Pozabljeni Cankar

Cankarjeve Podobe iz sanj pri spominjanju na prvi evropski konflikt morale zavzemajo posebno mesto, tako ko gre za našo usodo, kot takrat ko posredujemo vrednote naše književnosti tujim kulturnikom.

Govor je o prvi svetovni vojni, pravzaprav o datumu njenega začetka in, seveda, o pričevanjih, ki se je tičejo, in o avtorjih ter pričevanj. Tako so se spomnili Prežihovega Doberdoba, a pozabili na Jožeta Matičiča, ki je s svojim delom Na krvavih poljanah gladko prekašal Ericha Remarqua in njegovo delo Na zahodu nič novega.

Da, ko sem prva povojna leta v omari gospodinje Živec v Dutovljah staknil razsut izvod Matičičeve knjige, sem nekje zapisal, da bi zaslužila ponatis, in morebiti je tudi moja zasluga, da je do ponatisa prišlo, a žal ne do omenjanja, kot to zasluži in je prava priložnost. Primorski dnevnik je, na primer, objavil spis o prvi svetovni vojski s 70 nadaljevanji, a v seznamu virov Jožeta Matičiča ni.

Tako smo pozabili na Cankarja, kar je seveda dosti hujše, ker bi Podobe iz sanj pri spominjanju na prvi evropski konflikt morale zavzemati posebno mesto, tako ko gre za našo usodo, kot takrat ko posredujemo vrednote naše književnosti tujim kulturnikom.

Naneslo pa je, nasprotno, da sem se domislil Cankarja prav ob branju poročila o delu madžarskega avtorja.

Tržaški Il Piccolo, ki ima večkrat celo kulturno stran posvečeno nekemu pisatelju, je 16. februarja objavil članek uglednega profesorja videmske univerze Luigija Reitanija o novi izdaji prevoda v nemščini napisane zbirke novel Uomini in guerra (Možje v vojni), katere avtor je madžarski pisatelj Andreas Latzko.

Reitani o njem posreduje poglavitne podatke. Rojen je leta 1876 v Budimpešti, je sin v katolicizem spreobrnjenih staršev, se po študiju v rojstnem mestu preseli v Berlin, kjer se odloči, da bo pisal v nemščini. Ob vojni napovedi se mora udeležiti vojskovanja na soški fronti, kjer ob italijanski granati, ki pokonča dva vola in tri vojake, doživi psihološki zlom in se mora zaradi tega dolgo zdraviti. Ko pa doseže, da ga pustijo na konvalescenco v Švico, tam 1917. leta izda omenjeno zbirko novel, zaradi česar ga imajo tako v Nemčiji kot v Avstriji za izdajalca.

Tako gre zdaj po navedbah profesorja Reitanija za novo odkrivanje kvalitetnega pisatelja, a zamolčanega, čeprav je Latzko že tudi sodeloval v reviji Renéja Schikeleja Die Weissen Blätter, ga je omenjal Karl Kraus in je Arthur Schnitzler priznaval literarno vrednost njegovega dela.

Ob vsem tem sem ga nekako povezal s slovensko vojno zgodovino: ugotovil sem namreč, da je vsebina njegovih pripovedi povezana s soško fronto in celo z vlogo Svetozarja Borojevića von Bojna, ko pa sem bral o zgodbi ranjenega častnika, ki v deliriju kot ptič leti nad srebrnim tokom Soče, se mi je posvetilo, da tudi Cankar dodaja v Podobah nenavadne sanje poleg simbolizma. Obenem sem še ugotovil zanimivost, da sta oba avtorja izdala svoje novele 1917. leta. In nazadnje: Latzko se je rodil istega leta kot Cankar!

Tako sem se odločil, da po toliko desetletjih spet vzamem v roke Podobe iz sanj, še posebno zato, da bi ugotovil, ali je med njunima deloma še kakšna izredna podobnost. Pri tem sem mislil na pasus, ki ga iz Latzkove novele navaja prof. Reitani. Novela ima naslov v italijanščini Morte da eroe (Umrl kot junak). Odlomek se glasi: »Eksplozija je odrezala glavo nekemu kadetu, na njegovem vratu je pristala nedotaknjena plošča z madžarskim ljudskim vojaškim maršem, ki ga je prej oddajal neki gramofon.«

Ker sem o tem razmišljal med počitniškim bivanjem v Radencih, sem si sposodil Podobe iz sanj in delo prebral tako, da sem se ustavljal ob slogu, ga spotoma občudoval, se spoštljivo ustavljal ob nekem stavku ali ob posameznem izrazu in pri tem tudi užival ter obenem pozabljal na razlog tistega nenapovedanega branja. A sem le moral vzeti v poštev in se zbrati ob opisu, ki ni prikazoval samo gorja uničevanja človeških teles na bojnem polju, ampak je meni priklical skladovnice okostnjakov v taboriščnem univerzumu.

Da, in tako se je zgodilo, da sem v črtici z naslovom Kralj Matjaž v opisu onemoglih, invalidnih, okrvavljenih, ki se zbirajo kot Matjaževo vojaštvo, našel tudi odstavek:

»Prišel je drugi; ta je prišepal, ker je imel eno samo nogo, storil je takisto, kakor prejšnji (postavil se je v vrsto). Za njim se je takoj prikazal tretji; in ta je čudo prečudno nesel lastno glavo v naročju; glava je bila okrvavljena od strnjenih las do čeljusti, toda živela je, oči so gledale nezastrte; in komaj je stopil med tovariše, je vzdignil glavo in jo postavil med ramena.

Ta čuda sem gledal in se nisem čudil; zdelo se mi je, da se vse vrši po pravici, kakor se drugače ne more vršiti.«

Še najbolj nemogoča in pravzaprav nejasna, skoraj skrivnostna je ta zadnja trditev, da se ni čudil in da je sprejemal vse kot nekaj naravnega. Tudi tistega, ki je držal glavo v naročju? Tudi to, da je, ko je stal ob drugih, dal glavo med ramena, kamor je spadala. In to živo glavo, to se pravi z živimi očmi ...

Seveda Cankar v svoji pripovedni viziji simbolizira čakanje na rešitev celotnega človeštva, zato je zbral skupaj vse trpeče, tudi ljudi z rumeno in črno kožo. »To je bil človek, bičan in oropan, ponižan in osramočen od krivice. To je bil vojščak Kralja Matjaža. Črni strop se je razmaknil, zasvetila so se nebesa, vzdignil se je silni Kralj Matjaž – Ničesar nisem videl več.

Kdaj in kje je bilo vse to? Kdaj bo in kje? ...«

Žal ni bilo nobenega Kralja Matjaža po prvem klanju, ne po drugem in vse je preneseno na daljši, najbrž neizmerno daljši rok.

To glede posebnega velikega pomena knjige Podobe iz sanj.

Ostaja še vprašanje človeka z glavo, ki si jo drži v naročju.

Kako si je pisatelj tak primer zamislil? Res, da so vojni spopadi brez-glava spočetja, a tukaj je en sam v nepregledni množici, ki si drži glavo v objemu in jo potem postavi, kamor pritiče. Ergo?

In še vprašanje, ali je Cankar bral Latzka, ko je ta objavil posamezne novele? Vsekakor bi bilo zanimivo ob Latzkovih novelah primerjati še druge njune različne vrednote.

Želeti je, da se kdo te primerjave dosledno loti.