Portret tedna: Serijski zmagovalec

Erdoğan Turčijo kot predsednik vlade ali države vodi že štirinajst let – in jo bo (morda) vodil vse do leta 2029.

pet, 21.04.2017, 20:00

Nogomet

Obetavni nogometaš, ki je bil tik pred podpisom profesionalne pogodbe.

Retorika

Vrhunski retorik, za katerim stoji močan državni aparat.

Mesto in država

Nekdanji župan Istanbula, ki se je fizičnega in metafizičnega reformiranja države lotil podobno kot vodenja največjega turškega mesta.

 

Turški predsednik je serijski zmagovalec. V zadnjih petnajstih letih je – skupaj s svojo Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) – zmagal na vseh dvanajstih volitvah, ki se jih je udeležil. Vključujoč nedeljski referendum o ustavnih spremembah, kjer je kljub obilni pomoči sodnikov in dejstva, da nasprotno moštvo zaradi različnih razlogov ni igralo v »prvi postavi«, zmagal z najmanjšo razliko doslej. Ponavadi se ob tako tesnih, a pomembnih zmagah govori o njihovi sladkosti. Tokrat ni (bilo) tako.

Erdoğana in njegov ožji krog je tesni izid referenduma, namenjenega izključno in samo uvedbi predsedniškega sistema, dolgoletne fiksne ideje človeka, ki želi s trona turške moderne zgodovine (pod)zavestno izriniti Mustafo Kemala Atatürka, nedvomno presenetil. In to kljub globoki in iz dneva v dan bolj konfliktni razdvojenosti turške družbe in države, h kateri je v zadnjih letih s svojim agresivnim zapiranjem prostora svobode in izključevalno politiko največ pripomogel prav Erdoğan. Mož, ki Turčijo kot predsednik vlade ali predsednik države vodi že štirinajst let – in jo bo, če mu bodo zvezde in polmesec še naprej naklonjeni v sklopu novih ustavnih sprememb, s katerimi si je (med drugim) teoretično »izboril« še dva polna predsedniška mandata, vodil vse do leta 2029, ko bo dopolnil petinsedemdeset let.

A »turško leto« 2029 se zdi v kontekstu aktualnih geostrateških trenj in v hitrem posnetku v realnem času spreminjajočih se lokalnih, regionalnih in globalnih okoliščin skoraj znanstvenofantastično daleč.

Tudi serijski zmagovalec, ki ga je lastno zmagoslavje vsaj v zadnjih štirih letih – vse od grobo zatrtih protestov civilne družbe in urbane mladine v istanbulskem parku Gezi junija 2013 naprej – začelo kronično opijanjati, v turško prihodnost ne more kreniti s polno, docela arogantno samozavestjo na robu okužbe z božjim sindromom. Takšna samozavest je Recepa Tayyipa Erdoğana »krasila« vse od trenutka, ko je kot župan Istanbula začel velike infrastrukturne projekte in s hitrim dvigovanjem kvalitete življenja v pred četrt stoletja klinično mrtvem mestu prvič poskrbel, da je njegov priimek postal sinonim za uspeh, učinkovitost, delavnost in, brez dvoma, reformacijo. Ekonomsko, ideološko, infrastrukturno, strateško.

Nadkompenzacija dečka, ki je odraščal v revni istanbulski četrti Kasımpaşa in je za lažje preživetje svoje delavske družine na ulicah prodajal preste in sladko limonado, vmes pa treniral nogomet, bi bila težko bolj uspešna.

Deček iz proletarskih ulic, ki je v mladosti intenzivno iskal svoje sidrišče in ga našel v zmernem islamu, je po ustanovitvi Stranke pravičnosti in razvoja ter njenega (in svojega) hitrega in vseobsegajočega vzpona na začetku 21. stoletja postal oče … moderne Turčije. Atatürk 2.0. Erdoğan je kot predsednik vlade deloval podobno kot na čelu Istanbula – z velikimi infrastrukturnimi projekti in odpiranjem Turčije, leta 2002 klasične države tretjega sveta, je klinično mrtvo državo postavil na noge, ki se sploh niso zavedale, da lahko ne le hodijo, temveč v polnem šprintu (u)lovijo tudi veliko močnejše države in ekonomije. Turško gospodarstvo je raslo, velika podjetja so se na pogon »državnega kapitalizma« hitro in šokantno uspešno širila po vsem svetu.

Turčija je iz marginalnega dejavnika v regiji v nekaj letih postala ena ključnih svetovnih držav in aktivnih oblikovalk politik. Erdoğan je z najtesnejšimi sodelavci, med katerimi je vrsto let prevladoval zunanji minister Ahmet Davutoğlu, tvorec danes klavrno propadle zunanjepolitične doktrine »nič problemov s sosedi«, spretno izkoriščal turško geostrateško pozicijo, se uspešno poigraval s politično-varnostnimi zakonitostmi geografije, jadral med zavezniki (Turčija ima drugo največjo vojsko v Natu) in oportunizmom ter s pomočjo svojih starih mentorjev, na čelu s klerikom Fethullahom Gülenom, znotraj turških institucij gradil novo družbo.


Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je serijski zmagovalec. Foto: Adem Altan/AFP

Z demokratično podeljenim mandatom je obračunal z »uporno« vojsko, razbil mit o sekularnosti, močno posegel v izobraževalni sistem, vzpostavil socialno državo, iz revščine in obskurnosti potegnil več deset milijonov ljudi, ustvaril srednji razred, pomagal vzpostaviti mirovni sporazum med turško državo in Kurdsko delavsko stranko (PKK), ekonomsko in ideološko »osvajal« Bližnji vzhod in Srednjo Azijo in – tega v Turčiji ni nihče počel skoraj sto let – začel glasno govoriti o ponovnem vzponu Otomanskega cesarstva. Cvetela je Turčija, cvetel je njen »ulični«, ljudski voditelj, ki veliko raje govori, kot bere, kar je jedro vsakršnega populizma.

Leta 2011, na vrhuncu arabske pomladi, je bila na vrhuncu tudi Turčija. Protestniki na ulicah Kaira, Tunisa, Bengazija in Homsa so z enim očesom gledali proti Ankari in Istanbulu – proti zgledu moderne in stabilne muslimanske demokracije z vrhunsko delujočim gospodarstvom. A medtem ko so protestniki z enim očesom gledali proti Turčiji, so se »revolucije«, pri katerih je sodelovala tudi Turčija (predvsem v Siriji z absolutno podporo Sirski svobodni vojski (FSA) in kasneje še nekaterim drugim uporniškim skupinam), hitro spremenile v kontrarevolucije, prostor globalnega geostrateškega obračunavanja in, v sirskem, libijskem in jemenskem primeru, v krvave vojne, ki jim še danes ni videti konca. Turška zunanjepolitična doktrina se je v hipu porušila. Nič problemov s sosedi se je spremenilo v – »le probleme s sosedi«.

Turčija je marsikje v regiji igrala dvojno vlogo, v prvi fazi rasti samooklicane Islamske države pa nikakor ni naredila dovolj, da bi preprečila širitev te mednarodne korporacije in kulta: igrala je na sunitsko, sektaško karto, in to igro, vsaj srednjeročno, izgubila. Tako doma kot v gosteh. Sirska vojna se je namreč s samomorilskimi napadi v zadnjih dveh letih »preselila« tudi v Turčijo, kjer so – delno tudi kot posledica dogajanja v Siriji – ponovno izbruhnili spopadi med turškimi oboroženimi silami in kurdskimi gverilci. Jugovzhod države je postal bojišče, Erdoğan pa je zaradi notranjepolitičnih motivov (oslabitev opozicijske stranke HDP, strukturirana krepitev nacionalizma, uvedba predsedniškega sistema oziroma betoniranje avtoritarne vladavine) začel enačiti PKK in Islamsko državo. Stabilnosti ni bilo več, demokracije vedno manj.

Petnajstega julija lani je del vojske skrajno nespretno izvedel poskus državnega udara, a Erdoğan še nikoli v politični karieri ni bil tako blizu konca. Ubitih je bilo 240 ljudi. Predsednik je preživel – tudi s pomočjo ruske obveščevalne službe, ki ga je v nasprotju z evropskimi in ameriškimi »pravočasno« obvestila o nakanah upornih častnikov. Sledila sta sklenitev zavezništva z Moskvo in velik preobrat v turški politiki do Sirije. Erdoğan, »ključar begunskega vprašanja«, se je dokončno oddaljil od Evrope in najbrž le začasno od Združenih držav.

Po propadlem puču je razglasil izredne razmere in krenil v množične čistke; te so prizadele več kot 150.000 ljudi. Razkosal je vojsko, policijo, sodstvo, šolstvo, zdravstvo, opozicijo, civilno družbo, manjšine in medije. A to mu pri pridobivanju podpore ni pomagalo, nasprotno: na nedeljskem referendumu je uvedbo predsedniškega sistema podprlo komaj nekaj več kot polovica turških volivcev (51,4 odstotka). Proti Erdoğanu so volila tri največja turška mesta Istanbul, Ankara in Izmir, kurdska območja in skoraj celotna sredozemska obala, jedro turške modernosti, torej. Za Erdoğana, »izvoljenega diktatorja«, je najbolj predano glasovala ruralna, tradicionalna Anatolija. Volilna statistika je dokaz obstoja dveh Turčij. Nikakršnega dvoma ni o tem, katera (in čigava) Turčija bo v naslednjih letih vladala in kateri bo vladano.

Prijavi sovražni govor