Tiskane izdaje
Evropa še ni razglasila vojnega stanja, a je videti, kot da smo že sredi njega: v poldrugem letu in v sedemnajstih napadih so teroristi na naši celini ubili več kot štiristo ljudi, če za zadnjo žrtev štejemo 85-letnega katoliškega duhovnika, ki mu je v normandijski cerkvi prerezal vrat devetnajstletni francoski islamist alžirskega rodu. Samo letošnji val terorja je ubil prek 170 ljudi, pa smo šele sredi leta. V borih dveh tednih so Nici sledili Würzburg, München, Reutlingen in Ansbach, zaradi česar zdaj tudi nemška kanclerka Angela Merkel govori, da smo v vojni s teroristično Islamsko državo. Ne smemo pa pozabiti niti na 56 ubitih v kurdskem Kamišliju v Siriji ter osemdeset v Kabulu, vse v nekaj minulih dneh.
Drži, na evropskih in svetovnih cestah je še veliko več žrtev, a se tam dogajajo nesreče, ne pa premišljeni in načrtovani napadi s ciljem čim več prelite krvi. Vsa teroristična dejanja niso istega političnega predznaka, saj se je osemnajstletni münchenski morilec iranskega rodu zgledoval po norveškem skrajno desničarskem množičnem morilcu Andersu Breiviku in nemškem sedemnajstletniku Timu Kretschmerju iz Winnendna, ki se je za domnevna ponižanja maščeval z ubojem petnajstih sošolcev. Psihologi pri takšnih morilcih predvidevajo narcistične in paranoidne motnje osebnosti, a jih v praksi pogosto zamenjujejo z depresivnostjo. V šolah in drugod bo treba bolj resno jemati tiste, ki grozijo z orožjem in drugim nasiljem.
Še težje bo morda z drugimi, ki se v imenu islamske vere sklicujejo na »sveto vojno« džihad. V Franciji in v Belgiji gre v večini za sinove in vnuke priseljencev iz magrebskih držav, ki se iz tatov in falotov spremenijo v iskalce odrešitve v domnevnih islamskih nebesih, v Veliki Britaniji in Nemčiji bolj za prišleke iz zadnjih begunskih valov. Tudi tu osebnostne stranpoti, ki jih prinašajo s seboj, ne bodo več dovoljevale popuščanja. Grobo spolno nadlegovanje žensk ne bi smel biti le prestopek, prav tako ne grožnje kristjanom, ateistom, homoseksualcem in drugim v begunskih zavetiščih.
»Kdor govori o turbo radikalizaciji, nima pojma,« v časopisu Die Welt razlaga eden največjih poznavalcev islamskega radikalizma Ahmad Mansour, v Nemčiji živeči psiholog izraelsko-arabskega rodu. Po njegovem prepričanju ima vsakodnevni, tradicionalni islam v sebi številna »semena, ki se lahko razcvetijo v skrajne interpretacije, takoj ko je pri roki primerna topla greda«.
Na prvi pogled majhne geste se potem združujejo v simptom, ki nikakor ni neškodljiv: zavračanje stiska roke, preprečevanje hčerki k pouku plavanja, nenehno pritoževanje zaradi domnevnega nespoštovanja njihove vere in kulture. Botri islamskega terorizma potem pritegnejo tiste, ki se soočajo s krizami v šoli, doma ali v socialnem življenju, ki zaradi mamil ali kraj sedijo v zaporu. Salafisti njihovemu življenju dajo strukturo in jasna pravila vernikov proti nevernikom, luč »dobre elite« proti temi sovražnikov: Judom, Ameriki, Zahodu.
Mnogi Evropejci poskušajo islamsko radikalizacijo razumeti z izraelskim zatiranjem Palestincev, ameriško hegemonijo na Bližnjem vzhodu ali celo nekdanjim zahodnim kolonializmom, za izjemnega poznavalca tega pojava pa je razlog vseh teh težav, zaradi katerih so mladi islamske vere tako pogosto lahek plen islamistov, veliko bolj banalen: kultura žrtve, pedagogika strahu, zavračanje radosti do življenja. Mnogi patriarhalni očetje in imami soglašajo, da je treba hčere kaznovati za pomanjkanje kreposti, sinove za neposlušnost. V vsakdanjem življenju se sklepajo kompromisi, »včasih pa ostaja le še dobro in zlo, halal in haram«. Ker črno-beli pogled na svet obstaja že prej, iz islama zlahka nastane islamizem.
Evropejci si moramo le predstavljati, kaj nam je življenjsko pomembno, da bomo sprevideli, kaj vse je na kocki. Medtem ko se sami prepiramo o politični levici in desnici ali o verovanju in neverovanju, smo na vzhodu in jugu obkroženi z državami in gibanji, ki preprečujejo vse oblastnikom neljube politične razprave, vere in povrhu še načine življenja. Osrednji del strategije tistih, ki stavijo na nezavedno potrebo mnogih po močnem »firerju«, je videti tudi aktivno ali pasivno spodbujanje begunstva v Evropo, kar je še toliko bolj sprevrženo, saj so njihove žrtve tudi večina beguncev. Ne pa vsi, zato je Evropa dejansko že sredi vojne, pa naj bo ta, kot poudarja tudi nemška kanclerka, za zdaj asimetrična.
Te države in ta gibanja delujejo v neposrednem nasprotju z vsem, kar je Evropa dosegla z reformacijo, razsvetljenstvom, industrijskimi revolucijami, socialnimi gibanji in prizadevanji za enakopravnost spolov, spoštovanjem individualnosti otrok, prizadevanji za človekove pravice – ter vse to v preteklosti tudi plačala s katastrofalnimi vojnami. Agente prihodnjih imamo zdaj med nami in nujno jih bo prepoznati, preden v smrt potegnejo še mnoge druge.
