Poezija in/ali politika

Dilema se zdi na prvi pogled popolnoma umišljena. Še zlasti danes, ko politika postaja vseobsegajoča, použivajoča vse sisteme, da se uveljavlja kot vrhovno načelo, vladajoči princip, ki je zagospodaril ne le svetu, ampak tudi našemu bližnjemu vesolju. Poezija pa je (že dolgo) odrinjena na obrobje, saj je danes čas romana, o čemer ne nazadnje priča tudi pozornost domači romaneskni ustvarjalnosti in z njo povezani nagradi kresnik.

A dilema obstaja. Ne morda zaradi deleža Edvarda Kocbeka tako v slovenski politiki, narodnoosvobodilni vojni in revoluciji kot v poeziji, ampak zaradi neskončno bolj banalnih stvari. Zaradi interesa globalnega kapitala, ki tako rad uporablja, bolje rečeno, zlorablja človekove pravice, tako njihovo kratenje kot zavzemanje zanje. Temu neoliberalnemu kanibalizmu številke mrtvih, ubitih, pobitih ne pomenijo nič; zanj so pomembne številke, s katerimi se krmijo finančni trgi, te nevrotične izmišljije, ki smo jih sprejeli, kot da so naravni pojavi, kot so suše, poplave, tornadi, potresi.

Črna čaša in Pojoče pismenke

Boris Pasternak, ki zaradi politike ni smel prevzeti Nobelove nagrade, je leta 1916 objavil programski članek Črna čaša, v katerem je ostro razmejil poslanstvo pesnika od vloge javnih delavcev ali, kot jih je poimenoval, »vojakov absolutne zgodovine«. Pesnik in zgodovinski junak, lirika in zgodovina, večnost in čas so kategorije, piše Pasternak, ki pripadajo različnima, nezdružljivima ravnema. A že naslednje leto je izbruhnila oktobrska revolucija in svet zamajala v temeljih, tako silovito, da se še danes čutijo popotresni sunki.

Ti popotresni sunki so znova zatresli svet letošnjega maja, ko je minilo 70 let od konca druge svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom. Evropa, ki jo je druga svetovna vojna najbolj prizadela, se je odločila, pod nepopustljivo taktirko Nemčije, poraženke te vélike morije, da se ne udeleži veličastne proslave zmage vseh zmag v Moskvi, saj so Rusi znova kratili človekove pravice: na Krimu, v Ukrajini. Evropa in ZDA se razglašata za čuvarki človekovih pravic, a jih kljub temu nenehno kratita. Celo Slovenci smo se na tem področju dobro izkazali, saj imamo med seboj 25.671 »izbrisanih« in nočemo in nočemo urediti njihovih osnovnih (človekovih) pravic, češ da bi nas to preveč »stalo«, s čimer soglašamo z logiko številk in ne števila človeških usod, življenj.

S tržaškim pesnikom, prijateljem Markom Kravosom, sva se pred dnevi udeležila VII. mednarodnega festivala slovanskih poezij z naslovom Pojoče pismenke, ki je potekal med 18. in 22. majem v Tveru ob reki Volgi. Nič posebnega, bo marsikdo dejal. A je bilo nekaj posebnega, in sicer to, da se »zahodni« Slovani, predstavniki držav članic EU, torej Poljaki, Čehi, Slovaki, Hrvati, niso udeležili tega uglednega festivala, ker so se uklonili diktatu politike, klonili pred nerazumnimi, da ne rečem kratkovidnimi, infantilnimi »sankcijami«, ki jih je EU uvedla do Ruske federacije.

Medtem pa Rusi sklepajo posle s Kitajci. V Tveru, prestolnici Tverske oblasti, je opaziti velike plakate, ki vabijo na študij kitajskega jezika! Plakat po oblikovalski plati ni nič posebnega, je pa zelo poveden: ruska in kitajska dlan sta trdno združeni v prijateljskem stisku. Če drugega ne, bo ta stisk – to prijateljstvo, »večna družba« – uredil dobavo plina, okoli katerega se EU znova ne zna dogovoriti, saj bolje je, da nam bo mraz, kot pa da bi ruski medved sopihal na vzhodnih vratih Evrope.

Kruh, sol, vodka in poezija

Slovanski pesniki smo bili sprejeti z vso rusko folklorno gostoljubnostjo: kruh, sol, vodka. Pozdravila nas je namestnica guvernerja, ki je v svojem nagovoru navedla tudi poslanico predsednika Putina in podčrtala potrebo po negovanju slovanskega bratstva in vzajemnosti, idejo nekakšnega »slavljanskega sojuza«.

To slovansko poetično druženje ni brez opaznih »posebnosti«, kot je na primer ta, da se je pesnik Vitalij Fesenko iz Sevastopola na Krimu, član ruske zveze pisateljev, zahvalil svojim ruskim bratom, da so osvobodili njegovo domovino. Tudi znana bolgarska pesnica, ki je dobila ob koncu festivala posebno priznanje, je govorila rusko, le eno kratko pesem je recitirala v maternem jeziku. Pesniška trojka iz Srbije je bila sestavljena nekoliko nenavadno: črnogorski pesnik, ki že dolgo živi v Novem Sadu, kjer je bil nekaj let celo direktor Sterijevega pozorja, in dve pesnici, prva avtorice izjemne erotične poezije, ki je skoraj tri desetletja živela v ZDA, in druga, ki je bila prisiljena zapustiti rodno Kosovo.

Morda edini pesnici, ki sta prišli in svoje pesniško poslanstvo opravili na visoki, profesionalni ravni in brez vsakršnih drugih aspiracij, sta bili iz Belorusije, kjer prestoluje zadnji evropski diktator. Pravi Sapfini hčeri.

Naš pesniški »sabor« je bil sestavljen tako, da so se nehote (?) lahko obujale slovanske nacional(istič)ne mitologije, ob hkratnem povzdigovanju vodilne vloge ruske kulture, literature, saj je v okviru festivala potekal tudi manjši simpozij o prevajanju ruske poezije v druge (slovanske) jezike, kjer sem imel priložnost izpostaviti nenadomestljivo delo Toneta Pavčka pri prevajanju Ahmatove, Cvetajeve, Pasternaka.

In ko smo že pri prevajanju; ves čas najinega bivanja v Tveru naju je spremljala prevajalka Žana Perkovska, ki je prevedla tudi nekatere najine pesmi. Je ena tistih neumornih delavk pri zbliževanju dveh jezikov, literatur, kultur, ki svoje delo opravlja zaradi ljubezni, nikakor pa ne iz kakršnih drugih nagibov, in se tako kar najbolj učinkovito postavlja po robu rusifikaciji (zahodno)slovanskega sveta.

Letošnji tverski festival pa je potekal tudi v okviru leta ruske literature, tako da je bil, ob praznovanju 70. obletnice zmage, še toliko bolj slovesen. Da so nas peljali v Bernovo, kjer je v podeželskem dvorcu družine Kher danes Puškinov muzej, je bilo nekako samo po sebi razumljivo. Nama, najbolj zahodnima Slovanoma, Slovencema, se je zdelo, da bi v tem dvorcu moral biti pravzaprav muzej, posvečen Ani Kher, občasni Puškinovi ljubici, ko so ga tam gostili ob postankih na poti iz Moskve v Sankt Peterburg ali nazaj. Znova se je izkazalo, da je pesnikom dovoljeno (skoraj) vse, nezvesti ženi pa bore malo!

Na zaključnem slavnostnem koncertu v tverski filharmoniji nas je nagovoril guverner, povzdignil slovansko vzajemnost pod sinje rusko nebo, pridružil pa se mu je tudi srbski veleposlanik v spremstvu vojaškega atašeja (!) in tudi on je opozoril na neuničljivo, večno slovansko ljubezen, bratstvo in moč, na katero, se je dalo razumeti, naj Evropa nikdar ne pozabi!

In po vsem tem dilema poezija in/ali politika ni več tako umišljena, neresnična, saj s(m)o se pesniki in pesnice prostovoljno prepuščali sirenskim glasovom tistih, ki jih je Pasternak pred stoletjem v Črni čaši poimenoval »vojake absolutne zgodovine«. Le dva »kremenita« Slovenca sva kljub polni angažiranosti z nekoliko skepse opazovala ta slavljanski pir, razigrani rej nacionalnih čustev, ki vedno iščejo očeta, voditelja, carja …

* * *

Na letališču Šeremetjevo sva z Markom po naključju naletela na slovenskega veleposlanika v Ruski federacij Primoža Šeliga, sina Rudija Šeliga, ki je svojo ženo in enomesečnega dojenčka Maja pospremil na njun prvi let v Slovenijo. Mimogrede mi je omenil, da so pred časom med Rudijevo zapuščino odkrili osnutek njegove zadnje drame, komedije, katere usoda je sedaj v rokah ravnatelja ljubljanske Drame Igorja Samoborja. Čisto na koncu pa je še navrgel, da je na zelo ugledni lokaciji v Moskvi našel prostor, v katerem bi lahko deloval Kulturni center Republike Slovenije. In da bi bila za to potrebna letna sredstva v višini 20.000 evrov. Obljubil sem mu, da bom poskušal opozoriti »pristojne« deležnike v Ljubljani. Kajti da bi pokazali svojo samobitnost, da bi jasno in glasno povedali, da se nočemo utopiti ne v »evropski družini« niti v novi slovanski zvezi, ki, to je že treba poudariti, korenini tudi v predmodernem pravoslavju, bi nam tako kulturni center prišel zelo prav.