Tiskane izdaje
Nemško-sovjetsko prijateljstvo se je moralo končati. Hitler je pričakoval, da bodo v začetku leta 1943 Angleži, Američani in Rusi dobro pripravljeni na vojno. Vedel je, da se na obeh frontah ne bo mogel boriti hkrati. Poleg tega je potreboval še več ruskih surovin, predvsem nafte. Zato je 31. julija 1940 ukazal generalštabu, naj začne načrtovati napad na Sovjetsko zvezo. Ruski obveščevalci so sčasoma izvedeli, da se načrtuje napad junija 1941, vendar jim Stalin ni verjel. Generala Žukov in Timošenko sta maja 1941 celo predlagala predhodni napad na nemško ozemlje. Stalin je pobesnel. Trdil je, da Nemčija nikoli ne bo napadla Rusije.
Napad na Rusijo
V jutranjih urah 22. junija 1941 je Stalin prejel klic Žukova. Sporočil mu je, da Nemci bombardirajo ruska mesta. Nemška vojska je s tremi milijoni vojakov v enem samem tednu prodrla tristo kilometrov proti Moskvi. Pri tem je umrlo več kot 100.000 ruskih vojakov.
Rdeča armada je bila slabo usposobljena, oborožena in vodena. Pred vojno je bilo v eni od čistk pobitih 80 odstotkov oficirjev. Stalin je bil na dnu. V ponedeljek, 30. junija, ga ni bilo na delovnem mestu v Kremlju, zato so ga vodilni člani politbiroja obiskali v dači. Prepričan je bil, da ga bodo aretirali. Vendar so bili učinki dolgoletne strahovlade premočni. Namesto tega mu je Molotov ponudil vodstvo državnega obrambnega komiteja. Stalin je to z olajšanjem sprejel.
Nacisti so napredovali tudi na vzhodu proti Lvovu. Ruska vojska je po zasedbi tod izvršila množico zločinov. Ker so bili Nemci pred vrati, so pobili vse politične nasprotnike, ki so jih imeli za nevarne, kaznilnico pa zažgali. Skupaj so ustrelili 4000 ljudi. Nemci so to z veseljem izkoristili za negativno propagando proti Rusom. Zaradi slabih izkušenj z Rusi (preganjanje cerkve, kolektivizacija, lakota) so Ukrajinci marsikje nemške vojake pričakali kot osvoboditelje.
V manj kot štirih mescih so Nemci zajeli dva milijona in pol sovjetskih ujetnikov. Skladno z nacistično ideologijo so jih imeli za manjvredno raso in jih sistematično stradali in pretepali. Večina jih je v ujetništvu umrla. Oktobra 1941 so nemški časopisi objavili, da je vojna praktično dobljena.
Nemci so bili pred Moskvo. Stalin je že stal na postaji, da se z vlakom odpelje na varno proti vzhodu. Zadnji trenutek si je premislil in se 19. oktobra 1941 v Kremlju udeležil kriznega sestanka. Odločitev je padla. Na poljih pred Moskvo so se vojaki Rdeče armade začeli pripravljati na obrambo. Za njimi so namestili posebne enote tajne policije. Njihova edina naloga je bila, da brez milosti ustrelijo vse tiste ruske vojake, ki bi si drznili umikati se. Začela se je bitka za Moskvo. Slabo oboroženi vojaki so po ukazu v nepretrganih valovih jurišali na utrjene nemške enote. Včasih je prišla ena puška na štiri vojake. Edino upanje so jim bile do neuporabnosti razbeljene cevi nemških mitraljezov. Za tiste, ki so v obupu obstali, je poskrbela NKVD. Rdeči armadi je tudi v naslednjih bitkah sledila vojska NKVD, ki je skrbela, da se nihče ne bi umikal.
Stalin si je moral poiskati nove prijatelje. Nemčija je štiri dni po napadu na Pearl Harbor 7. decembra napovedala vojno ZDA. Z Anglijo in ZDA so imeli Rusi zdaj skupnega sovražnika. Decembra 1941 je Stalin poskušal stike navezati celo s Poljaki. Vodjo vlade v izgnanstvu Sikorskega pa je na obisku v Moskvi bolj zanimala usoda 4000 pogrešanih poljskih oficirjev. Stalin seveda ni ničesar vedel o njih in njihovih družinah, ki so v Kazahstanu in drugih oddaljenih krajih životarile in umirale v težkih razmerah. Ko je v Moskvo 15. decembra 1941 prišel britanski zunanji minister Eden, mu je Stalin brez dlake na jeziku povedal, da hočejo obdržati vse do tedaj zasedeno ozemlje. Churchill je bil šokiran in je Stalinove zahteve takoj pisno zavrnil.
Napredovanje Rdeče armade
Rdeča armada je medtem marsikje Nemce prisilila k umiku. Navdušeni Stalin je kljub nasprotovanju generalov potegnil nekaj nespametnih potez. Zaradi ene se je nekaj 100.000 sovjetskih vojakov znašlo v nemški pasti. Za katastrofo je Stalin obdolžil glavnega političnega komisarja Hruščova, ki je bil odgovoren za napad. Skoraj neverjetno je, da je v nasprotju z mnogimi Hruščov preživel.
Za uspešnejše vojskovanje so Sovjeti potrebovali več pomoči, zato je maja 1942 Molotov odšel v Washington k predsedniku Rooseveltu. Ker se je bal, da bo lačen, je s seboj vzel klobase. Med preiskavo so v aktovki odkrili tudi pištolo. Imel je nalogo, da prikaže težko stanje in zaprosi ZDA, da odprejo drugo fronto v Franciji. Vendar se je stanje le še poslabšalo. Julija so Nemci potopili 24 od 39 ladij arktičnega konvoja PQ17, ki je bil namenjen v Rusijo. Konvoje so takoj ustavili in Sovjetska zveza je od tedaj prejemala še manj pomoči. Razumljivo Stalin v naslednjih letih ni izpustil nobene priložnosti, da bi zaveznike znova pozval, naj odprejo fronto na zahodu. Ker se je ta samo odmikala, je postajal vedno bolj nezaupljiv do zahodnih zaveznikov.
Tako je Sovjetska zveza ostala sama v vojni z mnogo močnejšo Nemčijo. Odbila je napad na Moskvo, preživela obleganje Leningrada, zmagala v epski bitki za Stalingrad. Rdeča armada je postajala vse močnejša in je nezadržno napredovala proti Berlinu.
Nemci so 28. junija 1942 začeli ofenzivo v smeri proti Stalingradu. V štirih tednih so prodrli 800 kilometrov proti vzhodu. Zaradi tega je Churchill 12. avgusta 1942 tajno v bombniku odletel v Moskvo. Rusko vodstvo je mislilo, da prihaja pomoč. Churchill jim je namesto druge fronte ponudil drugačno pomoč. Z letali in večjimi bombami naj bi v Nemčiji porušili 20 mest. Takrat je bil Churchill še vnet zagovornik namernega bombardiranja civilistov: »Ne iščemo milosti in ne bomo izkazali milosti.« Na večerji zadnji dan je Churchill vprašal: »Kaj ste storili z bogatimi kmeti, kulaki?« Stalin mu je hladno odgovoril: »Pobili smo jih.«
Medtem je Rdeča armada Nemce pregnala iz Stalingrada. Padlo je pol milijona sovjetskih vojakov. Viktor Baturin, predsednik ruskega društva za vojaško zgodovino, pripoveduje srhljivo zgodbo. Po velikih bitkah so posebne sovjetske enote prečesavale bojišča in trgale identifikacijske značke z mrtvih sovjetskih vojakov, da bi bili neprepoznavni. Zaradi grozljive politike sovjetskih oblasti se je več kot milijon sovjetskih državljanov pridružilo nacistični strani.
Sovjetski zločini in deportacije
Nemci so 13. aprila 1943 v Katinu odkrili množično grobišče poljskih oficirjev. Izkopavali in preiskovali so trupla ter iskali priče. Leta 1943 je britanski diplomat napisal poročilo o dogodkih v Katinu in kot odgovorno obdolžil Sovjetsko zvezo. Britancem in Američanom je takrat bolj ustrezalo, da svet o tem ne izve preveč. Stalin je nasprotno dolžil Nemce, ker pa Poljaki tega niso sprejeli, je pretrgal diplomatske odnose s poljsko vlado v izgnanstvu. Na naslovnici v Pravdi 19. aprila 1943 so bili označeni kot Hitlerjevi poljski kolaboranti.
Novembra 1943 so se na konferenci v Teheranu sestali Churchill, Roosevelt in Stalin. V pogajanjih o povojni Evropi je bil Stalin ves čas v prednosti. V prostorih ameriške delegacije je imel namreč nameščene prisluškovalne naprave. Churchill je Stalinu na njegovo zahtevo prepustil vzhodni del Poljske, vendar na račun ozemlja Nemčije. Po vojni se je Poljska dejansko pomaknila 200 kilometrov proti zahodu. Stalin je kasneje na skupnem sestanku tudi pokazal, kako bi v svojem slogu kaznoval Nemčijo: »Po vojni je treba likvidirati 50.000, mogoče 100.000 ljudi iz nemškega poveljstva. Treba jih je ustreliti.« Churchill je odločno protestiral. Mučno sceno je prekinil Roosevelt in v šali dejal: »Imam kompromis. Predlagam številko za likvidacijo Nemcev: 49.000. Nič več.«
Medtem je Rdeča armada znova zavzela Katin. Umore so poskušali naprtiti Nemcem, zato je NKVD organiziral ponovno izkopavanje trupel. Izdelali so lažne dokumente in jih priložili truplom. Pričali naj bi, da so bili poljski oficirji leta 1941 še živi. Prijeli so tudi pričo, ki je pred časom Nemcem povedala resnico. Če si je hotel rešiti življenje, jo je moral zdaj nekoliko prilagoditi. Pričal je v propagandnem filmu, ki so ga Sovjeti januarja 1944 pokazali svetu, vendar tej laži niso nasedli ne Angleži ne Američani.
V začetku maja 1944 so v Moskvi obravnavali ukrajinske Tatare, ker so nekateri kolaborirali z Nemci. Berija je Stalinu predlagal deportacijo na vzhod v Uzbekistan in Stalin je podpisal ukaz. V hiše na Krimu je na tisoče NKVD-jevcev usklajeno udrlo 18. maja. Ljudje so imeli na voljo petnajst minut, da vzamejo svoje stvari. Vsi so morali iti, tudi odlikovani in ranjenci s fronte. Med 1500 kilometrov dolgo potjo jih je umrla skoraj tretjina. Medtem ko je Rdeča armada osvobajala Sovjetsko zvezo, so izgnali še Čečene, Inguše, Kalmike, Karačaje. Izbrisali so kak ducat narodov, več kot milijon ljudi. Mladi, stari, ženske, moški, med njimi celo člani komunistične partije, vsi so morali na pot. Prof. Norman Davies, zgodovinar iz Cambridgea, pojasnjuje: »Sovjetske deportacije so bile podobne deportacijam SS, le da so potekale na veliko večji ravni. Opisi so enako grozljivi. Po 60, 70 ljudi v zaprtih živinskih vagonih, brez sanitarij, samo luknja v tleh. Tako nagneteni, da so morali stati, niso se mogli usesti. Ko se je vlak ustavil, so raztovorili na stotine trupel ljudi, ki so umrli med potjo.«
Za zahodne zaveznike je 6. junija 1944 nastopil dan D z izkrcavanjem v Normandiji. Rdeča armada pa je začela svojo ofenzivo 23. junija z vzhoda proti Poljski. Čez en mesec so enote vstopile v Lvov in takoj skušale priti do arhivov gestapa. NKVD je iskal podatke o tistih, ki so sodelovali z nacisti, pa tudi o vseh, ki so imeli slabo mnenje o Sovjetski zvezi. Ukrajinska podtalna vojska je sodelovala pri osvobajanju. Ko pa je Rdeča armada zasedla mesto, je njene pripadnike razorožila in aretirala. Za prebivalce so tokrat nastopili hujši časi kot prvič.
Vprašanje Poljske
Medtem so se poljski vojaki v sklopu britanske armade v Italiji borili proti Nemcem, ker so verjeli, da bo njihova domovina osvobojena. Maja 1944 so imeli glavno vlogo v najbolj slavni bitki za samostan Monte Cassino. Okoli 4000 jih je padlo ali bilo ranjenih. Takrat poljski vojaki še niso vedeli, da je Lvov okupirala Rdeča armada.
V Varšavi so člani odporniškega gibanja že vedeli, kako je Rdeča armada ravnala v Lvovu, in pričakovali enako v Varšavi. Zato so 1. avgusta 1944 organizirali vstajo. Spodbujala jo je tudi sovjetska stran. Rdeča armada je bila namreč že vzhodno od Varšave. Ko pa se je vstaja začela, je Rdeča armada obstala na drugem bregu Visle. Stalinu je seveda ustrezalo, da se ob pomoči Nemcev znebi čim več poljskih rodoljubov. Niti zavezniškim letalom, ki so iz zraka oskrbovali upornike, ni dovolil pristajati na ozemlju Sovjetske zveze. Britanski RAF je bil prisiljen organizirati oskrbovalne lete večinoma iz južne Italije. V začetku oktobra je bila po dveh mesecih vstaja krvavo zatrta. Skupaj so Nemci ubili več kot 200.000 civilistov. Stalin je nekaj tednov prej le dovolil, da so letala odvrgla pomoč, najverjetneje namenoma prepozno in premalo. Poljski pesnik je po padcu varšavske vstaje zapisal: »Čakamo te, rdeča kuga, da nas osvobodiš črne smrti.«
Poleti 1944 so zahodni zavezniki prodirali skozi Francijo. Eisenhower in de Gaulle sta se strinjala, da morajo Pariz obiti. Ker pa je komunistično orientirana Comité National de Résistance (CNR), kljub drugačnim De Gaullovim navodilom, 19. avgusta sprožila vstajo, je šest dni kasneje francoska divizija vstopila v Pariz. Komunisti namreč niso želeli zamuditi priložnosti za prevzem oblasti in so začeli pobijati politične nasprotnike. Njihov »polkovnik Rol« Henry Tanguy je kar naravnost rekel, da 200.000 mrtvih za to ne bi bila prevelika cena. V vsesplošnem neredu je de Gaulle takoj vsa odporniška gibanja uniformiral in poslal na fronto, policija pa je vzpostavila red.
Na vzhodni fronti je jeseni 1944 Rdeča armada prav tako hitro prodirala v notranjost Poljske pa tudi v Madžarsko in Romunijo. Churchilla je skrbelo, kaj se bo zgodilo s temi deželami, zato se je oktobra 1944 odpravil v Moskvo na pogovore s Stalinom. Z roko je na list napisal delitev vplivnih con v razmerjih Rusija in preostali in ga podal Stalinu. Stalin je popravil samo eno razmerje, pri Bolgariji. Tako je ostalo: Romunija 90–10, Grčija 10–90, Jugoslavija 50–50, Madžarska 50–50, Bolgarija 90–10 odstotkov. Churchill je nato predlagal, da papir zažgejo. Stalin mu je posmehljivo odgovoril, naj ga kar obdrži.
Poljska pa ni bila navedena na seznamu. Rdeča armada je vsak dan zasedla več poljskega ozemlja. Stalin nikoli ni zaupal poljskim oficirjem, zato je poskušal ustvariti njemu lojalno vojsko kar iz dela Rdeče armade. Oktobra 1944 so se s Stalinovim neposrednim ukazom sovjetske zračne sile 6. armade preimenovale v zračne sile poljske armade. Oficirji so se morali naučiti govoriti in pisati po poljsko. Poljske enote in Rdeča armada so 17. januarja 1945 skupaj vstopile v Varšavo. Poljaki niso vedeli, da so nekateri oficirji izhajali iz sovjetske vojske. Tajna policija se je spet lotila dela. Na oblast je bila postavljena marionetna vlada, ki je pokorno naredila vse, kar jim je ukazal Stalin.
Poljska vlada v izgnanstvu je nasprotno v Moskvi od Stalina hotela zagotovilo, da bo Poljska neodvisna. Churchill pa je pritiskal nanje, da privolijo v sporazum in se odrečejo vzhodnega dela Poljske z Lvovom v korist Sovjetske zveze. Razumljivo Poljaki tega niso sprejeli. Churchill jim je v jezi očital marsikaj, med drugim, da niso ničesar prispevali v vojni. Pozabil je, da se je na tisoče poljskih vojakov borilo v sklopu britanskih sil. Vojak 2. poljskega korpusa je zapisal: »Stalin je igral melodijo, drugi so plesali nanjo. Za vedno smo izgubili ozemlje, ki ga je okupiral in anektiral Stalin. Večina vojakov je bila s teh območij, zato je bila to parodija. Niso imeli več domovine, kamor bi se lahko vrnili.«
Rdeča armada osvobaja
Februarja 1945 je Rdeča armada vstopila v Budimpešto. Najprej so oplenili glavno banko. Poročilo direktorjev to opisuje: »Odprli so vse sefe in zaboje. Odnesli so 130 milijonov takratnih pengöjev v gotovini, kot tudi približno 800 kovčkov in drugih škatel, ki so jih deponirali klienti. Izpraznili so 1400 bančnih sefov.« V bližini so drugi Sovjeti odnesli slike in druga umetniška dela, vredna milijarde funtov, vključno z deli Renoirja, El Greca in Goye. Od teh umetnin jih 99 odstotkov nikoli ni bilo vrnjenih. Prebivalstvo je bilo prepuščeno nemilosti okupatorjev. Skupina madžarskih komunistov je sovjetskemu vodstvu poslala protestno pismo, kjer je pisalo: »Januarja, ko je prišla Rdeča armada, je ta storila množico spolnih zločinov v izbruhu zverinskega sovraštva. Pijani vojaki so posiljevali matere pred očmi njihovih otrok in mož. Deklice v starosti 12 let so odvlekli od očetov in mater in jih posiljevali v serijah 10 do 15 vojakov.«
In kako je na to gledal Stalin? Jugoslovanski komunist Milovan Đilas in njegova žena sta bila med gosti na banketu v Moskvi pozimi leta 1944. Zaradi poročil o posilstvih pri prodiranju skozi Jugoslavijo je Đilas pred tem kritiziral obnašanje Rdeče armade. To je očitno imel Stalin v mislih na večer banketa, ko je nazdravil: »Galantnim vojakom Rdeče armade, ki so bili prisiljeni izbojevati si pot skozi tisoče kilometrov opustošene pokrajine. In to vojsko je užalil Đilas. Kako da ne morete razumeti, če vojak, ki je prečkal tisoče kilometrov, skozi kri, ogenj in smrt, nato nekaj časa preživi z žensko ali vzame kakšno malenkost?« Nato je Đilasovo ženo izzivalno poljubil na lice.
Februarja 1945 se je Stalin na Jalti ob Črnem morju srečal s Churchillom in bolnim Rooseveltom. Rdeča armada je bila 50 kilometrov od Berlina. Spet je bila glavna tema poljska vlada. Zahodni zavezniki so se strinjali s Stalinovim predlogom, da mora biti izvoljena na demokratičnih volitvah. Kako si je to predstavljal, je pokazal 28. marca 1945, ko je šestnajst neodvisnih predstavnikov politike in vojske povabil na kosilo z višjimi sovjetskimi uradniki. Takoj ob prihodu so poljskim gostom dejali, da bo kosilo na bolj udobnem mestu v bližini. Pot so podaljšali in vsi so končali v zloglasnem moskovskem zaporu Lubjanka. Vsi so bili postavljeni pred sodišče. Tako so v Sovjetski zvezi poročali o izidu sojenja: »Sodna preiskava je razkrila celotno razsežnost kriminalnih aktivnosti poljskih separatistov. Delovali so po ukazu poljske vlade v izgnanstvu v Londonu. Ti kriminalci so zdaj razkriti pred vsem svetom kot sovražniki demokracije, miru in poljskega naroda.« Od vseh jih je bilo trinajst obsojenih na različno dolge zaporne kazni.
Vojna se je bližala koncu. Nacisti so med dolgoletno vojno sovjetskemu prebivalstvu prizadejali neverjetne grozote. Osvobajanje koncentracijskih taborišč je v Rdeči armadi samo še podžgalo sovraštvo. Ob zavzetju mesta Nemmersdorf v Prusiji so meščane pobili. Številne ženske so gole križali na hlevskih vratih. Propagandist je v časopisu Rdeča zvezda napisal: »Če niste vsak dan ubili Nemca, ste dan zapravili. Ubijte Nemce! Vaša mati to zahteva od vas. Otroci vas preklinjajo! Ubijte Nemce! Vaša domovina to zahteva od vas.« Glavno orodje maščevanja je bilo posilstvo. Neki mlad sovjetski častnik se je spominjal: »Ženske, mame in njihovi otroci so ležali na obeh straneh ceste, pred vsako od njih pa so stali glasni možje s spuščenimi hlačami. Možje so streljali na ženske, ki so hotele rešiti otroke. Nasmejani častniki so stali ob strani in skrbeli, da so vsi vojaki brez izjeme sodelovali pri tem.« Več 100.000 moških, žensk in otrok je sredi hude zime v kolonah panično bežalo na zahod. Januarja 1945 se je skoraj 8000 Nemcev vkrcalo na ladjo Wilhelm Gustlov. Potopila jo je sovjetska podmornica. Rdeča armada je bila kmalu v Berlinu, kamor je vsak dan prišlo 50.000 beguncev. Spet so nastradale predvsem ženske. V celotni Nemčiji naj bi bilo posiljenih okoli dva milijona žensk.
Konec vojne
Sovjetske zveze na zahodu niso več obravnavali kot zaveznika. Churchill je vojaškim načrtovalcem naročil, naj proučijo najslabši možni scenarij, ki je predvideval vojaški napad na Sovjetsko zvezo. Poročilo Nezamisljiva operacija z opombo Ruska nevarnost za zahodno civilizacijo je bilo izdelano 21. maja 1945. V zaključku je bilo navedeno: »Ni mogoče napovedati izida totalne vojne z Rusijo, vendar nekaj zagotovo drži. Za zmago bi potrebovali zelo dolgo časa.« Harry Hopkins, poslanec novega predsednika ZDA Harryja Trumana, se je 27. maja 1945 v Moskvi srečal s Stalinom. Glede svobodnih volitev na Poljskem pri Stalinu ni dosegel ničesar.
Vojna v Evropi je bila končana. V Moskvi so medtem priredili veličastno parado ob zmagi nad nacističnimi okupatorji, simbolizirala pa je tudi triumf Rdeče armade nad vzhodno Evropo. Kjer se je namestila, jo je bilo tako rekoč nemogoče odstraniti. Ko je bila ura deset, je na Rdeči trg prijahal Georgij Žukov, trikratni heroj Sovjetske zveze. Na čudovitem belem konju je Stalinu ukradel vso pozornost, to pa ni bilo dobro.
V Potsdamu zunaj Berlina so se julija 1945 sestali Churchill, Truman in Stalin. Britanci in Američani so imeli okoli 800.000 žrtev, vojakov in civilistov. Na sovjetski strani je bilo 27 milijonov žrtev, od tega je bilo 11 milijonov vojakov Rdeče armade. Britanci in Američani so zahtevali, da se vzhodne dežele organizirajo po demokratičnih načelih, kakor so se vsi strinjali na Jalti. Churchill je poudaril, da so njihove misije naletele na vrsto ovir, kar je Stalin označil kot pravljico.
Na Pacifiku je še vedno divjala vojna. Stalin je prek vohunske mreže že izvedel za ameriško atomsko bombo. To ga je spodbudilo, da je 9. avgusta 1945 z operacijo Avgustovska nevihta napadel Japonce na Kitajskem. Za to je dobil obljubljene Kurilske otoke in nekatere druge dele japonskega ozemlja. Cesar Hirohito je 15. avgusta razglasil predajo, potem ko so ZDA odvrgle drugo atomsko bombo. S tem se je končala druga svetovna vojna.
V Nürnbergu so zavezniki začeli sojenje nacističnim zločincem. Toda za zaprtimi vrati tega ni bilo enostavno organizirati. Že v Teheranu je Stalin jasno povedal, kako si predstavlja kaznovanje Nemcev. Na pritisk zahodnih zaveznikov so kljub temu na sodišču vsako zadevo obravnavali posebej. Toda Sovjetska zveza je pravico iskala po svoje. To se je videlo po tem, kako so ravnali z delegatom v regiji Katin iz časa nemške zasedbe. Sovjetski agenti so ga v Nürnbergu prisilili, da je kot priča na sodišču povedal lažno zgodbo. Nekdo naj bi mu povedal, da nameravajo Nemci pobiti Poljake, in ga ob tem prosil, naj nikomur ne govori o tem. Sovjeti so se tega lotili resno in priskrbeli ponarejene dokaze, med njimi dnevnik tega moža. Ker ga je sodišče želelo videti, so dejali, da je z Nemci zbežal na zahod, in ga niso mogli najti. Tudi to je bila izmišljotina. Sovjetska tajna policija je namreč natančno vedela, kje je bila priča katinskega zločina. Zaprt je bil od leta 1946 do 1951, nato pa je še 19 let prebil v samici zapora Vladimir. Ker ni hotel podpreti laži, predstavljene v Nürnbergu, je bil zaprt 25 let. Primer je bil na koncu razkrit.
Povojna Evropa
Sovjetska zveza je iz Kremlja nadzorovala vlade v vzhodni Evropi. Poljskega predsednika Boleslava Bjeruta je Berija grobo nadrl in podučil, naj se drži njegovega nasveta ali pa bo obžaloval. To pa samo zato, ker je Stalina vprašal, kaj se je zgodilo s skupino komunistov, ki so v tridesetih letih prišli v Sovjetsko zvezo in nato izginili. Nekateri poljski oficirji, ki so se iz Velike Britanije vrnili v domovino, so bili močno razočarani. Dali so jim vedeti, da niso dobrodošli. Prišli so v policijsko državo, kjer so jih ves čas nadzorovali. Tragično usodo je doživel tudi heroj varšavskega odporniškega gibanja Witold Pilecki. Da bi rešil tovariše in odkril, kaj se dogaja, se je dal Nemcem aretirati in jeseni 1940 deportirati v Auschwitz. Natančne podatke mu je uspelo spraviti do Londona, nato mu je na velikonočni ponedeljek, 26. aprila 1943, uspelo pobegniti. Po vojni so ga kot nasprotnika režima aretirali, mu sodili in ga maja 1948 postavili pred strelski vod.
V baltske države je Sovjetska zveza začela sistematično naseljevati Ruse, kar je kršitev ženevske konvencije. Ruski priseljenci so postali večina v vseh največjih baltskih mestih. Estonce, Latvijce in Litovce so strpali v živinske vagone in deportirali v Sibirijo. Deportacije, usmrtitve in mučenja so postali povojna resničnost za milijone ljudi.
Berijeva tajna policija je delovala tudi v sovjetskem delu Nemčije. Nacistično koncentracijsko taborišče Buchenwald so enostavno preimenovali v sovjetsko posebno taborišče številka 2 in ga sami uporabljali. Zaprli so ga šele leta 1950. Koncentracijska taborišča so bila povsod, tako v Evropi kot v Sibiriji. V mnogih so na ljudeh izvajali strahotne medicinske poskuse. V taborišču Butugičag v Magedanu je KGB uporabljal na tisoče zapornikov kot poskusne zajčke za raziskovanje človeških možganov. Mnogi so bili med poskusi še živi. Žrtve sovjetskih taborišč smrti so pokopavali v oštevilčenih grobovih. Ostal je samo kup čevljev pobitih žrtev, med njimi tudi otroški.
Znova čistke
Stalin se je zdaj obrnil proti tistim, ki so mu pomagali zmagati v vojni. Februarja 1946 je bil sredi noči aretiran komandant zračnih sil, maršal Novikov. Dve leti prej je Stalin na banketu v navzočnosti Charlesa de Gaulla izrekel nekaj, kar je bilo slišati kot šala: »… ga bomo ustrelili.« Izkazalo se je, da to ni bila šala. Novikov je bil med brutalnim zaslišanjem obtožen marsičesa. Pod pritiski tajne policije je končno pisal Stalinu in priznal, da je kriv za zločine, storjene v zračnih silah, da je bil opijanjen z lastno pomembnostjo in podobno. Poveličevanje svoje vloge v vojni je pripisal tudi Žukovu in dodal, da sta imela med vojno nevarne politične pogovore. To je želel slišati Stalin. Žukovu je namreč zameril, da ga je zasenčil na paradi in med obiskom ameriškega generala Eisenhoverja. Na sestanku glavnega vojaškega sveta junija 1946 je bil Žukov poklican na zaslišanje. Med drugim so mu očitali, da ni bil dovolj hvaležen Stalinu za vse, kar je storil, in da ne upošteva politbiroja. Žukov je imel srečo. Stalin ga je želel le ponižati, saj ga bo mogoče še potreboval v morebitnem spopadu z zahodom. Moral je le zapustiti Moskvo.
Leta 1947 je Stalin še okrepil protijudovsko delovanje. Abakumovu je ukazal, naj ubije igralca Michoelsa, sledil je judovski krog Alilujevih in tako naprej. Ženja Alilujeva je v zaporu goltala kamne. Poljska zapornica ji je trkala na steno: »Živi za svoje otroke!« Francosko rokoborbo, kot so rekli uničenju nedolžnega človeka, je nad Judi izvajal brutalni psihopat Komarov. Abakumov je od njega zahteval pretepanje do smrti. Pri nekom so našteli 2000 udarcev po zadnjici in podplatih. Protijudovske procese so razširili tudi na Češko in Poljsko. Kasneje so »izumili« judovsko zdravniško zaroto. Sistematična mučenja zdravnikov je Stalin prepustil debelušnemu pritlikavcu Rjuminu. Na enega od njih je rohnel: »Žgali te bomo z razbeljenim železom. Vse pripomočke imamo.« Kmalu se je Stalin Rjumina naveličal in naložil Ignjatjevu, naj »odstrani pritlikavca«. Veriga likvidacij se je nepretrgoma nadaljevala.
Na vrsto je prišel zunanji minister Molotov. Stalin že dolgo ni več zaupal njegovi ženi, ki je bila tudi Judinja. Na sestanku politbiroja 29. decembra 1948 je dal na glasovanje izključitev Poline Molotov iz partije. Njen mož se je zavedal, da bi z glasom za izključitev podprl preganjanje lastne žene. Po premisleku se je vzdržal! Polina je bila aretirana manj kot mesec dni po srečanju politbiroja. Kasneje se je Molotov za svoje dejanje hinavsko pokesal in priznal politično napako. Nič ni pomagalo. Stalin ga je dva meseca kasneje odstavil s položaja zunanjega ministra. Molotov je temu navkljub še naprej v politbiroju lojalno služil Stalinu, medtem ko je njegova žena trpela v izgnanstvu.
Na koncu se je Stalin odločil, da kaznuje celotno vodstvo Leningrada. Oblegano mesto, ki je med vojno do osvoboditve januarja 1944 utrpelo več kot milijon žrtev, je vodil Aleksej Koznecov. Poleti 1949 so ga poklicali v Kremelj. To je pričevanje njegovega sina: »Vstal je in se oblekel. Spomnim se ga, ko je rekel: 'Počakajte me. Do večerje bom nazaj. Ne jejte večerje brez mene.' Preden je šel skozi glavna vrata v Kremelj, se je še enkrat ozrl in nam pomahal. Vsi smo stali pri oknu. Takrat smo ga zadnjič videli.« Kuznecov je obvisel na kavlju, ki so mu ga zabodli v vrat. Stalin se je spravil še na ostanek vodstva v mestu. Dva tisoč uradnikov je odstranil iz pisarn, zaprl ali izgnal.
V Stalinovem krogu je nastala nevzdržna psihoza strahu. Bali so se drug drugega. Kljub temu so držali skupaj, da bi se rešili. Pripravljene so bile čistke proti zadnjim tesnim sodelavcem, z Berijo vred. Rešila ga je Stalinova smrt 5. marca 1953. Zadet od kapi je ležal v svoji sobi na tleh skoraj 24 ur, saj si nobeden od telesnih stražarjev ni upal vstopiti. Za njim je ostala mračna dediščina: 20 milijonov ubitih in 28 milijonov pregnanih, od tega 18 milijonov za sužnje v delovnih taboriščih.
Stalin je bil mrtev, njegov duh pa je ostal. Leta 1953 je Hruščov svojega tekmeca Berijo nenadoma obtožil, da je izdajalec, vohun in angleški plačanec. Po obsodbi je padel na kolena in prosil za milost, nato pa se sesedel in zjokal. Sadistu in množičnemu posiljevalcu so vsi obrnili hrbet. Konec leta je bil ustreljen v čelo. Pred tem so mu v usta zatlačili cunjo, da bi utišali njegovo kričanje. Berijo je doletela enaka usoda, kot jo je sam nekoč namenil Ježovu in še mnogim.
Še dolga leta je Sovjetska zveza krojila usodo držav vzhodnega bloka. Po potrebi so red naredili z vojsko. Pri zadušitvi vstaje na Madžarskem je pomembno vlogo odigral tudi Josip Broz Tito. Začela se je 1. novembra 1956 z razglasitvijo izstopa iz Varšavskega pakta. Že 4. novembra so na ulice Budimpešte prihrumeli sovjetski tanki. Tito je prijazno ponudil, da se predsednik Imre Nagy in drugi politični voditelji z družinami zatečejo na jugoslovansko veleposlaništvo. V naslednjem trenutku jih je s prevaro zvabil v avtobus, ki naj bi jih odpeljal na varno, nato pa prepustil Sovjetom. Nagy in še dva sodelavca so končali na vislicah, Madžarska pa na pravi poti.
V osemdesetih letih je imperij vzhodnega bloka končno propadel. Prvi upori so se pojavili na Poljskem. V nekem smislu se konec druge svetovne vojne ni zgodil leta 1945, ampak leta 1989 s padcem berlinskega zidu.
Dr. Stane Vižintin je raziskovalec
