drugo ime za prenehanje sovražnosti – zgolj zatišje, odlog, začasno premirje med enim in drugim vojaškim spopadom.
Naslednja zgodba govori o ljubezenskem trikotniku med zakoncema Antonom in Julijano Bračko ter njeno sestro Jožefo (Pepo) Razborčan, ki je umrla po tem, ko ji je svak in prepovedani ljubimec jeseni 1920 prerezal vrat v bližini domače hiše, kjer sta se običajno sestajala. Ko so lokalni veljaki s prevarano ženo na čelu vztrajno vlagali prošnje za pomilostitev alkoholu vdanega nekdanjega vojaka 47. mariborskega pešpolka avstro-ogrske vojske, se je zdelo, da jih družno žene predvsem upanje po vrnitvi časa in načina življenja, ki so ga poznali pred vojno, a je po njenem koncu odšlo v – nepovratno.
Štefan Murko se je leta 1920 vrnil iz vojnega ujetništva v Rusiji, od koder se ni oglašal, doma pa ga žena Julijana (Jula) ni bila vesela, saj je medtem zagospodarila na kmetiji in rodila dva otroka domačemu hlapcu. Februarja 1921 je Murko soprogo vpričo otrok ustrelil, za kar je bil obsojen na pičla dva meseca zapora. Sovaščani so vseskozi podpirali Murka in obsojali Julijanino vedenje, sodni proces je zanje odigral pomembno očiščevalno vlogo pri vračanju vaške skupnosti v urejene odnose in socialne vloge tik po vojni.
Medtem ko so bili glavni akterji prvih treh kazenskih procesov moški, stari med trideset in petintrideset let, je bil sin pogrešanega vojaka Ambrož Malek mladenič na pragu dvajsetih. Ljubezenska zveza med njim in mlado Marijo Brandsteter se je le dva dni po tragični smrti Julijane Murko februarja 1921 zaključila z zadavljenjem visoko nosečega dekleta. Zadnji primer kaže na spremenjene spolne vloge in svobodno partnerstvo po vojni. Vaška skupnost, ki je najprej simbolno izvrgla nosečo neporočeno mladenko, po smrti pa jo povzdignila v nebo in enoglasno udarila po njenem morilcu, je odločno pokazala, da je v zadnji instanci, ko nad nizkimi strastmi prevlada razum, zanjo pomembno vrednotenje članov edinole na podlagi njihovega odnosa do kmečkega dela.
Katarina (Kata) Živko, nad katero se je soprog v zakonu izživljal tudi z mazanjem človeških iztrebkov po obrazu, je edina, katere portret je ohranjen očem današnjih generacij. Njena ženska podoba je veličasten simbol štirih žensk – ob njej še Julijane (Jule) Murko, Jožefe (Pepe) Razborčan in Marije Brandsteter –, ki so kot žrtve skrajno nasilnih dejanj v svojih lokalnih skupnostih v nekem delčku zgodovinskega časa obveljale kot spolne razuzdanke in moralno nečiste ženske. Grozljivo, a ne tudi nerazumljivo je spoznanje, da so iznakažena trupla štirih žensk odigrala vlogo žrtvenega daru za srečno vrnitev kmečkih skupnosti v urejene odnose po izkušnji kaosa, ki ga je prinesla vojna. Močno kmečko obličje Živkove Kate vstaja pred nami, kot bi želelo biti dokaz, da so v knjigi razgrnjene zgodbe sodobnikov z začetka dvajsetih let 20. stoletja, ki nam neprestano vsiljujejo vtis, da spremljamo fikcijska dogajanja, v resnici zgolj podaljšan, grd in pekoč obraz vojne, ki se je v kolektivni spomin našega časa zažrla kot vélika.
Podobno kot obešeni Kati, ki ji je iz krvavečega ušesa štrlel »vun vtrgan oringl« kot predrzen simbol ženske zapeljivosti, se je tudi Pepi s prerezanim vratom v levem ušesu bleščal uhan. Ko je razmišljal o odnosu med moškim in z vsakim dnem bolj in bolj osvobojeno žensko, je bil sodni izvedenec Ivan Jurečko človek svojega časa; več kot razumljivo, če vemo, da je tik pred začetkom vojne nesrečno poročil češko učiteljico s »čudnimi sufražetskimi nazori« in se kmalu po skupnem prihodu v Maribor od nje ločil, saj jo je provincialno »gnezdo« utesnjevalo, še preden je v njem resnično živela: »Nikoli ne vemo, kje pri ženski angel konča in vrag začne. Ženska hoče komandirat, je trmasta, vztraja na svojem, če je še tako neumno in brezsmiselno. Če ji hočeš dopovedati, da to in ono ni pravilno, te zafrkne, da si ti neumen, ker hočeš ženski dokazati nepravilnost.«
Zločin kot povečevalno steklo
Oto Luthar je v predgovoru h knjigi Begunstvo profesorja Tofana (Modrijan, 2015) precizno zadel mojo historiografsko pozicijo, da se kot zgodovinarka s posebno raziskovalno strastjo osredotočam na anomalije oziroma primere, ki ne ponazarjajo pričakovanih ali uveljavljenih norm, ampak od njih odstopajo; mikrozgodovina je najboljše področje za preučevanje takšnih anomalij, katerih značilna posledica je, da njihovo odkritje zamaje obstoječe historiografske, dejansko pa tudi politične hierarhije. Mladen Dolar je skupaj z menoj zločin tu videl kot povečevalno steklo, ki nam da videti neki mikrokozmos v surovi osvetljavi, tako da se v individualnem, družinskem, psihološkem, pravnem mikrokozmosu enigmatično zrcali makrokozmos socialnih, političnih, historičnih določilnic, ne v kakšni direktni preslikavi, ampak v mreži drobnih odzvanjanj, simptomov in nenadejanih povezav. V zločinu – tako Dolar v predgovoru h knjigi Ruski diptih (Modrijan, 2014) – se zgostijo in stikajo konfliktne in antagonistične silnice neke situacije, normalni red stvari je hipoma vržen iz tira, a ta krvava in drastična izjema obenem meče dolge sence na vse tisto, kar ji je predhodilo in sledilo in kar je videti kot dolgočasna rutina trivialnega malega mesta v časovnem mrtvem teku, nekje daleč od velikih zgodovinskih zgodb in krajev.
Nikoli me niso privlačili znanstveni podvigi, ki bi postavljali na pravo mesto zaslužne ljudi iz preteklosti, četudi kot zgodovinarka vem, zakaj jih skupnost potrebuje in neguje. Ne morem se prav ogreti za zgodovinarske poskuse objektivnih vrednotenj pripadnikov preteklih privilegiranih razredov, ker so rehabilitacije velmož (in redkeje velžena) v prvi vrsti brezkrvne rehabilitacije idej. Po drugi strani me nadvse vznemirja nekaj, kar imenujem rehabilitacija anonimnih. Zanimajo me ljudje, ki v svojem času niso prevzemali ključnih vlog v družbi, a so s svojo skromno nepomembnostjo vendarle bili del nedeljive celote. Ker si niso nikoli prizadevali, da bi bila njihova imena zapisana v večnost, pa so po nekih stranskih poteh vseeno ušla pozabi, ker niso izkazovali oblastiželjnosti in ker zaradi različnih okoliščin niso razpolagali z življenji in dejanji drugih ljudi, so njihove zgodbe čiste, pristne, nevsiljive in pokončne.
Sodni izvedenec v času črnih koz
Sodni izvedenec Jurečko je bil kot uradna oseba odlično seznanjen s kazenskimi primeri mariborskega okrožnega sodišča iz zgodnjih dvajsetih let 20. stoletja, a vendar ni v svojih spominih omenjal podrobnosti nobenega od štirih, ki jih obravnavam v knjigi Vojna po vojni.
dr. Ivan Jurečko
Medicinska hladnost, s katero je na istem mestu opisoval nekatere kazenske zadeve kasnejših let, ne more biti nenavadna za človeka njegovega poklica. Je bil po prihodu s fronte tudi sam preveč otopel, da bi zmogel prepoznati posamezne zločine iz zgodnjih dvajsetih let 20. stoletja kot od vojnega nasilja ločene deviantne primere? Morda je Ivan Jurečko na svoje prve mariborske primere pozabil, ker se je v času po prihodu v mesto ukvarjal z epidemijo črnih koz. Morda pa so se posamezni nasilni primeri časa tik po vojni v njegovem spominu pomešali v kašasto gmoto brutalnosti, ki ji ni bilo mogoče določiti najelementarnejše ločnice, na kateri obstaja človeška civilizacija – ločnice med vojno in mirom. Saj je zapisal, da so razprave mariborskega porotnega sodišča v prvih letih po vojni, »ko so še bila čustva in zločinska nagnjenja /…/ posebno živa«, trajale tudi po ves mesec. Kazenski spisi Karola Živka, Antona Bračka, Štefana Murka in Ambroža Maleka vsebujejo skupno skoraj tisoč dokumentov.
Branje kazenskih spisov je s kulturnozgodovinskega stališča bistveno drugačno od pravniškega branja, zaradi katerega je gradivo v osnovi nastalo. Izid kazenskih zadev za kulturnega zgodovinarja ni bistven, temveč je njegov poglavitni razmislek od začetka do konca podrejen tistim, za izid kazenskih procesov večinoma nepomembnim niansam, ki so sestavljale edinstvene mreže odnosov med udeleženci procesov v prostoru in času. Krhki obrisi čustvovanj, občutenj, vrednot, hotenj, zatajevanj, strahov, misli, samorazumevanj in vsakodnevnih (ne)pomembnih rutin ljudi z začetka dvajsetih let 20. stoletja so domala vse, kar zanima kulturnega zgodovinarja v kazenskih spisih.
Življenje po zločinu
Je Karol Živko kadarkoli obžaloval trenutek, ko je vzel življenje ženi in hčerki? Kako je družina Julijane Bračko preživela leta do trenutka, ko je sredi tridesetih let 20. stoletja prag mariborske kaznilnice verjetno zapustil njen soprog Anton? Je vendarle sprejela odgovornost, ki jo prinaša avtonomna drža človeka, ali je tudi med moževo odsotnostjo mrzlično iskala nadomestilo za izgubo patriarhalnega gospodarja? Kako je svojima otrokoma razložila, da je njun oče kaznjenec? Kakšno je bilo njihovo (morda skupno) življenje v kratkih nekaj letih do izbruha novega orjaškega vojaškega spopada?
Prav tako ne vemo, kakšno je bilo življenje Štefana Murka po vrnitvi iz zapora. Kako so nanj gledali njegovi otroci? Kako (če sploh) jim je uspelo skrpati skrajno raztrgane odnose, ki jih je Štefanovo dejanje za zmeraj zaznamovalo? Bi se fant, ki za nobeno ceno ni bil pripravljen priznati očetovstva otroku Marije Brandsteter, osebnostno razvijal drugače v navzočnosti očeta, ki je izgubil življenje v službi avstro-ogrske domovine? Najstnik Ambrož ni mogel sprejeti zamenjave očetove avtoritete z materino; grozil ji je, da je nastopil čas, ko bo on tepel njo in ne obratno. Tako bi bil patriarhalni vzorec, ki ga je edinega poznal in spoštoval, znova vzpostavljen. Česar ni zmogel uveljaviti v odnosu z materjo, je s toliko večjo odloč(e)nostjo udejanjil pri zaljubljenem, vodljivem dekletu. Fizično pokončanje Marije Brandsteter in njene ter njegove nerojene hčere, ki naj bi Ambrožu Maleku prineslo potrditev dominantne moške vloge, je tudi njega skoraj stalo priložnosti za življenje.
Nekatera od zastavljenih vprašanj nakazujejo, kako blizu območja tabloidnosti se giba kulturni zgodovinar, ko z namenom preiskovanja globokih, očem skritih plasti preteklih realnosti brska po temnih skrivnostih konkretnih ljudi. Vendar zadostitev nizkih strasti človeške radovednosti ni namen zgodovinarjevega dela. Osrednje vprašanje je, kako je govorica vélike vojne uravnavala odnose v kmečkih družinah po tem, ko je bila formalno že zaključena. In na vprašanje niti ne moremo odgovoriti, temveč ga lahko le na široko razgrnemo. A v isti sapi je treba narediti črto pod preveč vnetimi vprašanji. Četudi bi bilo mogoče z nekaj truda obnoviti potek biografij posameznikov pred in po družinskih tragedijah, pa celoviti življenjepisi akterjev v tem primeru niso in ne smejo biti naša stvar.
Kdor odpira kazenske spise ljudi preteklih časov, mora z vso militantnostjo, ki jo premore beseda, varovati zamejitev med upravičenostjo raziskovalnega zanimanja in neupravičenostjo posega v intimo posameznikov.
***
Dr. Mateja Ratej je znanstvena sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU.
