O rasizmu ali o tem, česar ne vemo, a o tem nenehno govorimo

Norman Mineta je 7. decembra 1941 prvič videl očeta jokati. »Zakaj so to storili? Zakaj? Zakaj?« je med poslušanjem novic o napadu japonskih bombnikov na Pearl Harbor ponavljal Kunisaku. Po obrazu sicer vedno umirjenega Japonca so tekle debele solze grenke slutnje tega, kar je sledilo.

Stari Mineta je prišel z ladjo v Ameriko leta 1902, star komaj 14 let. Hotel se je naučiti nekaj o modernem vojskovanju in se nato vrniti v rodni Kumaiden. A življenje ima vedno svoje načrte. Deset let pozneje je v Novi svet prišla Kane. Kunisaki se je vanjo zaljubil na prvi pogled. Poročila sta se, se odpovedala vojskovanju, povila pet otrok in živela udobno življenje, ki jima ga je omogočala zavarovalniška agencija, ki jo je Mineta ustanovil v San Joseju. Norman (oziroma Jošio, kakor ga je klicala mama) ni bil samo »nisei«, druga generacija ameriških Japoncev, ampak se je čutil rojenega Kalifornijca, kar je pravzaprav tudi bil.

Še ob desetem rojstnem dnevu se je zabaval z darili, ki jih je dobil. Slab mesec pozneje je videl očetove solze, a se mu ni zdelo potrebno vedeti, kaj jih je izzvalo. Brezbrižen je bil še nekaj mesecev, dokler ni k Minetovim pritekla deklica iz sosednje hiše. FBI je aretiral njenega očeta, ki je bil direktor neke japonsko-ameriške tovarne. Nikogar od strogih agentov ni ganilo, da je deklica ostala sama. V tistem času je prišel v veljavo ukaz predsednika Franklina D. Roosevelta, da bodo vse prebivalce japonskega rodu preselili na zahodno obalo. Agenti so na kratko razložili, da je to »vojaška nujnost«, oziroma drugače povedano, da gre za nacionalno varnost.

Da smo si na jasnem: šlo je za ksenofobično in rasistično sumničenje, da bodo po tem, ko je Washington napovedal vojno Tokiu, vsi Japonci, pa četudi so po srcu najboljši Američani, privrženi cesarju Hirohitu in deželi vzhajajočega sonca, pa čeprav je mnogi od njih niso še nikoli videli. V tistem trenutku ni bil nihče zmožen pojasniti, kako se vse to sklada s prepričanjem samega Roosevelta, da je »amerikanizem stvar zavesti in srca, ki ne bo nikoli stvar rase in rodu«. Verjetno tudi sam predsednik ne bi bil zmožen tega razložiti.

Norman je drugič videl očeta jokati 29. maja 1942. Zavarovalniška agencija je bila sesuta, družinsko imetje zaplenjeno in njihov ljubljeni pes oddan neznanemu mimoidočemu. Vsem Japoncem so ukazali, da naj vzamejo »samo tisto, kar lahko nosijo v rokah«. Tistega dne so jih vkrcali na vlake, ki so jih odpeljali do velikega hipodroma v Santa Aniti, nekoliko mesecev pozneje pa še naprej v Wyoming, v Heart Mountain, mesto sredi prazne pokrajine. Iz urejenega, mestnega življenja so prišli v taborišče, ograjeno z bodečo žico, ki so ga stražili oboroženi pripadniki vojaške policije. Vse samo zato, ker so bili Japonci.

V taboriščih je končalo okoli 120 tisoč prebivalcev japonskega rodu. Prav nič ni pomagalo, da je bilo dve tretjini teh ljudi rojenih v Ameriki in da jih je imelo 70 odstotkov ameriško državljanstvo. Zadostovalo ni niti to, da nobeden od njih ni bil kadar koli obtožen za kakršno koli zločinsko dejanje proti državi. Edina logika, ki ji je v tistem trenutku sledil ameriško politično-vojaški vrh, je temeljila na tem, da so cesarjevi vojaki v prvih šestih mesecih vojne potolkli njihovo vojsko na Filipinih, potopili večje število ameriških ladij in osvojili zajeten del jugovzhodne Azije. Američani so domnevali, da bi lahko sodržavljani japonskega rodu, ponosni zaradi teh vojaških uspehov, postali vohuni, zato so se še najbolj počutili varne tako, da so jih postavili za bodečo žico.

Medtem ko so se ameriški vojaki v Evropi in Aziji borili proti fašizmu in utirali pot demokraciji, temelječi na svetosti človekovih pravic, se je na njihovih tleh pisalo eno najbolj sramotnih poglavij ameriške zgodovine.

Zadnje dni se sprašujem, ali se bo nekaj podobnega zgodilo tudi v Evropi. Ali bo ideal evropejstva padel na raven primitivne ksenofobije in odkritega rasizma? Ali naš čudoviti kontinent piše žalostno stran svoje biografije ter uničuje to, kar je nameraval biti: gnezdo tolerantnosti in enakopravnosti, ideal multikulturalnosti in ustvarjalne barvitosti?

V desetletjih življenja na Kitajskem sem dodobra spoznala, kakšne obraze ima lahko rasizem. V Šanghaju v 70. letih so matere na ulici pred mano skrivale svoje otroke. Gledale so me v oči in otrokom šepetale: »Beli hudič!« Šlo je za ostanke Mao Zedongovega rasizma, utemeljenega na tem, da so si kitajsko cesarstvo pokorili beli ljudje in so zaradi tega beli Američani in Sovjeti največji sovražniki komunistične Kitajske.

Kolegi na fakulteti, ki so se jim zdeli naši »veliki nosovi« simpatični, so mi razlagali, kako se jim zdimo vsi »nezapečeni belci« enaki in nas med sabo ne razlikujejo. Še bolj odkriti in brutalni so bili komentarji glede »preveč zapečenih« črncev, ki se jim je znalo zgoditi, da so bili tepeni, če so hodili po ulici objeti s Kitajko. Šlo je za rasizem, ki je vzniknil iz dolgoletne izolacije.

Japonska še dandanes nima zakonodaje, ki bi prepovedovala sovražni govor oziroma bi ščitila nejaponske državljane pred diskriminacijo. Vsaka kršitev človekovega dostojanstva ali nestrpnosti je prepuščena odločitvi posameznega sodnika, koliko bo upošteval mednarodne konvencije proti rasni diskriminaciji.

Nič manjši ni azijski politični šovinizem na politični ravni. Niti v eni kitajski provinci z narodnimi manjšinami ni na vrhu piramide oblasti pripadnik manjšine. Večinski Hani se tudi tu, kakor povsod drugod, počutijo superiorne. Rasno, kulturno in zgodovinsko.

Azija je kontinent mitološkega rasizma. V nasprotju s spontanim izključevanjem drugačnega in različnega s strani Kitajcev ali Japoncev pa se Evropejci in Američani trudijo svoj šovinizem osmisliti, ga racionalizirati in spremeniti v globoko analizo specifičnosti, ki jih ločuje od predmeta »objektivnega« opazovanja.

V samem bistvu pa gre za isto vrsto strahu pred »belim hudičem«, ki hodi po moji ulici.

Neodvisno od tega, za katero kontinuiteto gre, pa rasizem vedno uporablja najpreprostejši in za mnoge najbolj razumljiv jezik. Tisto, kar vidimo, a ne poznamo najbolje, uvrščamo v poljubne kategorije nevarne raznolikosti. Kadar pride človek nekje v podzavesti v stik z lastno nevednostjo, pa vendarle ne zmore priznati, da ne ve ničesar o tem, kakšna je pravzaprav razlika med katolištvom in pravoslavjem, kdo so šiiti in kdo suniti, čemu se priklanjajo šintoisti, v kaj verujejo budisti; takrat se osredotoči na barvo kože in jo nepremišljeno povezuje z načinom življenja, vero in kulturo, ki bi lahko – tako se zdi – omejili ali celo uničili njegovo identiteto, vrednote in tradicijo.

Zakaj so ameriški Japonci po Pearl Harborju nenadoma postali nevarnost za ZDA? Takšno mišljenje spada v isti oblak velike nevednosti, zaradi katere so po Parizu postali vsi muslimani kar naenkrat nevarnost za Evropo.

Zgodba Normana Minete se ni končala v prašnem Heart Mountainu. Taborišča za naturalizirane Japonce so stala na ameriških tleh še pol leta po jedrskem bombardiranju Hirošime in Nagasakija. A Minetovim so že pred tem, enemu za drugim, dovolili odhod iz dvajset kvadratnih metrov velike zaporniške sobe. Vrnili so se v San Jose ter se mirno spet navadili na normalnost. Norman je leta 1971 postal prvi župan azijskega rodu. Po izteku mandata je bil dve desetletji demokratski predstavnik v kongresu, leta 2000 pa ga je predsednik Bill Clinton imenoval za ministra za trgovino. S tem je bil prvi član vladnega kabineta azijskega rodu.

Mineta je bil tudi edini demokrat v administraciji Georgea W. Busha. Po napadu teroristov 11. septembra 2001 na »dvojčka« in poskusu napada na Pentagon so mu zaupali nalogo zavarovanja vseh letališč po državi. Deset dni po napadih je vsem letalskim družbam poslal opozorilo, da je kakršen koli posebni varnostni nadzor potnikov, ki bi temeljil na rasni, etnični ali verski pripadnosti, protizakonit in neustaven. V nekem televizijskem intervjuju je povedal, da iz lastne izkušnje ve, kakšne so posledice teptanja človekovih pravic.

Nekaj dni po pariški tragediji sem bila v Beogradu. Nekdanje sočutje s sirskimi begunci je zamenjala iracionalna nestrpnost proti vsemu, kar pride iz »njihovega sveta«.

»Vse to iz Azije ...« je poskušal razložiti neki arhitekt, ki velja v družbi za učenega človeka. A nikakor ni zmogel spraviti iz sebe tistega, kar ga je mučilo. Tudi s Francozi ni kaj dosti sočustvoval. »Tudi oni so nas bombardirali,« je stisnil skozi zobe. Kakor da bi ga preganjal nekakšen izmikajoči se strah pred odprtimi vrati, skozi katera lahko vsak trenutek pride strašni volk. »Pravzaprav se bojim Kitajcev!« je rekel, kakor da je končno doumel, kaj ga muči. Kitajcev?! »No, seveda,« je poskusil pojasniti. »Povsod so. Zdaj pa imajo lahko še dva otroka ...« Nadaljnji pogovor o Islamski državi, terorizmu, Parizu in rasizmu je bil popolnoma odveč.