Portret tedna: Walter Wolf

Walter Wolf, kanadski poslovnež s slovensko-avstrijskimi koreninami, je v slovenski družbeni prostor zakorakal na začetku devetdesetih let. V junaških letih postavljanja države je bil med prvimi pokrovitelji Olimpijskega komiteja Slovenije. Obstajal je celo načrt, da bi slovenski olimpijci na olimpijskih igrah v Atlanti v prostem času nosili oblačila z logotipom Walter Wolf. A se je zataknilo, ker je mednarodni olimpijski komite že v devetdesetih letih močno nasprotoval oglaševanju tobačnih izdelkov in vsega, kar spominja na cigarete. Na Hrvaškem pa prodajajo in izdelujejo prav cigarete znamke Walter Wolf. Olimpijski komite in Wolf sta leta 1996 sporazumno prekinila pogodbo o sodelovanju.

Drugi Wolfov vstop v slovenski prostor naj bi bil bolj diskreten. Leta 1993 se je znašel v Izraelu ravno v času, ko je delegacija slovenskega obrambnega ministrstva obiskala nekaj proizvajalk vojaške opreme in orožja. Tedaj se je Wolf srečal tudi s člani slovenske delegacije. Sredi devetdesetih let, ko so zaupni obveščevalni papirji frčali po javnosti, se je v dokumentih o poti delegacije obrambnega ministrstva v Izrael znašlo tudi ime Walterja Wolfa.

Tudi danes se njegovo ime na časopisnih naslovnicah pojavlja zaradi orožja. Bolj natančno: zaradi finskih oklepnikov Patria. Še bolj natančno: zaradi podkupninske afere, povezane z nakupom osemkolesnikov za Slovensko vojsko. Ko se je leta 2011 v Ljubljani začelo sojenje v zadevi Patria, je na zatožno klop sedel tudi Wolf (in tudi dva člana delegacije obrambnega ministrstva, s katerimi se je Wolf spoznal leta 1993 v Izraelu). Wolf je ob obtožbi odgovarjal, da se z orožarskimi posli ni ukvarjal nikdar v življenju, povedal pa je, da dobro pozna protagonista avstrijskega dela afere Wolfganga Riedla in da je z njim poslovno že sodeloval. Vendar ne pri poslu s Patrio. Wolf je nekaj časa hodil na sojenje, potem pa se obravnav ni več udeleževal. Njegov odvetnik je tedaj povedal, da je klient zaradi zdravstvenih težav v Kanadi. Leta 2013 so ga začele slovenske oblasti iskati z mednarodno tiralico. 20. januarja so kanadske oblasti sporočile, da so Wolfa prijeli.

Wolf je v Kanado odpotoval ob koncu petdesetih let. Del otroštva je preživel v Mariboru, šolal se je v Nemčiji, v Kanadi se je ukvarjal z gradbeništvom, pozneje pa z naftnim biznisom. Kot človek z izrazitim smislom za samopromocijo je znal poskrbeti, da so o njem krožile legende, v katerih se mešajo dejstva in fikcija. Menda je v Kanadi začel kot učitelj smučanja. Menda je začel na bencinskih črpalkah. Menda je bil pilot, a so mu zaradi predrznega letenja vzeli licenco. Menda se je leta 1963 uvrstil v kanadsko smukaško ekipo za olimpijske igre v Innsbrucku. (Bolj pedantno branje zgodovine olimpijskih iger pove, da je Innsbruck igre organiziral leta 1964, med štirimi Kanadčani, ki so nastopili, pa Walterja Wolfa ni bilo ... No, morda pa je bil rezerva.)

A dejstvo je, da je dober posel naredil že kot gradbenik; v naftnem biznisu se je znašel ob koncu šestdesetih let, torej tik pred tem, ko so v prvi polovici sedemdesetih cene nafte eksplodirale.

Znaten del zaslužka, ki je izviral iz naftnega posla, je potem zapravil v avtomobilskem športu. Leta 1976 je postavil ekipo za dirkanje v formuli ena in preverljiv podatek, ki ni urbana legenda, pove, da je ekipa Walter Wolf Racing leta 1977 na prvem nastopu v formuli ena tudi zmagala. Jody Scheckter iz Južnoafriške republike je namreč na veliki nagradi Argentine za 43 sekund prehitel drugouvrščenega. V isti sezoni je Scheckter zmagal še v Monaku in Kanadi, v skupnem seštevku pa se je uvrstil na drugo mesto. Kar je bilo za debitantsko ekipo fenomenalno. Sezono je dobil Avstrijec Niki Lauda. Naslednje leto so šle stvari navzdol, po sezoni 1979, ki se je končala katastrofalno, pa je Wolf končal dirkaško avanturo.

Urbana legenda govori o tem, da je Wolf pred prvo dirko stavil z Enzom Ferrarijem, da bo zmagal. Če bi Wolfov dirkač zmagal, bi dobil ferrarija. Če bi izgubil, bi moral ferrarija kupiti. Ker je zmagal, ga je naslednje jutro pred hotelom čakal zloščeni avto.

Wolf je po letu 1990, ko se je pogosto zadrževal v Sloveniji, vzbujal vtis galantnega svetovljana, ki mu je v življenju uspelo. In človeka, ki si iskreno želi pomagati deželi, v kateri je preživel del otroštva – četudi je imel na otroštvo slabe spomine, ker so ga vrstniki klicali Švaba in ga kot otroka nemškega vojnega ujetnika v Sovjetski zvezi pogosto zaničevali.

Ko je udarila afera Patria, je bil Wolf manj galanten. Trdil je, da so afero sprožili nekdanji komunisti z Milanom Kučanom na čelu, sam pa naj bi bil žrtev politične spletke, ker je dosleden antikomunist. Obremenilni dokument, ki so ga našli na njegovi mizi, naj bi bil podtaknjen. Leta 2008 je v pogovoru za Delo izrekel znamenito izjavo, zaradi katere si je nakopal civilno tožbo, težko 1,7 milijona evrov: »Gospoda Pavčka pojem, prežvečim in izpljunem. Ko bom z njim končal, mu bo še žal, da se je rodil.« Leta 2010 se je z Zdenkom Pavčkom, predsednikom uprave družbe Viator & Vektor, poravnal; Wolf je obljubil, da bo v Delu objavil opravičilo, v katerem bi pojasnil, da je besede izrekel v afektu in da se zaveda, da je prestopil mejo svobode govora. Vendar opravičila potem ni objavil. In pravdanje bi se nadaljevalo, če Wolf ne bi izginil.

Kanadske oblasti bodo Wolfa morda izročile Sloveniji. Kar pa še ne pomeni, da bomo dočakali sodni epilog tiste epizode zadeve Patria, v katero je domnevno vpleten Walter Wolf. Avgusta letos bo namreč kazenski pregon zoper njega absolutno zastaral.