Pomisleki: Prav tak kot on, a povsem drugačen

Jeremy je imel od nekdaj rad malce daljše lase z obeh strani debelušnega obraza. Tako je bil videti malce bolj vitek. »Tristo hudičev!« se je razjezil, ko je njegovemu frizerju iz rok ušel strojček, tako da ga je gladko obril nad ušesom in vratom. »Čakaj, čakaj,« je pomislil, ko si je pred ogledalom poskušal urediti neubogljivi pramen na vrhu glave.

»Jaz sem veliki vodja!« V hipu je bila več kot očitna njegova podobnost s Kim Džong Unom. Nikoli prej mu ni padlo na pamet, da bi lahko svojo družbo zabaval tako, a ko so mu že pokvarili pričesko, se je mladi Hongkonžan – ki novinarjem ni hotel zaupati svojega priimka, da ne bi s tem ogrozil dobrega delovnega mesta, ki ga ima v finančnem sektorju – odločil, da bo postal posnemovalec severnokorejskega voditelja.

Tako je Jeremy prejšnji teden v kimovki (ki se le malce razlikuje od maovke, čeprav ima podoben raven kroj in dvignjen ovratnik) in z velikimi črnimi očali prišel na hongkonški turnir v ragbiju, ki se vsako leto sprevrže v noro zabavo z veliko piva in pijanimi ljudmi v najrazličnejših preoblekah. Nihče ni bil deležen tolikšne pozornosti kot Jeremy.

Ljudje so mu ponujali pijačo – in on je praznil kozarec za kozarcem, vse dokler se ni napil, kot se ga lahko napije samo veliki vodja. Dekleta so ga oblegala in ga prosila za poljube in Jeremy jih je – dokler je lahko še kolikor toliko trezno razmišljal – naštel trideset, če že ne kar štirideset, ki so ga vabile v posteljo. Kdo ve, s čim jih je pritegnila karikirana podoba mladega despota, o katerem se je prav te dni pisalo, da rekrutira najbolj nadarjene in najlepše pevke in plesalke iz vse države, da bi ustanovil svoj »odred za zabavo«.

»Ne vem, zakaj, a zdi se, da imajo ljudje radi velikega vodjo,« se je naslednji dan treznil Jeremy in ponavljal svojo diagnozo človeške perverznosti. Pa imajo ljudje v resnici radi diktatorje? Ali jih v resnici privlači zgolj tovrstno posnemanje, ki namiguje na možnost, da se lahko strogost omili z zmerno dozo humorja? Se je tako lepo poljubljati s poosebljenjem enega od Kimov samo zato, ker je njegovo zasebno življenje veliko bliže mitu kot resničnosti, tako da se je dekletom za hip zazdelo, da so princeske, ki se z ustnicami dotikajo hladnega obraza kraljeviča, spremenjenega v žabo? Se v tem poljubu skriva upanje, da se lahko s tem, ko se iluzijo sprejme kot nekaj resnega, vsaj malo spremeni surova podoba stvarnosti? Ali pa je skrivnost Jeremyjeve priljubljenosti preprosto v človeški naklonjenosti nenevarnemu avanturizmu, s katerim se preverja meje svobode in kuka izza »bambusove zavese«, kjer je morda vse povsem nenavadno in drugačno, morda pa nepričakovano podobno temu našemu družbenemu in političnemu vsakdanu, polnemu cenenega piva, neokusnih zabav in nedolžne neumnosti?

Ko so Jeremyja vprašali, ali bo pustil delo v finančni hiši in postal poklicni Kim Džong Un, je odločno odgovoril, da mu kaj takega še v sanjah ne pride na misel. Pustil bo, da mu lasje znova pokrijejo okrogla lica, nato pa se bo vrnil v razburljivo življenje borznega posrednika. Ko se je nekdo pošalil in ga vprašal, ali se ne boji morebitnih posledic, če bi se v Severni Koreji razjezili zaradi karikiranja njihovega mladega voditelja, pa je Jeremy duhovito odgovoril, da ima tudi za to dobro rešitev. »V tem primeru bom vso krivdo zvalil na Howarda.«

Howard je drugi posnemovalec Kim Džong Una. Avstralec, ki se je preselil v Hongkong, da bi tukaj delal kot glasbeni producent, je prepoznal »svoj obraz« v Pjongjangu, takoj ko je mladi vodja po očetovi smrti prevzel oblast. Je pa potem dolgo proučeval njegove izraze, poglede, smeh in držo, preden se je v tej vlogi pojavil na ulici in užival v začudenih pogledih mimoidočih, turistov in policistov.

Zabaval se je s trkanjem na vrata ameriškega in južnokorejskega konzulata in trdil, da prosi za politično zatočišče, prešteval, koliko časa bo minilo na vratih severnokorejskega diplomatskega predstavništva, preden bodo dojeli, da vendarle ne gre za nenadni obisk vodje iz Pjongjanga. »Okoli 30 sekund,« je dejal. »Nato so poklicali varnostnike in pokazali, da nimajo prav nikakršnega smisla za humor.«

Ko je konec meseca potekal neposredni prenos zadnjega slovesa od preminulega singapurskega voditelja Lee Kuan Yewa, je v hongkonško poslovno zgradbo Central Plaza vstopil Kim Džong Un – oprostite, Howardova interpretacija severnokorejskega voditelja – in šokiral več kot tisoč objokanih ljudi, ko je vzkliknil: »Živela enostrankarska vladavina v Singapurju!« Ni mu uspelo dokončati trditve, da je bil Lee največji kadarkoli živeči diktator, saj so ga nemudoma vrgli iz poslopja z grožnjo, naj se nikar ne vrača v prostor, kjer se ljudje v solzah poslavljajo od moža, ki je ustvaril biser Azije.

Medtem ko je jasno, da lahko estradne zvezde svojo priljubljenost merijo po številu posnemovalcev, ki jim želijo zagotoviti večjo slavo, bi morda lahko diktatorji enako ocenjevali svojo okrutnost. Težko bi na Kitajskem prešteli vse žive kopije pokojnega Mao Zedonga, med katerimi je celo neka ženska iz Sečuana, katere podobnost z voditeljem so ljudje iz njene okolice previdno prepoznavali že v času, ko je odraščala.

Ko se je Chen Yan končno odločila obleči sivo maovko, si gladko počesati lase s čela, kot je to počel vodja, in poudariti bradavico pod spodnjo ustnico, kakršno je imel Mao, pa se je pojavilo vprašanje, ali je politično korektno, da veliki revolucionar ponovno oživi v ženski, tako da je Chen na koncu dobila dovoljenje, da postane posnemovalka igralca Tang Guoqianga, ki je voditelja Maa igral v številnih filmih. Tako je lahko s statusom posnemovalke posnemovalca mirno služila s svojo pojavo, ki med Kitajci zbuja globoka čustva. Mož jo je resda zapustil, ker, kot je pojasnil, ni mogel živeti z Mao Zedongom, ampak to je že druga zgodba. Na vprašanje, zakaj imajo ljudje radi kopije diktatorjev, do zdaj še ni bilo dovolj dobrega odgovora.

Ko sem prebirala imena številnih posnemovalcev Fidela Castra, ki včasih tvegajo glavo, ko se pojavijo med kubanskimi emigranti v Miamiju, sem pomislila, kako so bili politični dvojniki Josipa Broza povsem neuspešni, hkrati pa so bile, na žalost širše okolice, enako nevarne kopije hrvaškega Tuđmana ali srbskega Miloševića.

Opazila sem, da obstaja tudi nekaj Barackov Obam. Eden od njih, 36-letni Reggie Brown, se je v Los Angelesu celo objel s Kim Džong Unom oziroma Howardom in tako so nastale izvrstne fotografije geostrateške šale, ki bi lahko postala resničnost, če bi se pravi Obama in pravi Kim malce bolj potrudila posnemati svojo človečnost. In seveda je tudi nekaj Vladimirjev Putinov. Eden od njih, 27-letni Nemec Lucas Beier, je v Latviji kupil lažno vozniško dovoljenje z imenom ruskega predsednika. Ko ga je nato na poti od Salzburga proti Münchnu ustavila policijska kontrola, so policisti malce zastali pred mladeničem, ki je v resnici neverjetno podoben večno mlademu Putinu.

Nikoli pa se ni nikjer pojavil posnemovalec Lee Kuan Yewa.

Ali zato, ker je bil ta vedno konfucijansko preresen? Ali morda zato, ker je bolj kot kdo drug na sedanjem političnem prizorišču hkrati zbujal resnično ljubezen (zaradi vsega, kar je ustvaril v svoji državici) in izvirni strah (zaradi kazni, ki bi jo naložil vsakomur, ki bi se na singapurskih ulicah pojavil v vlogi očeta naroda)?

Med številnimi komentarji in nekrologi, ki so sledili po Leejevi smrti 23. marca, so ga samo v enem neposredno primerjali s Kim Il Sungom, ustanoviteljem Severne Koreje, tvorcem dinastije Kim, očetom Kim Džong Ila in dedom Kim Džong Una.

Samo Tim Beal, upokojeni profesor z novozelandske Univerze Victoria, je opazil, da obstajajo med oboževanim Lee Kuan Yewom in demonizirano družino Kim očitne vzporednice, ki jih je, kot pravi Beal, treba proučiti, da bi lahko pravilno poudarili večstranske in pomembne razlike.

Obe državi sta vzklili iz imperializma. In čeprav je Koreja obstajala že pred japonsko kolonizacijo, in to kot pomembna civilizacijska in območna sila, Singapur pa je šele pod Britanci iz ribiške vasice prerasel v pomembno pristanišče, je bil v obeh primerih velik del narodnostne identitete opredeljen z obsesivno suverenostjo. V obeh državah je imela vojska od začetka veliko vlogo in je bila podobno povezana ne z zunanjo nevarnostjo, temveč bistveno bolj s potrebo po tem, da se uvedejo disciplina, poslušnost in občutek narodnega ponosa.

V obeh državah se je oblast – vsaj do zdaj – dedovala kot družinsko bogastvo, čeprav je Lee Kuan Yew trdil, da Lee Hsien Loong nikoli ne bi postal premier samo zato, ker je njegov sin, temveč izključno zaradi tega, ker je najbolj sposoben za vodenje države. In potem ko je Tim Beal naštel vse podobnosti med Singapurjem in Severno Korejo, se ni lotil pisanja o razlikah, saj so te tako očitne, da jih je absurdno poudarjati po ugotovitvi, da je Leejeva tvorba ena najbogatejših, Kimova pa ena najrevnejših držav na svetu.

Morda bi se bilo zato edino smiselno vprašati, ali ni obilica naklonjenosti, ki sta je bila deležna Jeremy in Howard, posledica kolektivne želje svobodnega sveta, da Kim Džong Unu sporoči, da bi lahko tudi on postal »eden od nas«. Resno. Glede Lee Kuan Yewa pa: morda se ni nikoli nihče drznil biti njegov posnemovalec, ker bi lahko s tem izzval zgolj prezir. Kajti pravzaprav bi bili vsi tako zelo radi, pa četudi zgolj za kratek čas, eden od njegovih državljanov, ki so ogorčeni nad diktaturo. Seveda nad tisto, ki vlada v Severni Koreji.