Portret tedna: Jože Stegne, upokojeni car

Čeprav tega ne bo priznal, iz hranilnice ne odhaja po svoji volji, a kljub temu z visoko dvignjeno glavo. Rezultati, ki jih je naslikal v poslovilnem pismu, so namreč bleščeči. Kakopak se pod kakšnim skrivajo tudi problemi, ki bodo težili njegove naslednike. Pa vendar, 611-odstotna rast v zadnjih osmih letih in skoraj milijarda evrov bilančne vsote je za takšno ustanovo neverjeten uspeh. Rast komitentov, tako fizičnih kot pravnih oseb, je bila v letih po začetku globalne finančne krize silovita.

To mu je uspelo, ker je v pravem trenutku napovedal cenovno vojno za bančne storitve uveljavljenim bankam. Zaradi obsega slabih posojil in nasedlih naložb napada enostavno niso mogle ustaviti. Z obljubo po petodstotni dividendni politiki je Stegnetu vedno uspelo v hranilnico pritegniti sveži kapital, ki je spremljal njeno rast. Rasla pa ni samo po bilančni vsoti, ampak je v nasprotju z bankami začela širiti tudi svojo mrežo poslovalnic na terenu, s čimer je število zaposlenih naraslo na današnjih 280.

Z njemu prirojeno samozavestjo pa tudi prepričanostjo, da je na pravi poti, se je v nekem trenutku potrkal po prsih in se oklical za bančnega carja. S tem je imel predvsem v mislih drzno investicijo v mariborsko letališče, katerega prodaja naj bi bila tik pred realizacijo. Samo denarja še ni na računu.

Verjetno je ravno na tej točki postal zanimiv za različne vlagatelje, ki so razočarani nad pasivnostjo bank, hkrati pa trn v peti bančnikov, ker so zaradi takšnih Stegnetovih potez delovali kot prestrašeni bankirji brez vizije.

Vsaj sam je temu pripisoval nenavadno pogosto navzočnost inšpektorjev Banke Slovenije, od katerih je bil predvsem eden reden gost v prostorih hranilnice, nespodobne želje enega od potencialnih vlagateljev v hranilnico pa so zbujale medijsko pozornost za vsako (negativno) poročilo Banke Slovenije. Za to, ali sta se oba interesa v neki točki združila in s Stegnetovo upokojitvijo dosegla pirovo zmago, sicer obstajajo indici, dokazi pa najbrž ne.

Znano je, da se je za do desetodstotni delež (ker za to ne bi potrebovali dovoljenja Banke Slovenije) Delavske hranilnice zanimala Modra zavarovalnica, ki jo vodi Borut Jamnik. V Modri zavarovalnici so videli predvsem možnost, da bi izkoristili mrežo poslovalnic za prodajo svojih zavarovanj, pa tudi dividendna politika hranilnice jim verjetno diši. Dogovori so sicer potekali že skoraj leto dni, Modra zavarovalnica je opravila omejen skrbni pregled, ob tem pa je zanimivo, da je določene informacije, ki jih hranilnica ni želela razkriti, pridobila od Banke Slovenije. Kakorkoli, maja je bilo med upravama podpisano pismo o nameri. Potem je med njima počilo.

Razlogi so bili tako formalni kot neformalni. Po prejemu ponudbe cene za delnico, ki naj bi bila okoli 85 evrov, je Stegne prekinil komunikacijo, ker se mu je zdela cena ponižujoča. Delnice so nominalno namreč vredne sto evrov in več. Po drugi strani pa drži tudi nasprotni argument, da obstaja skupščinski sklep Delavske hranilnice, da se lahko iz sklada lastnih delnic te prodaja med 65 in 92 evri.

Boj se je v zakulisju nadaljeval, pritisk na Banko Slovenije, da naj nekaj stori, pa stopnjeval, češ da takšna rast hranilnice ni vzdržna, sploh če nasede investicija v mariborsko letališče. Pa vendar nič od tega ne drži v celoti, ker je ta naložba vredna le tri odstotke naložbenega portfelja in ker je hranilnica vedno uspešno zagotavljala dokapitalizacijo. Z nekaj težavami jo bo tudi tokrat. Ko pa bo prodano še letališče in bo hranilnica imela dobiček tako kot pri nakupu in prodaji izolskih Livad, bo Stegnetova zapuščina zavidljiva.

Pirova zmaga, ker hranilnico še vedno vodijo »Stegnetovi« kadri, je bila dosežena z ugotovitvijo, da so zaposleni dobivali od hranilnice posojila, da so kupovali njene delnice. Te delnice pa je uprava nato štela v kapital banke, kar pa je prepovedano. Zato je Banka Slovenije proti Stegnetu začela postopek odvzema licence, problem, ki ga ima regulator – kljub žvižgaču znotraj hranilnice –, pa je, da (še) ne more ugotoviti, kolikšen je obseg tega kapitala oziroma kolikšna je razsežnost te kršitve. Z upokojitvijo je bil postopek odvzema licence ustavljen.

Če se še nekoliko vrnemo k Borutu Jamniku, je zanimivo, da sta se prvič udarila že leta 2007, ko je bilo govora o združitvi Delavske hranilnice in Probanke. Stegne je takrat, in to pove v skoraj vsakem intervjuju, Jamnika obtožil, da pripravlja sovražni prevzem, da je sklical lažno skupščino hranilnice in da je bila ta potem razveljavljena na sodišču. Pogled na drugi strani je pričakovano povsem nasproten. Ključno za razumevanje pa naj bi bilo poznanstvo Jožeta Stegneta z Jurijem Pogačarjem, od katerega je Delavska hranilnica denimo kupila vse prostore na Miklošičevi v Ljubljani. Podobnih džentelmenskih dogovorov naj bi bilo še mnogo.

Mediji so mu radi očitali domačijsko poslovanje in zaposlovanje po zvezah, vendar je to le treba razumeti nekoliko drugače, saj je Delavsko hranilnico postavil na noge iz nič in je bila dolga leta precej nepomembna finančna inštitucija, ki je poleg tega v zasebnih rokah. Če so tam našli zaposlitev žena, zet in denimo hči prvega nadzornika Franja Štiblarja, je to predvsem stvar lastnikov; to so v veliki meri še vedno različni sindikati. Tudi iz sindikalnih vrst je bilo občasno slišati, da je predsednik uprave preveč avtokratski, da je znal preglasovati drugače misleče, vendar so to dopuščali spričo odličnih poslovnih rezultatov.

V vsem mu pa le niso sledili; tako denimo niso podprli njegove ideje, da bi Delavska hranilnica financirala (notranji) odkup časopisa Delo. Glede na to, da je to igro igral na vsaj treh frontah, ni čudno, da mu je spodletela. Najprej je za nakup hotel navdušiti svoje sindikalne lastnike in druge sindikalne centrale, a so se bale odziva usipajočega se članstva zaradi takšne investicije. Nato je iskal podporo pri našem hišnem sindikatu, potem pa še pri nekaterih posameznikih znotraj hiše. Na koncu je vse skupaj želel spraviti v eno zgodbo, do takrat pa so se že vse strani počutile nekoliko izigrane. Ne glede na to, pa se je večkrat izkazalo, da ima nos za posel, predvsem pa pogum in odločnost.

Doktorja veterinarske medicine, ki se je v mlajših letih preizkusil tudi v novinarskih vodah, in sicer na koprskem radiu, pokoj gotovo ne bo ustavil. Kot je razlagal omizju, ki je proslavljalo nakup letališča, ga v življenju ni ustavilo niti več infarktov. Iz njih se je naučil obvladovati stres, tako da mu nobena stvar ne more do živega. Še naprej bo aktiven pri prodaji letališča in zagotavljanju dodatnega kapitala za hranilnico. Kako dolgo se bo še čutila njegova roka v prostorih na Miklošičevi, je težko reči. Vsaj vnuki najbrž upajo, da čim manj časa, da ga bo še več namenil njim. Poleg tega, da jih vozi v vrtec in šolo, da jih po šoli čuva in da z njimi deli svoje življenjske zgodbe, od rojstne Jurišne vasi pri Slovenski Bistrici do Sežane, kjer prebiva že dolga leta, je zanje, kot se za pravega dedka spodobi, pravi car.