Tiskane izdaje
Keiči Kuvahara, pilot kamikaze,
Ti in jaz sva razcveteli češnji, vsak cvet ve, da mora umreti. Zato bova slavno umrla za našo domovino! Odpeta je bila himna. »Dvigni se nad življenje in smrt. Ko boš pregnal vse misli o življenju in umiranju, boš lahko zanemaril tuzemsko življenje.« Podeljeni so bili nasveti.
»Hitrost je maksimalna. Letalo se hoče dvigniti v zrak. To mu lahko preprečiš tako, da potiskaš kontrolno palico naprej, kolikor je treba za dodajanje hitrosti. Daj vse od sebe. Potiskaj z vso močjo. Živel si dvajset let ali malo več in zdaj moraš zadnjič v življenju izkoristiti vse svoje moči. Pokaži nadnaravno moč!« Motorji so prižgani.
»Ko boš kakšna dva, tri metre oddaljen od tarče, boš jasno videl cevi sovražnikovih pušk. Zdelo se ti bo, da plavaš v zraku. V tem trenutku se ti bo prikazal obraz matere. Ne smeje se in ne joče. To je njen običajni izraz.« Podeljene so izkušnje preživelih.
»Ljuba mati! Žal mi je, da nisem mogel, preden umrem, zate več narediti. Vendar je zame čast umreti kot borec za cesarja. Prosim te, nikar ne žaluj.« Napisana so poslovilna pisma.
In mladeniči so se bili pripravljeni odpraviti v akcijo, ki v tujih očeh še danes meče grozečo senco na sliko njihovega naroda. Polnih sedemdeset let pozneje celo sami Japonci niso prepričani, ali je bil duh kamikaz na začetku ali na koncu zapletenega procesa dozorevanja njihove nacije. Zakaj je, kot ocenjujejo tudi japonski zgodovinarji, moralo 5845 mladih pilotov umreti celo takrat, ko so se njihovi poveljniki in sam cesar zavedali, da bo njihova smrt zaman? Mar je, kot pravijo nekateri japonologi, kamikaze ustvaril zen budizem s svojo estetiko smrti in filozofijo ničevosti?
Jeseni leta 1944 se je »specialni bojni odred«, ki so mu nadeli ime božanski veter oziroma po japonsko kamikaze, podal v prvo akcijo proti zavezniškim ladjam v Tihem oceanu. To je bil že začetek konca japonskega osvajanja Azije in usmerjanje božanskega vetra proti zavezniški, predvsem ameriški sili, ki se je bližala Okinavi, nato pa tudi vsem drugim otokom arhipelaga, je bilo prej v duhu načela »raje smrt kot predaja«, kot pa da bi se s tem kakor koli že izkazovalo prepričanje o tem, da se lahko svetovna vojna na tej celini konča tudi drugače.
Najboljši piloti med odličnimi so v resnici dobili ime po vetru oziroma strašnem tajfunu, ki se je dvignil 15. avgusta 1281 in razdejal velik del flote mongolskega vladarja Kublajkana, ki je pred tem že zavzela otok Kjošu in bila na dobri poti, da spravi Japonsko v prav takšen vazalski odnos, kot je pred tem že pahnila Korejo.
In ker jih je kamikaze (kami je božanstvo oziroma duh, ki živi v naravi, kaze pa veter) enkrat že rešil pred skorajda gotovim porazom, so poskušali Japonci šest stoletij in pol pozneje znova priklicati tajfunsko strast cesarjevih borcev, s katero bodo odgnali silo, o kateri se jim je zdelo, da ima nevarno premoč, in to kljub prepričanju, da je njihova vojska nepremagljiva že zaradi tega, ker se bojuje za pravi cilj: za svojo nacijo »nebeškega vladarja«, ki ji daje vzvišeni smisel obstoja.
Pred še enim usodnim 15. avgustom, in sicer leta 1945, ko je cesar Hirohito končno objavil kapitulacijo, in to spričo grožnje, da bodo bombardirali še eno japonsko mesto, so pilote, ki so do takrat dokazali izjemno tehniko letenja, sklicali v dvorano za izpite, tam pa jih je čakal listič z vprašanjem, ali bi hoteli postati kamikaze. Na voljo so imeli tri odgovore, od katerih so morali enega obkrožiti: »strastno želim«, »želim« ali »ne želim«.
Nekaj jih je hitro obkrožilo svojo izbiro in zapustilo dvorano. Večina pa jih je sedela nad lističem, kot da jih je vprašanje paraliziralo. Zdelo se je, da so utonili v večnost. Vsi so vedeli, kateri je edini pravi odgovor. Morali so biti prostovoljci in pravzaprav se je od njih, ki so bili v vseh stvareh tako izjemni, pričakovalo, da si »strastno želijo« umreti za nacijo.
Vsakega od njih je čakalo letalo okha. Okha je češnjev cvet. In tako kot so zen budisti meditirali ob opazovanju, kako nastaja popek, kako se cvet razvije do popolne lepote in potem potone v ničevost ontološke večnosti, tako so tudi piloti drug za drugim sedali v bombnik, prilagojen njihovi misiji, natovorjen z več kot 1,2 tone razstreliva in raketami, ki jih bodo izstrelili tik pred tem, ko se bodo sami zaleteli v tarčo.
Drugo ime za kamikaze je bilo piloti okha. Ko je dolgotrajno japonsko iskanje nacionalne filozofije pred koncem vojne zapadlo v boj za obstanek, so prostovoljce za samomorilske akcije mobilizirali tudi iz vrst študentov. Nekateri od njih so poslušali predavanja zenbudističnih učiteljev, ki so jim pojasnjevali, da človek in bogovi ne morejo nikoli vzpostaviti neposrednega stika in da je posrednik med njimi narod pod vodstvom cesarja. Zato je žrtvovanje za narod in cesarja pot, ki vodi v božanske višave.
Drugi so bili usmerjeni v razmišljanje, da je bistvo obstoja ničevost, prav tako kot je smisel češnjevega cveta v nežni minljivosti njegove čiste lepote.
In ne glede na to, da so bili nekateri profesorji učenci nemških filozofov, ne glede na to, da se vsaj o enem od njih (Hadžimeju Tanabeju) ve, da je bil kritik Martina Heideggerja in njegovega spogledovanja z nacisti, so po vrnitvi k japonskim koreninam večinoma vsi postali ideologi žrtvovanja neodvisno od smiselnosti umiranja, njihova zasluga za nesmiselno smrt tolikšnega števila mladincev pa se je neizogibno sprevrgla v neizbrisno človeško in zgodovinsko krivdo.
Zgodba o kamikazah je pravzaprav dokaz, da ne obstaja religija, iz katere se ne bi dalo razviti ideologije smrti. »Edina naša rešitev, kakor pravi profesor T, je dojeti, da moramo umreti,« je v dnevnik zapisal Tadao Hajaši, leto pred tem, ko je obkrožil odgovor a in se pridružil odredu kamikaz. »Profesor T« je bil Hadžime Tanabe, sloviti japonski filozof in pripadnik tako imenovanega gibanja kjotska šola, ki je svoj briljantni um v trenutku, ko je 24-letni Hajaši študiral, vpregel v visokoumno upravičevanje japonskega militarizma, logično pojasnilo rasne superiornosti in budistično potrditev vsemogočne ničevosti.
Med pripravami na 70. obletnico kapitulacije se je Cujoši Komano, kolumnist časopisa Asahi Šimbun, vprašal, ali si današnja Japonska zasluži ljubezen kamikaz. Ob tem je omenil enega od »pilotov okha«, čigar odhod na samomorilsko misijo je prehitela kapitulacija in ki je leta pozneje zapisal, da so njegovi soborci odhajali na nalogo prepričani, da bodo žrtvovali svoja življenja za to, da bo Japonska postala dobra dežela.
»Razmišljam o številnih ameriških vojaških oporiščih na Okinavi in o politikih, ki so tako pripravljeni pohabiti ustavo, in se znova sprašujem: Je to ta 'dobra dežela'?« je zapisal Komano ob spremembi pacifiške klavzule ustave, s katero je premier Šinzo Abe omogočil japonskim vojakom bojevanje tudi zunaj meja države.
»Ves čas se lahko in se tudi moramo spraševati, ali je Japonska prerasla v nacijo, ki si zasluži ljubezen pilotov, katerih telesa so zgorela,« je svoje pisanje sklenil kolumnist in dodal stavek iz pisma Koričanom, ki se glasi: »Če dam svoje telo, da ga sežgejo, a nimam ljubezni, nisem dobil ničesar.«
Ne glede na to, da se morda komu v Evropi zdi, da so kamikaze poseben dosežek japonskega duha, je sporočilo »pilotov okha« danes univerzalno. Žrtvovanje najboljših sinov določenega naroda postane ničelno v trenutku, ko država, za katero so prostovoljno umrli, znova spregovori z besedami sovraštva. Sleherna vera izda samo sebe v trenutku, ko se z njo upravičuje ničevost nesmiselnega umiranja. In sleherno obdobje družbenega ozaveščanja se konča v trenutku, ko se na strpnost do drugih in drugačnih spusti mrak logične perverznosti, strnjene v stavkih, kot so »vojskovanje za mir« ali »umiranje za življenje«.
»Somrak, najlepši trenutek brez tekmeca. Milijoni slik se pojavljajo in izginjajo. Ljubljeni narod, kako neznosna je misel smrti na nebu.« Tadao Hajaši je to napisal nekaj ur pred tem, ko je v svojem letalu A6M Zero poletel proti ameriški letalonosilki.
Nekaj tednov pozneje so Američani vrgli jedrsko bombo na Hirošimo in nato še na Nagasaki. Nato pa je cesar Hirohito razglasil kapitulacijo, ki je v resnici trajala že nekaj mesecev in je bila neizogibna in gotova. Skrita v nacionalnem ponosu, vtkana v idejno manipulacijo in zakoreninjena v filozofskem absurdu je grozljivo goltala življenja in jih nato dolgo pljuvala v obraz prihodnosti, ki se še vedno ne more odločiti, ali so bili kamikaze junaki, reveži ali fanatiki. Ali pa je pravzaprav vse, kar se dogaja, izdajalsko metanje njihovega žrtvovanja v ničevost zgodovinskega ponavljanja.
