Tiskane izdaje
V zgodovino se bo vpisal kot delavstvu priljubljen direktor Luke Koper, ki do potankosti obvlada pristaniški posel in pristaniški sistem, kot nadpovprečno pošten in skromen direktor, daleč od materialne požrešnosti. Že dolgo živi v stanovanju v bloku na Markovcu in se vozi v službenem Volkswagnovem tiguanu. Ampak tudi kot nekdo, ki se na »politično« ekonomijo in diplomacijo prav nič ne spozna. Takšna nerodnost in vse izrazitejši apetiti tujcev po koprskem pristanišču so ladjo spet odpihnili v preveč razburkane vode.
»Odstavljajo me že od januarja 2015,« je izjavil, »ampak ostajam gospodarstvenik. Edino moje vodilo je bilo in je, da se dela v korist Luke.« Sprva še ni dojel, zakaj Luki ni uspevalo pravočasno dobivati soglasij in dovoljenj za poslovanje na območju, ki ga je za tovorno pristanišče leta 2011 opredelil državni prostorski načrt. Zanj je Luka, ki nujno potrebuje nove vhode, skladišča, daljše pomole ..., odštela tri milijone evrov. Še julija 2015 je ministru osebno izročil vlogo za soglasje za pridobivanje dodatnih površin, pa jih še danes nimajo.
Če je tedaj samo ugibal, da namenoma zavirajo razvoj podjetja, je zdaj, tik pred koncem njegove naloge, stvar jasna. Šefi so rekli, da bi to zemljišče raje oddali komu tretjemu. Odprli so že večkrat načeta poglavja: vprašanje modela upravljanja in strategije pristanišča, vprašanje konkurence v državnemu podjetju, vprašanje obsega koncesije. Če se območje Luke Koper ne bo širilo, potem padejo vse strategije in načrti, po katerih bi v Luki do leta 2030 radi podvojili prihodke (na 400 milijonov evrov). Brez širšega pristaniškega območja vsaj za Luko Koper (ki naj bi po zakonu krila skoraj polovico stroškov drugega tira) odpade smiselnost financiranja in gradnje drugega tira.
Le nekaj dni pred napovedano drugo razrešitvijo Draga Matića se v Luki Koper križa problem prekarnih delavcev z vstopom tujcev na območje pristanišča, ki ga Cerarjevi možje na vse kriplje prikrivajo. Matić pa vpije: Niso IPS tisti, ki me menjujejo.
Ekonomist Jože P. Damijan pravi, da je bilo maja 2014 imenovanje Matića namesto škandalozne namestitve Gašparja Gašparja Mišiča v upravo Luke rahlo presenečenje, ker drugače od prejšnjih imenovanj direktorjev (z Brunom Koreličem vred) Matić ni prihajal iz političnih krogov. Ni popuščal pred pritiski tistih, ki so hoteli številna sponzorstva, ne pod pritiski koprskega župana Borisa Popoviča, ki ga je imel na muhi še od leta 2008, ko mu je premešal karte pri IPS-delavcih, zdaj pa mu je odvzel še sponzorstvo za Popovičevo največjo igračko – koprski fuzbal. Ni popuščal resornemu ministru, niti večinskim lastnikom, niti premieru. Očitno si je domišljal preveč. Še najbolj tedaj, ko je zavrnil vse načrte z drugim tirom. V svoji doslednosti je šel predaleč, saj niti najpomembnejši infrastrukturi ni bil pripravljen popuščati. Anonimke, inšpektorji, kriminalisti, študije, revizije, mediji, sindikati, komisije in številni drugi so tolkli po njem brez usmljenja. »Kako bi šele Luka poslovala, če bi imela ta uprava podporo državne in lokalne oblasti, kot sta jo imela Bruno Korelič ali Robert Časar,« se je vprašal Jože P. Damijan.
Za Dragomirja Matića so trdili, da je Koreličev kader, čeprav je imel v zadnjem času Bruno Korelič kar nekaj pripomb čez njegovo vodenje družbe. V Luki Koper dela več kot 28 let. Leta 1998 je postal diplomirani inženir tehnologije prometa (doštudiral je ob delu). Začel je kot fizični delavec, kasneje je bil skladiščnik, delovodja, tehnolog, ladijski disponent, vodja izmene in operative, vodja službe notranje logistike, direktor profitnega centra generalni tovori, izvršni direktor za operativo in logistiko in direktor terminala za generalne tovore. Prva nadzornica Alenka Žnidaršič Kranjc je rekla: »Impresiven življenjepis.«
Leta 2008 se je razšel s tedanjim predsednikom uprave Časarjem, ker ni podprl škodljive namere, da bi s Popovičem povezani lastnik enega IPS (Bril) z ekskluzivno pogodbo prevzel večino dejavnosti drugih IPS. Delovno sodišče je marca 2009 razsodilo, da je bil Matić nezakonito razrešen in odpuščen iz Luke Koper. Luka ga je morala znova zaposliti in mu dodeliti celo enako plačo, kot jo je imel pred odpovedjo.
Leta 2012 pa je sam nerazumno odšel z mesta direktorja terminala generalnih tovorov. Tedaj so namreč odkrili nekatere nepravilnosti pri poslovanju z lesom. Domnevajo, da je Matić raje zapustil podjetje, kot da bi prišel v konflikte s tistimi, ki so tam opravljali nečedne posle.
Skoraj tri leta je delal v špediterskem podjetju TGP Logistika Koper. Župan Boris Popovič mu velikokrat javno oponaša, da je TGP Logistika v zadnjih letih ustvarila kar 31 milijonov evrov poslov na leto. Ne razume, da v tem primeru ne gre za poslovanje z IPS, temveč da je TPG špediter. Špediterji so predstavniki lastnikov tovora, ki pristaniščem prinašajo posle in dobičke. In ne obratno.
Ko so ga po lanskem dvomilijonskem povečanju pretovora (v tonah) vprašali, ali je zadovoljen s porastom, je odgovoril, da ga bolj muči to, koliko milijonov ton tovora niso pretovorili, pa bi jih lahko, če bi bili deležni minimalne podpore lokalne in državne oblasti. V četrtek pa je rekel, da ga skrbi samo to, kako bi do konca preostalega mandata ves ta zaplet naredil Luki čim manj škode.
Problematika prekarnih delavcev je seveda problem, s katerim bi lahko parali živce vsem slovenskim direktorjem, ki najemajo poceni delovno silo. Toda prekarni delavci niso najboljši izgovor za menjavo. Matića so hoteli zamenjati, še preden je spet izbruhnila afera IPS. Očitek je, da podjetje sicer posluje uspešno, vendar bi lahko še bolje.
Delavci niso nekritični do Matića, kot mislijo lastniki v Ljubljani. Matić ni diplomat, ne zna sklepati kompromisov, ne zna komunicirati z nobeno javnostjo. Povsem po nepotrebnem se je oddaljil od drugega tira. Zaradi kratkega stika, ki je prerasel v kitajski zid, je podjetje v krču. Dosegel je izjemne posle z Mercedesom, z Japonci in drugimi partnerji. Toda kakšna je cena upora proti sofinanciranju drugega tira? Kakšna je cena nesodelovanja z oblastjo, cena nasprotovanja poseganju v zmagovit model pristanišča, ki ga zavidajo vsa pristanišča ob Jadranu (in še kje)? Lani junija so se delavci uprli, da bi med nadzornike in s tem v Luko prišli taki, kot je Jürgen Sorgenfrei. Tudi tokrat se delavci ne bodo uprli zamenjavi uprave. »To je stvar lastnikov, ne sindikatov,« odgovarjajo trezno. Toda z Matićevo zamenjavo se juriš na pristanišče ne končuje. Kaj bodo tedaj rekli delavci? Kaj bodo rekli pravi lastniki – državljani Slovenije?
Drago Matić bo takrat na varnem v kakšnem logističnem podjetju. S svojim dragocenim znanjem in strokovnostjo ga ni strah, da bi ostal brez službe. Lahko pa se bo vprašal, zakaj se zgodovina v Luki ponavlja in kakšen nauk mu prinaša pot od težaka do skromnega, nepopustljivega, doslednega, a padlega junaka. Bi sploh lahko ravnal drugače?
