Tiskane izdaje
Britanski politik William Ewart Gladstone, mož s klasično izobrazbo, je bil velik občudovalec Homerja. Ko je leta 1858 pisal knjigo o njegovih epih, je med podrobnim prebiranjem neštetih verzov opazil, da je svet v njih nenavadno obarvan. Po svoje bi se dalo razumeti, da je bilo človeško čelo pri starem grškem pesniku črno. Morda je bila to metafora za bes, si je mislil Gladstone. A kako to, da se je Homerju zdel med zelen, ovca vijoličasta, morje pa je bilo »temno kot vino«, torej enake barve kot kri ali kot deževni oblak?
Gladstonova analiza homerskega jezika je pri nekaterih bralcih njegove študije ustvarila prepričanje, da je avtor Iliade in Odiseje – morda celo nasploh vsi ljudje tistega časa – trpel za barvno slepoto. A strastni klasik, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot britanski premier v štirih mandatih, je želel s to svojo študijo poudariti predvsem to, da so stari Grki svet okoli sebe zaznavali skozi kontrast med svetlobo in temo. Ali kot bi temu rekli danes, da so živeli v črno-belem svetu.
Ko je kakšnih deset let pozneje nemški filozof in filolog Lazarus Geiger poiskal, kaj o barvah piše v Koranu in Stari zavezi, je ob tem opazil podoben jezikovni daltonizem. Ker ga je začelo vse skupaj zanimati, se je lotil še indijskih verskih zapisov in stare kitajske literature. Vsa ta besedila so bila polna opisov dneva in noči, sonca in oblakov, vendar pa, kot je zapisal Geiger, »ni mogel tisti, ki tega ni že prej vedel, iz nobenega od teh starodavnih besedil izvedeti, da je nebo modro«.
Geiger je tako prišel do ugotovitve, da se – ne glede na to, ali je bil Homer v resnici barvno slep, tako da ni mogel razlikovati posebnih barv morja in neba, krvi in vina – občutek ljudstev za barve razvija skupaj z razvojem njihovih jezikov. Pri večini starodavnih civilizacij sta se tako najprej v zapisih pojavljali samo svetloba in tema, pogosto opisani kot belo oziroma črno, šele pozneje je bilo kaj tudi rdeče, nato tudi rumeno in zeleno ter na koncu modro.
Skorajda celo stoletje pozneje sta antropolog Brent Berlin in jezikoslovec Paul Kay potrdila to domnevo in ji ob tem dodala še svojo ugotovitev, da takrat, ko v jeziku nimamo besede za določeno barvo, to samo po sebi še kako vpliva na način, kako to barvo zaznavamo.
Kaj potemtakem o nas in svetu, v katerem živimo, govori to, da se erotična doživetja raztezajo na 50 odtenkih sive, da je naša ideologija obarvana rdeče ali črno, da glasujemo za zelene, da smo naklonjeni modrim, da beremo rumeno in da se nam zdi zelo pomembno vprašanje, ali je bodoča žena princa Harryja povsem bela ali pa bodo, kot je to navdušeno zapisala modna aktivistka Kamie Crawford, »v kraljevo palačo prišli kodrčki« črnke, ki jih Meghan Markle za zdaj skrbno gladi v imidž lepotice »mešane rase«?
Očitno je, da živimo v kraljestvu barv, ki druga drugo plemenitijo, nato pa obogatene s skupnostjo rojevajo nove odtenke, narekujejo modno sezono, določajo umetnostne smernice, pogojujejo politične preobrate, odsevajo pubertetniški upor in ponujajo novo tolmačenja vsega, kar je bilo nekdaj tako preprosto črno ali belo.
Ko se je kot že dvanajstletna deklica prvič zavedala, kaj pomeni biti diskriminiran zaradi videza, je Thando Hopa pritekla v hišo in vsa v solzah vprašala očeta, zakaj se ji vsi smejijo in zakaj ona ni takšna kot drugi otroci. »Punčka moja,« ji je nežno in iskreno odgovoril oče, »tudi jaz sem bil šokiran, ko si se rodila!«
Šlo je seveda za barvo Thandine kože. Njena temnopolta južnoafriška družina je seveda pričakovala, da bo tudi tretji otrok temnopolt, takšen, kot sta bila prejšnja dva, tako da sta bila starša šokirana, ko se jima je rodila deklica brez pigmenta. Živeti z albinizmom ni nikjer preprosto, saj se ljudje s to genetsko motnjo ne smejo izpostavljati soncu, poleg tega pa pogosto – kot se je pokazalo tudi pri Thandi – trpijo za hudimi poškodbami vida. Še posebej zapleteno je biti albin na afriški celini. In čeprav sta ji oče in mama govorila, da je »najlepša majhna deklica«, je dolgo živela v senci. Ne le tisti pod dolgimi rokavi in klobuki s širokimi krajci, ki so pokrivali njene svetle lase, varovali njeno porcelansko kožo in njene izjemno občutljive modro-zelene oči, temveč tudi tisti družbeni. Bila je drugačna.
Ko so 10. novembra izdali Pirellijev koledar za leto 2018, so barve našega časa zablestele v vseh prečudovitih odtenkih njihovega globokega pomena. Petinštirideseta izdaja koledarja, ki sta ga ustvarila sloviti fotograf Tim Walker in urednik britanske izdaje Vogua Edward Enninful, je posvečena Alici v čudežni deželi, in to prav zato, kot pravita avtorja umetniškega koledarja, ker je zdaj pravi čas, da se vrnemo k samim koreninam fantazije in delo Lewisa Carrolla preberemo na novo – skozi barvo magije. Ta pa je, pravi Walker v skoraj homerskem jeziku, temna.
Zato je Pirellijev tim za svoje tolmačenje Alice izbral same temnopolte modele. Tukaj so britanska zvezda Naomi Campbell, Avstralka, rojena nekje na poti med Južnim Sudanom in Kenijo, Adut Akech, nemška manekenka senegalskega rodu Alpha Dia, ameriška reperja Lil Yachty in Sean »Diddy« Combs, mehiška igralka kenijskega rodu Lupita Nyong'o, ameriška manekenka Slick Woods in igralka Whoopi Goldberg.
In tukaj je seveda tudi Thando Hopa. Danes osemindvajsetletna odvetnica, manekenka in aktivistka z vsakim svojim nastopom pred fotografskimi aparati prikazuje lepoto, ki presega vse barve, hkrati pa opozarja na neznosno lahkost diskriminiranja vsega, kar je kakor koli drugačno v kvadratni percepciji sveta.
Na straneh Pirellijevega koledarja, ki vsako leto izbere temo z globokim smislom za trenutek, v katerem živimo, in z močnim optimizmom, vgrajenim v sporočilo vrhunskih fotografij, se zdi, kot da Thando Hopa 21. stoletje vrača v drugo tisočletje pred našim štetjem, kot da je paleto obstoja omejila na svetlobo in temo ter ustvarila črno-beli svet, takšen, kot je nekdaj obstajal v Homerjevih predstavah. Thando, ki je po rasni identiteti črna, po videzu pa bela, se je v norem svetu Alice spremenila v osnovno barvo magije.
Vse, kar občutimo, ko jo opazujemo v vlogi Princeske srca, odete v obleko v barvi slonovine, tako majhno, pa vendar tako veliko ob Whoopi Goldberg v pisanem oblačilu Kneginje, je toplota svetlobe, ki sije z njenega obraza in našobljenih ustnic. In ravno ko bi radi vprašali nekaj o belem zajcu z rdečkastimi očmi, nam v glavi zazvenijo njegove besede: »Zamujam, zamujam, zamujam!« In nato se moramo vprašati, mar zamuja tudi Pirelli s črno magijo, ponujeno na koledarju, ki bo odšteval dneve leta 2018. Mar torej vsi mi ne zamujamo z vprašanjem, ali je mogoče, da skorajda na pragu tretjega desetletja 21. stoletja še vedno zlahka zdrsnemo v rasizem in diskriminacijo v zvezi z barvo kože, tako kot je Alica, ki jo je zapeljala njena fantazija, zdrsnila v zajčjo luknjo.
Pa vendar je Pirellijev koledar umetnina razgaljanja pravljice, ki jo je zahodni svet v minulih 150 letih njenega obstoja oblil z neštetimi plastmi sladkornega preliva, da jo je lahko otrokom pripovedoval brez čuta odgovornosti, če bi se ti po kakšnem naključju vprašali, ali ni norost največja resnica. Seveda gre tudi na straneh koledarja predvsem za barvo oziroma, bolje rečeno, barve in njihovo skrivno življenje v čudežni deželi. A kot pravi tudi sam Walker, takšna interpretacija Alice računa s tem, da lahko otroci, kot poosebljenje človeške nedolžnosti in čistosti, v enaki meri vidijo temno in svetlo plat stvari, točno tako, kot je Homer opisoval morski val in oblak na nebu, da pa ob tem ni pobarval dobro z eno in zlo z drugo barvo, ampak je dal zgolj dosledno vedeti, da je kontrast pogoj vidljivosti in da je svetloba prav tako odvisna od teme, kot tudi tema izgubi svoje bistvo v trenutku, ko ne posega več v svetlobo.
Temeljno sporočilo Charlesa Lutwidgea Dodgsona oziroma Lewisa Carrolla, kot se je podpisoval v književnih delih, je v razigranosti logike, s katero se ukvarja kot matematik, v razpokah svetlobe in teme, nad katerima kljub vsemu vlada kot fotograf, kar je tudi sicer bil. Delitev ljudi po barvi kože in tudi po barvi ideologije je nesmiselna, kot je nesmiseln svet brez igre in fantazije. Pa vendar ljudje vztrajajo pri tej delitvi.
Ko je bila Thando Hopa majhna, so jo na ulicah Johannesburga nekateri objemali v prepričanju, da jim bo dotik deklice z belimi lasmi in skorajda nevidnimi obrvmi prinesel srečo. Drugi so pljunili vanjo v strahu, da jim bo svetlopolta in drugačna prinesla nesrečo. Njeni učitelji v šoli so sumili, da je duševno zaostala, niso pa opazili, da slabo vidi, kar je eden spremljajočih pojavov albinizma.
In Thando je začela ljudi opazovati skozi povečevalno steklo. Prav tako kot Alica je v njih videla veliko temnega pa tudi veliko stvari, zaradi katerih se je vredno bojevati za pravičnejši svet. Postala je odvetnica in se posvetila primerom spolne zlorabe, postala je manekenka, ki po modni pisti koraka s sporočilom, in postala je ženska, ki iz hiše odhaja nenaličena. In čeprav bi se morda komu zazdelo, da živi v črno-belem svetu, je prav ona poosebljenje barve, ki jo naš čas nosi kot medaljo na prsih. Barve svobode, in to tiste prave svobode, ki človeku dopušča, da živi v čudežni deželi. In da vse okoli sebe vidi skozi lupo nepresežene magije.
