Tiskane izdaje
Če bi bila sama obdavčena po stopnji 0,005 odstotka, bi zadevo morda pogledala še enkrat in vprašala, ali je pravilna. Tako je evropska komisarka za konkurenčnost Margrethe Vestager utemeljevala odločitev Bruslja o nezakoniti irski državni pomoči Applu. Za govornico v tiskovni dvorani v palači Berlaymont je nastopila v svojem slogu – sproščeno, a pri vsebini nepopustljivo. Predstavljala je odločitev, ki bo brez pretiravanja postala zgodovinska in prelomnica v bitki proti izogibanju plačevanju davkov.
Povsem po pričakovanju je prvi človek Appla Tim Cook zahtevo po plačilu 13 milijard evrov davkov razglasil za nesmisel in politični teater. V letu 2014, ko so po podatkih evropske komisije plačali na Irskem davek na dobiček le v višini 0,005 odstotka, je bil po njegovih besedah pravi znesek 400 milijonov dolarjev. Za Vestagerjevo so ocene o politični pristranskosti skorajda žalitev, češ, odločali smo neodvisno, po pravilih in na podlagi dejstev. Glavna logika je: podjetja morajo plačati davke v državah, v katerih ustvarjajo dobiček.
Za 48-letno Danko s skoraj asketsko podobo je primer Apple in Irska vrhunec v njenem manj kot dveletnem delu v Bruslju. Sama sledi politiki prejšnjega komisarja Joaquína Almunie, ki je začel postopek glede Appla in se je, med drugim, veliko ukvarjal z državno pomočjo slovenskim bankam. A postala je prepoznaven obraz evropske komisije, ki se ne boji spopadov z najmočnejšimi. Je vse drugo prej kot brezpraven bruseljski tehnokrat v skladu s populističnim stereotipom.
Na njeni muhi so orjaki. Ne le Apple, marveč tudi Amazon, Gazprom, Google. Vsi čakajo na zadnjo besedo Bruslja. Vestagerjeva ima v evropski komisiji, ki je pri številnih najpomembnejših temah videti nemočna in v senci vodilnih članic, enega od najmočnejših komisarskih položajev s konkretnimi in neposrednimi pristojnostmi. Njena osnovna naloga je zagotavljati pošteno konkurenco na notranjem trgu EU, lepilu evropskega gospodarskega povezovanja. Zagotoviti mora enaka pravila za vse, majhne in velike.
V primerih, kakršen je Apple, so v igri veliki interesi, tako korporacij kot tudi držav. V Washingtonu ostro kritizirajo bruseljsko »treniranje strogosti« in ameriško finančno ministrstvo je manj kot teden dni pred objavo odločitve o Applu očitalo evropski komisiji, da se vede kot nadnacionalni davčni organ, zavira mednarodno bitko proti izogibanju plačevanju davkov in načrtno ukrepa proti podjetjem iz ZDA. Še več, zagrozili so s protiukrepi in pisali o ogrožanju delovnih mest v EU. Ti očitki seveda niso mogli preprečiti odločitve.
Toliko pohval kot Vestagerjevi že dolgo ni bilo izrečenih nobenemu evropskemu komisarju ali komisarki. EU se doslej ni dovolj zavedala, da ima kot največji trgovinski blok na svetu in trg z več kot pol milijarde potrošnikov, na katerem multinacionalke mastno služijo, veliko moč in lahko v odnosih z drugimi nastopa bolj samozavestno. Odločitev je padla v kontekst težavnih odnosov z ZDA, ko grozi propad pogajanj o čezatlantskem trgovinsko-investicijskem partnerstvu in ko razplet ameriških volitev utegne povzročiti še hitrejše oddaljevanje Washingtona od stare celine.
A poti nazaj ni več. Javnost je po izbruhu finančne krize, razkritjih o davčnih oazah in aferi Luxleaks bolj občutljiva in od politike pričakuje, da multinacionalkam, ki delujejo kot vplivni nadnacionalni akterji, natakne uzde. Številni državljani imajo upravičeno občutek, da so visoka davčna bremena namenjena le posameznikom in manjšim podjetjem. Vestagerjeva se je morala temeljito lotiti primerov, ki vsaj posredno bremenijo njenega šefa Jean-Clauda Junckerja iz časov omogočanja privilegijev multinacionalkam v Luksemburgu.
Mati treh hčera je prišla na komisarski položaj kar z dolgo politično kilometrino. Po študiju ekonomije v Københavnu se je zaposlila na finančnem ministrstvu. Leta 1998 je bila imenovana za ministrico za izobraževanje in cerkvena vprašanja. Leta 2007 je prevzela vodenje danske stranke Det Radikale Venstre, ki je zgolj po tradicionalnem imenu radikalna levica, saj ima v resnici socialnoliberalno usmeritev. Do odhoda v Bruselj jeseni 2014 je bila sedem let na njenem čelu. Nekaj zadnjih let je bila ministrica za gospodarstvo in notranje zadeve.
O njej kroži kar nekaj anekdot. Prihaja iz družine z obema staršema pastorjema in v času, ko je bila ministrica za cerkev, je povzročila škandal, ko je pojasnjevala, da svojih otrok ne bo krstila. Odločitev o krstu sta z možem prepustila njim. Junakinja znamenite televizijske serije, polne političnih spletk, Borgen (Oblast) Birgitte velja za preslikavo komisarke iz njenih časov v danski politiki. Nekdanja danska premierka Helle Thorning-Schmidt se je menda odločila, da svojo tekmico Vestagerjevo pošlje v Bruselj, ker je postala zanjo prenevarna.
Bitka za dosego cilja – bolj poštene obdavčitve – bo od nje zahtevala še veliko politične spretnosti. Zmagati se ne da zgolj z odločitvami o nezakoniti državni pomoči. Cilj je bolj poenoten davčni sistem, vsaj približno skupna osnova za obdavčitev podjetij. Tu je Bruselj sicer že imel ideje in predloge, a na koncu članice vse bolj ali manj razvodenijo. Nujno je delovanje v G20 in na svetovni ravni. Brez večje preglednosti ali kar objavljanja vseh podatkov o plačanih davkih korporacij po svetu ne bo šlo.
Globalizacija, ki omogoča, da denimo izdelek, kakršen je Applov iphone, oblikujejo v ZDA, sestavijo na Kitajskem in prodajo v Evropi, bo morala biti nadgrajena z jasnimi davčnimi pravili. V EU, v kateri radi veliko moraliziramo, bomo morali najprej počistiti pred svojim pragom. Številne vlade so v skladu z lastnimi interesi multinacionalkam povsem načrtno omogočile takšne davčne prakse. Komisarka Vestagerjeva bo pridobljeni ugled morala upravičevati s tveganimi odločitvami še v prihodnjih treh letih do konca mandata.
