Portret tedna: Veselin Vujović

Selektor slovenskih bronastih rokometašev je eden redkih ljudi, ki ga najprej tikaš, sčasoma pa začneš vikati. Pa ne zaradi uspehov, ki se lepijo nanj. Na človeka naredi vtis z dostopnostjo, odprtostjo, odkritosrčnostjo in ga oblije s prijateljsko toplino. Sčasoma pokaže tudi svojo pravo nrav volka samotarja. Še zdaleč ni tako odprta oseba, kot deluje pred kamerami. Kot če bi si čebula začela oblačiti nazaj sloj za slojem, počasi začne zapirati dostope do svojega jedra …

Tudi po zgodovinski zmagi Slovenije proti Hrvaški se v Parizu ni udeležil slovesnosti v reprezentančnem hotelu. Raje je šel z ženo Ljiljano v restavracijo in si privoščil Karađorđev zrezek, po katerem je hrepenel ves mesec. Med velikimi tekmovanji ne ždi v preddverju in med kavicami ne trosi šal. Odpravi se v sobo in se pojavi šele, ko je čas za kosilo, trening, tekmo. Le kaj počne vse te ure? »Zaprem se vase, vzamem beležko in zatisnem oči. Razmišljam o tekmi, in ko se mi utrne zamisel, jo zapišem. Če zaspim kot angelček, to pomeni, da sem našel pravo rešitev. No, zjutraj vseeno včasih vse prečrtam.«

Čeprav je bil najboljši rokometaš svojega časa, se nikdar ni prepustil razvratu ali zapravljivosti. Zvezdniško življenje ni zanj, vse življenje je zvest eni osebi. Ljiljano je spoznal na srednji šoli v Podgorici, ko mu je bilo 18 let. Pri 19 sta postala par, pri 21 sta se poročila in pri 22 dobila prvega otroka, sina Marka, zatem se je rodila še Bojana. Pred tem je imel, kot pravi, sanjsko otroštvo v rodnem Cetinju. »Takšnega bi privoščil vsakemu otroku. Živeli smo skromno, oče je vozil tovornjak, mama je bila kuharica v vrtcu. Z bratom in sestro smo se brezskrbno igrali na ulicah. Uživali smo, tekli, kolesarili, se kopali v reki. Takrat ni bilo alkohola in drog, še avtomobilov je bilo bolj malo,« se mu ob spominu na zgodnja 70. leta oči kar orosijo. Osemnajstega januarja je med SP v Franciji praznoval 56. rojstni dan.

Še najbolj od vsega je kajpak oboževal žogo. Kmalu je bilo jasno, da bo prerasel matični klub Lovćen, kjer je bil njegov rokometni oče legendarni Miško Popović, še vedno aktivni trener vseh mladih selekcij v Cetinju. Na veliko sceno ga je izstrelil Sead Hasanefendić, ki je bil takrat selektor mladinske reprezentance Jugoslavije in trener Metaloplastike iz Šabca. Poklical ga je na trening in bil očaran nad videnim. S 196 centimetri je mladi »Vuja« paral mreže kot za stavo. Toda nastale so težave, ker Lovćen ni hotel dati papirjev. »Verjetno sem prvi rokometaš na svetu, za katerega je bila plačana odškodnina. Metaloplastika je dala nekaj denarja in športne opreme, da so me izpustili,« se pohvali Vujović, verjetno tudi edini, ki je odigral dve mladinski svetovni prvenstvi. Najprej je leta 1979 kot najmlajši v ekipi, v kateri je bil tudi Slovenec Peter Mahne, osvojil srebrno kolajno na SP na Danskem in Švedskem. Zatem pa še zlato leta 1981 na SP na Portugalskem skupaj z vrstniki, kot so Mirko Bašić in štirje Slovenci – Polde Kalin, Rolando Pušnik, Stanko Anderluh in Aleš Praznik. Vujović je bil izbran za najboljšega igralca turnirja in takrat se je začela izjemna kariera, ki je Jugoslaviji med drugim prinesla zlato na OI 1984, bron na OI 1988 ter zlato na SP 1986, Metaloplastiki pa naslov evropskega klubskega prvaka v letih 1985 in 1986. Vujović je bil leta 1986 izbran za najboljšega športnika Jugoslavije, dve leti kasneje pa ga je IHF kot prvega imenovala za najboljšega rokometaša leta.

To so bili zlati časi jugoslovanskega športa in Vujović rad reče, da je zadnji od predstavnikov izumirajoče vrste Jugoslovanov. »Verjetno še vedno veliko ljudi čuti enako, a jaz imam priložnost to povedati naglas. Zelo mi je žal, ker se je skupna država sprla in razpadla. Zdaj so nekateri gotovo veseli, a jaz nisem med njimi. Samo predstavljajte si, kakšna bi bila zdaj nogometna, košarkarska, rokometna, odbojkarska ali vaterpolska reprezentanca Jugoslavije,« z veliko nostalgije na čase bratstva in enotnosti gleda Vujović, ki je zares Jugoslovan od glave do pete: Črnogorec, ki je blestel v dresu srbskega kluba in potem kot trener deloval v Skopju in Zagrebu, je zdaj Slovenijo popeljal do največjega uspeha, prve kolajne na svetovnem prvenstvu.

Njegov talent je spremljal neželen stranski učinek – nemiren značaj. V igralski karieri mu je sicer koristil, saj je bil vselej alfa samec v garderobi in vodja na igrišču, toda skoraj ga je stal trenerske kariere. Že v Španiji, kjer je kot igralec z Barcelono leta 1991 osvojil ligo prvakov, je klop Ciudada Reala moral zapustiti zaradi izgredov. Njegovi avanturi pri Vardarju (2006–09, 2011–13) pa sta spominjali na kriminalko. »Če ne bi bil športnik, bi bil verjetno na drugi strani zakona,« je izjavil pred časom. Kaplja čez rob v vročem Skopju pa je bil tisti iz junija 2013, ko je na mestnem derbiju vdrl na igrišče ter obračunaval s sodniki in igralci Metalurga, nakar so ga iz dvorane odpeljali specialci. Pred tem je »najljubšemu sovražniku« Linu Červarju celo grozil (»strpal te bom v prtljažnik in ti odsekal nos«). Čeprav je tedaj osvojil naslov makedonskega prvaka, je moral zaradi enoletnega suspenza osramočen zapustiti Vardar. Zatekel se je v Dubaj in zdelo se je, da je njegovi karieri usojen neslaven konec.

Ene sreča pamet prej, druge kasneje, mnoge nikoli. Vujovića je srečala pozno, nekje ob obisku abrahama, ko je postal dedek zdaj šestletni Kristini in se umiril. Ponujal se je vsem, a nihče si ni upal tvegati. Vse dokler se ni opogumil alfa in omega hrvaškega rokometa Zoran Gobac in ga pripeljal v Zagreb. Tam se je začelo njegovo trenersko vstajenje. Mlade zagrebške leve je pripeljal med najboljšo osmerico v ligi prvakov, hkrati pa omrežil predsednika Rokometne zveze Slovenije Franja Bobinca in ga prepričal, da mu je ponudil mesto selektorja. Poteza se je izkazala za zadetek v polno. Če je 14. mesto na EP na Poljskem in šesto na OI spremljalo nekaj grenkobe, je uspeh v Franciji prišel, ko ga res ni bilo pričakovati. Zgodil se je brez dolgoletnih ikon Uroša Zormana in Gorazda Škofa. Da ju ni vzel s seboj in se je že prej razšel z nekaterimi izkušenimi, ni presenečenje. Ne trpi druge avtoritete, razen svoje. Po zmagi si pripiše zasluge zanjo, po porazih krivdo rad naprti ekipi, v slovenskem primeru značaju poražencev. Njegovo pravilo je jasno. »Šef morda kdaj nima prav, a je še vedno šef in šef ima vedno prav,« je v Franciji večkrat ponovil. Pri reprezentantih zbuja strahospoštovanje, zanj so pripravljeni iti v ogenj.

Čeprav je sodeloval s sijajnimi trenerskimi imeni, vzornika nima in tudi sam nikomur noče biti vzor: »Za razliko od drugih igralcev si od trenerjev nisem zapomnil dobrih stvari, ampak napake, za katere sem si rekel, da jih nikoli ne bom delal.« Tudi konjičkov nima. S prijatelji v Šabcu včasih igra karte za rundo pijače – brezalkoholne, saj ne pije in ne kadi. Še najraje je v svoji zidanici ob Savi. V teh zimskih dneh zakuri peč in se prepusti mislim: »Polnim si baterije. Javnost ne ve, kako stresen je ta posel. Novinarji so kruti, pritisk ogromen, zdaj po Franciji sem čisto izžet in še prehlajen povrhu.«

Naslednji cilj črnogorskega »Janeza«, kot se je razglasil na sprejemu v Ljubljani: zlata medalja čez leto dni na Hrvaškem in potem čez tri leta olimpijska v Tokiu. Ambicij mu res ne manjka, sanjska služba bi bila zanj Barcelona ali Paris SG. »Človek se mora včasih zadovoljiti z malim. Ko sem postal selektor Slovenije, sem si morda bolj želel nekaj drugega. A ko se nečesa lotim, pri tem vztrajam. Nihče me ne premakne s slovenske klopi, čeprav imam veliko bolj donosnih ponudb. Sem mož beseda,« pravi Vujović, veliki samopromotor, ki si stalno dviguje ceno. Rad ima slavo, tudi denar. Na soočenja s sedmo silo vedno pride pripravljen in ji postreže s kakšno sočno izjavo. Hitro postane nejevoljen in čemeren. Tudi do svojih igralcev je strog in pogosto provokativen. Najpomembnejša stvar, ki mu je uspela, pa je, da je v skromnih Slovencih znal prebuditi balkanski inat. Kljubovali so tudi njemu; hoteli so mu dokazati, da niso poraženci, kot jim je očital.

Zdaj bi iz njegovega uspeha radi doktorirali teoretiki sodobnega vodenja, ki v starokopitnem samodržcu Vujoviću vidijo tudi stvari, ki jih ni. Ne upoštevajo namreč dejavnika, ki je morda ključen – popolna sreča. In »Vuja« je nedvomno rojen pod srečno zvezdo.