Tiskane izdaje
Živijo, moje ime je Juan. Mi lahko zaupaš naslov svojega profila na facebooku? Zapisal si je moje ime in odhitel do naslednjega obiskovalca spoznavne študentske zabave. Do konca večera je nabral nekaj deset profilov in jih pozneje temeljito preklikal na domačem računalniku. Tam si je ogledal naše biografske podatke, študijske interese, okuse in družabno omrežje. To je veliko bolj učinkovito, kot če bi se z nekom pol ure pogovarjal in potem ugotovil, da me sploh ne zanima, mi je povedal ob naslednjem srečanju.
Londonska študentska zbirališča so bila pred desetimi leti moj prvi naključni antropološki laboratorij, kjer sem načrtno opazoval mlade uporabnike novih tehnologij in opisoval nove oblike družabnosti, ki so Slovenijo zajele šele čez nekaj let. Tam so se poleg zbiralcev družabnih profilov zbirali še lovci na selfije – takrat so bili opremljeni z digitalnim fotoaparatom in prenosnikom –, uporabniki spletnih zmenkarij in zgodnjih mobilnih iger, kjer so se elektronski soigralci srečevali tudi v resničnem svetu.
V skoraj osemmilijonskem globalnem velemestu so bila elektronska življenja izjemno pomembna. Okolje je bilo preveliko za načelo osebnih poznanstev, zato so bili od ustrezne digitalne podobe velikokrat odvisni raziskovalni projekti, delovne prakse, štipendije, službe, družabno in zasebno življenje.
Družbene vplive digitalnih tehnologij so najbolj občutili prav mladi, ki so postali nekakšna demografska kristalna krogla za poklicne napovedovalce prihodnosti. Po generacijah »bejbibumerjev«, iksov in ipsilonov so začeli družbo prevzemati »milenijci« – velika demografska skupina, ki je na prelomu tisočletja postajala polnoletna.
Marketinške oddelke mobilnih operaterjev, proizvajalcev mobilnikov in velikih trgovcev so zanimale njihove potrošniške navade. Tehnološki podjetniki in dekani so poskušali ugotoviti, kakšno delovno okolja pričakujejo domnevni digitalni domorodci in kako privabiti najboljše študente. Kar nekaj tedanjih sošolcev si je z opisovanjem mladih uporabnikov ustvarilo akademske, svetovalne ali novinarske kariere. A so pri tem nevede izoblikovali in utrdili miselni okvir, ki še danes določa veliko večino razprav o mladih, ki prevzemajo – ali bi vsaj morali prevzemati – odrasle družbene vloge.
V milenijcih so se združili vsi veliki strahovi in pričakovanja odraslih, ki so v zadnjih desetletjih tudi sami občutili, da se povojna ureditev sveta izteka. V mladih so iskali novo upanje za utrujene zahodne nacionalne demokracije, ki so s potrošništvom, uničevanjem okolja in obujanjem starih fundamentalizmov dosegle, da je prihodnost postala grožnja.
Raziskovalci so po vsem svetu ugotavljali, da so mladi veliko strpnejši, bolj empatični, manj nasilni in bolj sodelovalni, kot je veljalo za pretekle generacije. Njihovo življenje je povezano, omreženo in globalizirano, zato so si mladostniki iz Kitajske, Egipta, ZDA, Danske ali Tanzanije bolj podobni kot različni. Vsi uporabljajo enake mobilnike, se družijo na istih družabnih omrežjih, so podobno apolitični in brezbrižni do starševskih vrednot. Pri izbiri delodajalca so jim vrednote, dobro počutje in ustvarjalni izzivi pomembnejši od plače ali kariernega naziva. Niso se pripravljeni vezati na materialno lastnino, ampak življenjske dobrine raje najemajo ali si jih delijo – avtomobile, stanovanja, celo prijatelje in partnerje.
Še več raziskovalcev in medijskih komentatorjev pa je opozarjalo, da miroljubni in svetovljanski milenijci ne bodo rešili sveta. Za takšno nalogo so preveč občutljivi, razvajeni, egoistični in neodgovorni. Nočejo si ustvariti družine, ker bi zaradi otroka morali žrtvovati dobro večerjo ali koncert.
Od profesorjev na fakulteti pričakujejo, da jih ne bodo preveč vznemirili s kritičnim besedilom, politično nekorektno primerjavo ali nazornim prikazom nasilja. Zasvojeni so s komunikacijskimi tehnologijami in internetom, saj nenehno skrbijo za spletno podobo. Pri pouku se ne znajo zbrati, na delovnem mestu se takoj naveličajo.
Ne priznavajo hierarhije in avtoritete, so narcisistični in ne poznajo samokritike. V ZDA in Evropi jih opisujejo kot »generacijo jaz« ali razvajeno generacijo. Na Japonskem so »sproščena generacija«, na Kitajskem veljajo za »generacijo, ki žre svoje starše«, ker da se nočejo osamosvojiti in jim ustreza lagodnost odrasle otroškosti.
Čeprav me je velikokrat mikalo, da bi tudi sam izrabil obetaven publicistični trend in pogosteje opisoval londonske anekdote z milenijci, sem se moral ves čas opominjati na svoje predsodke in slepe pege, ki se jih prej nisem zavedal.
Ko sem bolje spoznal Juanovo zgodbo, nisem več videl stereotipnega in nedružabnega azijskega zasvojenca z družabnimi omrežji, ampak mladega človeka, ki se je trudil na dragem študiju v tujini tudi z nenehnim mreženjem upravičiti velika pričakovanja domovine in družine.
Ameriški sošolec – navdušen uporabnik vseh spletnih storitev za izmenjavo prevozov in bivališča – je ob koncu prvega semestra povedal, da je izmenjalna ekonomija sicer imenitna, a bi vseeno raje vozil svoj avto in živel v lastnem stanovanju, če ne bi imel toliko študentskega kredita.
Skoraj vsi moji tedanji znanci so v zadnjih desetih letih zamenjali najmanj toliko služb. Ne zaradi iskanja osebne izpolnitve ali vrednot podjetja, pri katerem so delali, ampak zaradi stečajev, odpuščanja, prevzemov in izčrpanosti. Če bi v prvem polletju napisal novinarski ali raziskovalni članek o digitalnih milenijcih, bi ga moral v drugem semestru popolnoma spremeniti ali napisati na novo.
Za anekdotami so se skrivale zelo človeške preživetvene strategije, ki jih je v nedavnem prispevku za ameriško revijo New Republic opisala milenijka Laura Marsh. Njihovi »trendovski« življenjski slogi in življenjske odločitve so v resnici nuja. Poročeni pari ne jemljejo sostanovalcev zaradi nekakšne milenijske zavezanosti skupnemu bivanju, temveč si ne morejo privoščiti najemnine.
Milenijci imajo v povprečju nižje prihodke, kot so jih imeli njihovi starši v enakem življenjskem obdobju. So revnejši in pogosteje brezposelni, čeprav so bolj izobraženi in več delajo. V digitalnem kapitalizmu niso lastniki proizvodnih sredstev, ampak le uporabniki zasebnih elektronskih platform. Negotove službe jim povzročajo nenehno tesnobo, da bodo nekaj zamudili ali naredili narobe, da so premalo dobri, neprilagodljivi ali da niso dovolj vlagali vase.
Že od otroštva so jim privzgajali visoka pričakovanja in tekmovalnost, zato so negotovi, nezadovoljni in se ves čas primerjajo z drugimi. Mladi sploh nismo tako zelo drugačni, kot nas ves čas opisujejo mediji, le družbene in ekonomske okoliščine so se zelo spremenile, je poudarila Marsheva.
Za razumevanje teh sprememb so včasih dovolj že preprosti miselni eksperimenti. Koliko narcisističnih selfijev z Woodstocka ali študentskih protestov bi bilo na instagramu, če bi »bumerji« uporabljali današnje mobilnike? Kako dolgo bi pred desetimi leti zdržali na predavanju ali sestanku, preden bi začeli prebirati sporočila in preverjati družabne profile? Na koliko časopisov in revij bi se naročili, če bi imeli internet? Bi imeli svoje stanovanje, če bi vse prihodke ustvarili s honorarnim delom in manjšo kampanjo na kickstarterju? Kako bi razmišljali o odnosih, če bi vas na vsaki družabni mobilni aplikaciji nagovarjalo na stotine brezhibnih spletnih podob? Bi zaupali staršem, učiteljem in politikom, če bi bili prepričani, da bo prihodnost za vašo generacijo prvič slabša od preteklosti?
Takšna vprašanja za mlade niso samo hipotetična, ampak opozarjajo na zelo resnične eksistenčne in eksistencialne stiske v času, ko nekdanjih idealov odraslosti – stanovanja, službe in družine – morda sploh ni več mogoče izbrati. Ne glede na biološko starost.
