Pomisleki: Veliko podatkovje – velika ignoranca

Na začetku novega leta se mnogi zaobljubijo, da bodo spremenili svoje navade. V tem času so fitnesi polni, ljudje začenjajo diete, nekateri nehajo piti alkohol, drugi kaditi. Veliko pa se jih odloči, da bodo v novem letu čim bolj produktivni, zato vestno delajo načrte za delo, štejejo ure, ki jih zapravijo na družabnih omrežjih, in podobno. Za vse takšne zaveze danes obstaja mnogo računalniških aplikacij, ki naj bi nam pomagale, da se načrtov res držimo. Mnoge od teh so zastonj, nekatere pa stanejo nekaj evrov, zato pogosto niso velik strošek za tistega, ki upa, da mu bo aplikacija pomagala k boljšim navadam.

Vsako leto se na trgu pojavi vse več aplikacij in postavlja se vprašanje, ali so res potrebne. Proizvajalec krtač za lase bo v kratkem ponudil krtačo z vgrajenimi senzorji, ki bodo človeku sporočali, ali so njegovi lasje suhi, potrebni pranja, so konice razcepljenje in ali potrebuje striženje. Lastnikom psov bo posebna aplikacija ponudila možnost, da merijo, koliko se je pes čez dan gibal. Druga aplikacija bo lahko nadzorovala psa, ko je sam doma, in lastnikom sporočila, ali je pes morda v njihovi odsotnosti začel uničevati kavč. Spet tretja aplikacija nas bo opozarjala, kdaj dihamo onesnažen zrak. Vprašanje je seveda, kaj lahko s to informacijo naredimo. Hitro skočimo na letalo in se odpeljemo nekam, kjer je zrak bolj čist?

Aplikacije, ki naj bi nas vzpodbudile, da bi se bolj gibali, poskušajo na različne načine vplivati na to, da jih uporabniki ne bi prehitro pozabili. Apple, ki je skupaj z Nike ustvaril uro apple nike +, se hvali s tem, da nas ura opomni, kdaj moramo teči. Od določeni uri se na njej namreč izpiše vprašanje: »Ali bomo danes tekli?« Ker lahko takšno vprašanje hitro ignoriramo, nas aplikacija poskuša motivirati tako, da nam pove, da je zunaj lepo vreme ali pa da so naši prijatelji že odtekli svoje za danes. Da bi se nam sprožila tekmovalna zavist, nam ura pove tudi, koliko kilometrov so prijatelji ta dan že pretekli in s kakšno hitrostjo. S posebnim znakom pesti pa nam omogoča, da se s prijatelji spodbujamo h gibanju.

Če gre pri Apple Nikovi uri bolj za simbolno spodbudo, pa aplikacija pavlok temelji na tem, da se ljudje spodbujajo tako, da doživijo rahel električni stres, če ne sledijo zastavljenim ciljem. Aplikacija, ki je vgrajena v plastično zapestnico, namreč temelji na ideji, da je samokaznovanje najboljši način, da ljudje spremenijo svoje navade. Izdelovalci pavloka pravijo, da naj bi ta aplikacija nadomestila posameznikov notranji glas, ki nam pravi: »Zbudi zaspano glavo, čas je, da greš v telovadnico!« »Ustavi se – zapravljaš čas na facebooku!« »Odloži tiste piškote!«

Ker ljudje tovrstnih aplikacij ne uporabljajo prav dolgo, je vse bolj prisotna ideja, da jim bo uspelo spremeniti navade le tako, da se jim poveča občutek krivde in tesnobe. Ti občutki so sicer pomemben element delovanja sodobne potrošniške družbe, ker so tisti, ki se kar naprej ukvarjajo s svojo produktivnostjo, idealni pasivni subjekti neoliberalnega kapitalizma. Toda tisti, ki aplikacije vztrajno nalagajo na pametne telefone, uporabljajo pa jih le redko, mnogokrat gledajo na te aplikacije tudi kot na nekakšen objekt, ki nekaj opravlja namesto njih.

V odnosu do aplikacij je na delu to, kar je Robert Pfaller imenoval interpasivnost. Avstrijski filozof je za primer vzel posameznika, ki kar naprej kopira knjige, a jih nikoli ne bere; nekoga, ki si dela zbirko filmov, a jih nikoli ne gleda; ali budističnega meniha, ki ima mlinček, ki moli namesto njega. V vseh teh primerih je posameznik lahko pasiven, ker objekt domnevno nekaj dela namesto njega oziroma človek delegira neki užitek v objekt, da lahko sam svoj čas posveti drugemu užitku.

Aplikacije lahko vzamemo kot takšen novodobni objekt, ki nekaj dela namesto nas. Ko si na pametni telefon naložimo aplikacijo za telovadbo, se zgodi nekaj podobnega kot takrat, ko fotokopiramo knjigo, ki je nikoli ne bomo prebrali. Sam akt fotokopiranja nam omogoči, da lahko čas uporabimo za druge stvari, saj smo akt branja knjige na neki način delegirali v fotokopirni stroj. In ko imamo na telefonu aplikacijo za telovadbo, lahko z veseljem počnemo druge stvari, saj je bilo delo telovadbe opravljeno že s tem, da smo aplikacijo naložili na telefon.

No, če dobimo za telovadbo kakšno nagrado, se lahko zgodi, da se bomo z njo malo več poigrali. Nekatere zavarovalne družbe v tujini so ljudem za nagrado, če se bodo bolj gibali, obljubile darila v obliki ipadov in podobnega. Da so se res gibali, so morali dokazati s telefonsko aplikacijo, ki je merila njihove korake. Mnogi so hitro ugotovili, da se da korake pridelati tudi tako, da držiš telefon v roki in z njim mahaš po zraku. Ob gledanju televizije na kavču so tako nekateri veselo migali s telefonom v rokah in si brez hujšega telesnega naprezanja priborili želene nagrade.

Če se debata o aplikacijah velikokrat vrti okoli vprašanja, ali so res uporabne in zakaj jih uporabljamo tako kratek čas, pa je v njihovi neuporabnosti pravzaprav vselej na delu posebna uporabnost za samega izdelovalca. Slednji namreč prek aplikacije zbira raznovrstne podatke o uporabnikih in jih običajno z dobičkom prodaja naprej.

Američanka Amy Pittman je opisala zgodbo, kako je kot mnoge dvajsetletnice na telefonu imela aplikacijo za skoraj vse dnevne aktivnosti. A je tako kot večina drugih te aplikacije po nekaj tednih nehala uporabljati. Ko sta se z možem odločila, da si ustvarita družino, pa je postala popolnoma odvisna od aplikacije, ki je merila njen menstrualni cikel. Aplikacija je poznala Amyjin reprodukcijski cikel bolj intimno kot njen mož ali zdravnik. Na dan pozitivnega testa nosečnosti, ko je to novico zabeležila v aplikacijo, je dobila preusmeritev na aplikacijo za sledenje nosečnosti. Amy jo je seveda takoj prenesla na pametni telefon.

Ta aplikacija je bila polna živih barv in interaktivne grafike. Amy je v vizualni obliki sledila, kaj se dogaja s fetusom, brala nasvete v zvezi z nosečnostjo in podobno. Žal je Amy v zgodnji nosečnosti splavila. Ta žalostni dogodek je vestno zabeležila v aplikacijo in jo nehala uporabljati. Čez sedem mesecev pa se je zgodil šok – pred vrati hiše je zagledala pošiljko s prehrano za dojenčke. Ko se je odjavila iz aplikacije, si ni mislila, da je podjetje, ki je to aplikacijo dalo na trg, prodalo njene informacije podjetjem, ki tržijo izdelke za dojenčke, teh pa kasneje ni obvestilo o tem, da se je iz aplikacije zaradi splava odjavila. Amy se je ob nenehnem marketinškem bombardiranju z izdelki za dojenčke vprašala, ali bo čez nekaj let dobila še ponudbo, da svojega nerojenega otroka vpiše v šolo, in čez več kot desetletje tudi informacije o kolidžih.

Aplikacije, ki jih nalagamo na pametne telefone, nas običajno pozivajo, da potrdimo, ali se strinjamo s pogoji njihove uporabe. Podobno se nam zgodi, kadar se kje priklopimo na brezplačni internet. Velika večina uporabnikov brez dolgega razmišljanja strinjanje potrdi. Pa tudi tisti, ki se lotijo branja dokumentov o soglasju, večinoma hitro obupajo, ker gre za dolgovezne, težko razumljive člene pogodbe. Če bi povprečen uporabnik interneta in aplikacij prebral vse dokumente o soglasju, ki se pred njim zvrstijo v enem letu, bi po izračunih raziskovalcev samo za branje porabil več kot dvesto ur na leto. In če se s temi dokumenti ne bi strinjal, bi si zelo omejil življenje, saj mu mnogo stvari, ki jih uporablja vsak dan, ne bi bilo dostopnih.

Problem, ki se, kar zadeva veliko podatkovje, vse bolj nakazuje, je, da ljudje, ne da bi vedeli, nenehno posredujejo o sebi podatke, ki niso porabljeni samo v marketinške namene, ampak tudi za nove oblike nadzora in celo za nove oblike kriminalnih dejavnosti. Prek aplikacij, ki jih nalagamo na pametne telefone, lahko podjetja in tudi država o nas izvedo ogromno podatkov. Hkrati pa je tako imenovani internet stvari, ki zadeva kamere, senzorje in razne predmete, povezane z aplikacijami, postal nova tarča hekerskih napadov.

V družbi se hkrati oblikuje tudi nova delitev med podjetji, ki imajo dostop do ogromnega števila podatkov, in tistimi, ki te možnosti nimajo, ter tistimi, ki imajo denar, da si podatke kupijo, in onimi, ki si tega ne morejo privoščiti. Nekateri imenujejo podatke nafta enaindvajsetega stoletja oziroma novo zlato. Drugi pa opozarjajo, da so tisti, ki nimajo dostopa do podatkov, kot slep in gluh človek, ki se znajde na avtocesti. Ob vsem navdušenju, ki danes vlada nad velikimi podatki, ne smemo pozabiti opozorila nobelovca Ronalda Coasa, da takrat, ko mučimo podatke, priznajo karkoli.