Pohujšanje iz atenskega Kremlja

Vse moči stare Evrope so se zavezale za sveto gonjo proti tej pošasti, papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji. (Marx, Engels, Komunistični manifest, 1848)

Zdaj hodi po Evropi pošast, ki se imenuje Siriza, njen prerok pa je Aleksis Cipras. Cankar bi dodal, da se po šentflorjanski dolini plazi tudi pohujšanje. Toda vse skupaj je le malce drugače: v Rusiji ni več carja, temveč Putin, ki so ga tudi razglasili za godzilo. Nezaželen je. Nevaren. Zatrl naj bi demokratično vrenje v Ukrajini, bali naj bi se ga povsod, v Pribaltiku, na Poljskem, v Nemčiji, Moldaviji … Proti Rusiji so uvedli sankcije, kakršnih ni bilo niti proti Hitlerju in Mussoliniju, in utegne se zgoditi, da se bodo (znova) znesli tudi nad svojeglavimi Grki, ki so si drznili izvoliti Aleksisa. Ja, če ne bodo sproti plačevali nemškim bankam, jih utegne doleteti še kaj hujšega od sedanjega poniževanja in pomanjkanja.

Po naključju je bila prav te dni 70. obletnica osvoboditve Auschwitza, nemškega koncentracijskega taborišča na Poljskem, o katerem verjetno ni treba posebej pripovedovati. Dejstvo je, da so taborišče osvobodili sovjetski vojaki, toda poljska vlada na slovesnost ni povabila Putina, temveč ukrajinskega predsednika Porošenka. Utemeljitev: Auschwitz so osvobodili Ukrajinci. »Če bo ta nova svoboda govora o drugi svetovni vojni prevladala, bodo kmalu vsi verjeli, da so Auschwitz osvobodile ZDA in praded ameriškega predsednika Baracka Obame,« so se kislo pošalili Rusi.

Vse kaže, da se Evropa čedalje bolj zgleduje po našem zgodovinopisju à la Irgl, Leljak, Omerza.

Na historicistične nesmisle je pred časom opozoril Marcel Štefančič jr., ko je zapisal: »Ta, ki verjame, da je Slovenija le komunistična zarota, bo lažje verjel, da je Hitler Slovenijo okupiral zato, da bi preprečil povojne poboje.«

In vse kaže, da je samo še evropska vrhuška slepa za obupno potvarjanje resnice o nekdanjem dogajanju v Evropi in sedanji scefrani reprizi v Ukrajini. Britanski novinar John Pilger umešča izkrivljanje resnice o Ukrajini med najbolj popolne medijske mrke v njegovi karieri. Ukrajinske oblasti kratko malo lažejo in tako je premier Arsenij Jacenjuk med nedavnim obiskom v Nemčiji potrdil tisto, kar kanclerka Angelca zelo rada sliši – da je Sovjetska zveza v drugi svetovni vojni napadla Ukrajino in Nemčijo. Seveda to radi slišijo tudi na Poljskem in v pribaltskih republikah, kjer imajo več masla pod klobukom kot norveški kvizlingi.

»Nihče nima pravice potvarjati izidov druge svetovne vojne, kar počne ruski predsednik Vladimir Putin,« se je v Nemčiji sprenevedal Jacenjuk. Počakajmo še malo, pa se mu bo zareklo, da so holokavst organizirali Sovjeti.

Doslej smo bili navajeni produkcije takšnih bizarnosti v skrajnostnih političnih skupinah, čeprav bi se jim odrekla celo Le Penova, nenadoma pa postajajo sestavina »svobode govora« kar na najvišji politični ravni. To seveda govori, da nemška ekonomska hegemonija v Evropi ni čisto brez »ideoloških« posledic; na Ruse si sicer (še) ne upajo pljuvati, zato pa so lahko toliko bolj arogantni do Grkov. In navsezadnje tudi do zanikrnih Slovencljev, kar pa nam seveda ostaja skrito v diplomatskih zakulisjih. Kajpak si Nemčija pridno nabira otroški vrtec državic v svoji okolici, ki zvesto podpirajo njen novi blitzkrieg v Ukrajini. Žal se je tu nekdo uštel: ukrajinska avantura Evropske unije se je že prevesila v medsebojno izčrpavanje, od katerega imajo koristi le Kitajska in ZDA. Na evropski sceni ta hip ni politikov, ki bi doumeli razsežnosti tega konflikta in bi zmogli vse skupaj vsaj za silo »sanirati«.

Smo v nekem novem mračnem obdobju, ko levičarska Grčija figurira kot nevarnost, čeprav je dejansko nevarna samo za poblazneli kapital. Pred drugo svetovno vojno je podobno uverturo odigrala republikanska Španija. Očitno se že malce pozablja, da je bila povsod navzoča prav Nemčija – napadla je tako Grčijo kot Sovjetsko zvezo, v španski državljanski vojni pa se je za vse čase proslavila z Guernico.

Niti ni treba ugibati, kdo podpihuje to »ideološko vojno« proti Rusiji, ki se le v odtenkih razlikuje od tiste med obema svetovnima vojnama. Proti ZDA, na primer, ni nobenih sankcij, čeprav kratijo človekove pravice po vsem svetu, tudi na Poljskem in v Romuniji, kjer ima Cia svoje baze; in da seveda ne omenjamo satelitskega špijoniranja vsega, kar leze in gre, od južnega do severnega pola. Obamova agresivna retorika proti Rusiji sicer še ni dosegla visoke intelektualne ravni Georgea Busha ml., ko se je repenčil, da se bo na vsak način znebil Sadama Huseina (Obamovega soimenjaka), vsekakor pa vodi v novo hladno vojno, ki jo očitno nekdo potrebuje. In glavna žrtev te vojne bo kajpak spet Evropa.

In žrtev bomo spet mi na šentflorjanskem, kamor zaidejo vsi temni oblaki z zahoda in hladni vetrovi s severa. Morda bodo naši ljubiteljski zgodovinarji in arhivski molji za začetek spet obudili »tezo«, da z Rusi nimamo prav nič skupnega, da nismo Slovani, da smo Veneti … in tako naprej. Mojbog, prav nič me ne bi motilo, če bi me spoznali za staroselca, ampak če sem se priplazil iz ukrajinskih močvirij – kaj potem?!

Hrvaški minister za znanost in izobraževanje Dragan Primorac je »raziskal«, da so Hrvati eno najstarejših evropskih ljudstev in da so pravzaprav Neslovani, neslovansko ljudstvo. Do tega naj bi se dokopal z genetsko arheologijo; s sodelavci naj bi ugotovil, da ima samo 45 odstotkov Hrvatov v sebi genetsko sled EU 19, ki jo povezujejo s Slovani. Skratka, Hrvati naj bi bili po genih najbliže Nemcem in Laponcem. In tudi Slovenci naj bi bili bliže Nemcem kot t. i. balkanskim narodom. Lepo, toda gospod je očitno šprical ure zgodovine in tako prezrl, da se je termin Slovani pojavil šele v prvi polovici 19. stoletja, izvrglo pa ga je, jasno, prav nemško šovinistično zgodovinopisje.

Če smo že pri teh neumnostih – naši preiskovalci nam šepečejo, da so nas Nemci do 19. stoletja nazivali z Winden ali Wenden, sami pa naj sploh ne bi bili Germani, ker so ta termin preprosto ukradli pri Grkih. No, pa se znajdi.

Podzavest in intelektualni revolt mnogih, da nikakor nočejo biti Slovani, ampak vse drugo, četudi kakšni zanikrni močvirniki, kajpak govori o tem, da je zgodovinopisje, s katerim sta prežeta evropski in šentflorjanski duh, naredilo veliko škode. Rasizem je v Evropi – vsaj v podzavesti – še vedno tu in se v končni posledici perpetuira celo v politiki. Bi si Nemčija upala uvesti sankcije proti Franciji, če bi ta anektirala Monako in Andoro?

Že vsakdanjost bi nam morala dopovedati, da so v Evropi še vedno t. i. gosposki narodi (v Avstro-Ogrski po angleškem zgodovinarju J. P. Taylorju Nemci in Madžari) in »nezgodovinski« narodi, med katere je Marx uvrstil praktično vse Slovane. Ubogi Korl, tudi ti si šprical zgodovino! Kakorkoli že, opozarjamo predvsem, da se z mercedesi in audiji ne povečuje samo nemška ekonomska moč, ampak se (znova) prebuja tudi pruska »ideološka« agresivnost – že tako rekoč tradicionalno usmerjena proti vzhodu. In ki tradicionalno navdihuje vse obskurne politične sile v satelitskih deželicah, kot je šentflorjanska.

Kdo pravi, da se je z Auschwitzem vse končalo? In da je s padcem berlinskega zidu konec zgodovine, kot se je zapisalo Francisu Fukuyami? V Evropi čemi še ničkoliko neeksplodiranih granat, povsod naokoli je še obilo pravega in duhovnega pulferja.

K sreči imamo šaljivce, ki razpihujejo meglo novodobne misli: Koliko novodobnikov je treba, da zamenjajo žarnico? Nobenega, ker takoj ustanovijo podporno skupino »Spopadimo se s temo«.