Tiskane izdaje
Letošnjo jesen minevata dve okrogli obletnici, povezani z osrednjima osebama krščansko-socialnega gibanja oziroma krščanskega socializma na Slovenskem. Na začetku oktobra je minilo sto let od smrti njegovega začetnika Janeza Evangelista Kreka, 30. novembra pa 130 let od rojstva Andreja Gosarja. Gosar je danes skoraj pozabljen. Krek je umrl dolgo pred delitvijo v drugi svetovni vojni, Gosar pa ni stopil na nobeno stran, torej je stal na nepravi strani za povojno oblast.
Za zgodovinarja dr. Janka Prunka, upokojenega profesorja Fakultete za družbene vede – doktoriral je z delom Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda –, je bil leta 1887 v Logatcu rojeni Andrej Gosar pomemben in zelo originalen slovenski socialni mislec. Doktoriral je iz prava na Dunaju med prvo svetovno vojno. Zanj je bil krščanski socializem aktivno prizadevanje za uveljavitev krščansko-socialnega nauka – tega je utemeljila papeška enciklika Rerum novarum o pravicah in dolžnostih dela in kapitala leta 1891 – v prakso.
Krščanski socializem
Zato je bil Gosar bolj krščanski socialec kot krščanski socialist. Razlika je po Prunku ta, da so se prvi zavzemali za močno reformo meščanskega, kapitalističnega sistema v prid nižjim slojem. Gosar se ni nikoli zavzemal za spremembo sistema. Krščanski socialisti mlajše generacije, katerih najbolj znan predstavnik v Sloveniji je bil Edvard Kocbek, pa so se zavzemali za socializem, torej za spremembo političnega sistema. Leta 1932 so se zaradi pritiskov skrajno konservativnega vodstva katoliške Slovenske ljudske stranke – po še eni papeški encikliki Quadragesimo anno, v kateri je Vatikan prepovedal krščanski socializem – od stranke oddaljili in med drugo svetovno vojno soustanovili OF.
S to strujo, mladimi krščanskimi socialisti, je imel Gosar večplastne odnose. V 20. letih je veljal za vodjo celotnega gibanja. Vendar so ga mlajši – poleg Kocbeka so bili vodilni člani Aleš Stanovnik, Miro Jeršič in sindikalist Srečko Žumer (slovenski krščanski socialisti so bili močnejši kot drugod prav zaradi svojega sindikata, Jugoslovanske strokovne zveze) – v drugi polovici 20. let 20. stoletja odstranili.
Očitali so mu, da je postal karierist in oportunist, saj je bil poslanec v jugoslovanski skupščini in v letih 1927 in 1928 celo minister za socialno politiko v Beogradu; na tem položaju je zagotovil denar za gradnjo stavbe Delavske zbornice v Ljubljani, v kateri je danes Slovenska kinoteka. Na položaj ministra je Gosarja postavil alfa in omega SLS in slovenske politike pred drugo svetovno vojno nasploh Anton Korošec. V njem je videl svojega naslednika, kar se potem ni zgodilo.
Andrej Gosar. Foto: Dokumentacija Dela
Večji del krščanskih socialistov je pred drugo svetovno vojno in med njo krenil v pravi socializem in se pridružil oziroma soustanovil Osvobodilno fronto. Gosar v OF ni hotel, ker je pravilno domneval, kam pelje tovarišija s komunisti. Komunizmu je nasprotoval iz ideoloških vzrokov – bil je globoko veren in je ostal veren do smrti – in kot izkušen ekonomist; bil je prepričan, da je komunizem obsojen na gospodarski propad.
V OF bi, pravi Prunk, Gosar stopil, če bi vanjo vzeli tudi SLS. S tem je hotel doseči, da bi bil katoliški del OF tako močan, da ga komunistični del ne bi mogel prevzeti. Njegov načrt se je sfižil z obeh strani. Po letu 1940, ko je umrl Korošec, so v ljudski stranki Gosarja postavili na stranski tir, zato ni imel moči, da bi stranko peljal v OF. Po drugi strani pa o vstopu SLS niso hoteli nič slišati komunisti, saj bi potem v OF postali manjšina; do druge svetovne vojne so bili komunisti v Sloveniji ilegalna in dejansko marginalna politična skupina.
Obe Gosarjevi domnevi sta se uresničili. Z Dolomitsko izjavo so na začetku leta 1943 krščanski socialisti priznali vodilno vlogo komunistov v OF in so praktično nehali obstajati kot samostojna skupina. Kakšna je bila gospodarska usoda na podlagi komunizma zraslih režimov, pa tudi ni skrivnost.
Prelom stoletja
Konec 19. stoletja se je slovenski prostor, takrat čista periferija Avstro-Ogrske, začel modernizirati, dobivati glavne politične stranke, sindikate. Takrat je nastopil duhovnik Anton Mahnič s katoliškim integrizmom. Predvideval je hierarhično ureditev družbe, na vrhu katere je s Cerkvijo – takrat seveda Rimskokatoliško cerkvijo – spojena država, ki navzdol diktira moralno prenovo.
Na drugi strani je bil Janez Evangelist Krek, tudi duhovnik, borec proti integrizmu. Bil je za strogo ločitev Cerkve in države. Tega po dr. Sreču Dragošu s fakultete za socialno delo ljubljanske univerze – diplomiral iz Kocbeka in se je tako srečal tudi z razcepi v katoliškem taboru pred drugo svetovno vojno – vrh slovenskega klera še danes ne more sprejeti.
Krek je leta 1917 umrl, njegovo delo je med drugimi nadaljeval Andrej Gosar; Prunk in Dragoš sicer pravita, da ni podatkov o tem, da bi neposredno sodelovala. Je pa bil Gosar gotovo izvrsten poznavalec Kreka.
V 20. letih 20. stoletja je Gosar zgradil pravi načrt za socialno državo – Dragoš ga ima zato za očeta socialne politike na Slovenskem – v času, ko so se takšne ideje rojevale tudi v Skandinaviji, ki je desetletja veljala za zibelko te ureditve. Njegovo osrednje delo je bila obsežna knjiga Za nov družabni red. Prvi del je izšel leta 1933, drugi leta 1935.
Za današnji čas
Po Dragoševem mnenju so številne Gosarjeve ideje uporabne tudi danes. Kot prvo omenja samoupravljanje. Gosar ga je tako rekoč izumil, in to desetletja pred Kardeljem, njegovim ideologom v Jugoslaviji. Nekateri domnevajo, da je Kardelj svoje samoupravljanje kar prepisal od Gosarja, gotovo pa ga je dobro poznal in se po njem zgledoval.
Vendar je Gosar predvideval uveljavljanje samoupravljanja na nemonopolen način, se pravi nasprotno od tega, kot ga je v prejšnjem sistemu uvedla partija, od zgoraj navzdol. Dragoš opozarja, da tudi evropske raziskave jasno kažejo, da je Slovenija med državami, v katerih so nasprotja med delavci in vodstvi podjetij najhujša. Po njegovem je ta nasprotja mogoče rešiti le z večjim sodelovanjem delavcev pri upravljanju podjetij. To je, ob podružbljanju pomembnih industrijskih panog, predvideval Gosar.
Druga ideja je avtonomna socialna politika. O tem je pisal že Krek, Gosar je idejo še bolj razdelal. Socialna politika bi morala biti enako pomembna kot druge. Če je Cerkev zagovarjala nevmešavanje države v razmerja med lastniki podjetij in delavci – danes bi temu rekli neoliberalizem –, sta Krek in za njim Gosar trdila, da jih mora nujno regulirati država. Bistvo socialne politike je socialna pomoč in Gosar je trdil, da mora biti tako visoka, da omogoča preživetje.
V Sloveniji še danes ni tako. Dragoš je prepričan, da bo večina slovenske politike v prihodnjih mesecih nasprotovala ideji Levice, da bi socialno pomoč izenačili z minimalnimi življenjskimi stroški. Argument za nasprotovanje bo, da ljudje zaradi takšne višine pomoči ne bi hoteli delati in bi raje lenarili in živeli na račun drugih.
Naslednja za današnji čas še kako aktualna ideja je ločitev Cerkve in države. Gosar je bil za zelo jasno ločnico. Trdil je, da država ne bi smela financirati Cerkve. »Od tega smo danes zelo daleč. Slovenska država je pri tem slabša od ultrakonservativnega papeža Benedikta XVI. Ta je po finančnem škandalu v Mariboru ustavil ves dotok denarja iz Vatikana slovenskim škofijam, slovenska država pa slovenski RKC daje toliko denarja kot prej. Poleg tega, da smo svetovni unikum pri stoodstotni denacionalizaciji, predvsem v naravi, s katero je največ dobila RKC,« pravi Dragoš.
Poleg tega od Gosarjevih izpostavlja še univerzalni temeljni dohodek (UTD). Zanj sta se, seveda ne pod tem imenom, zavzemala tako Krek kot Gosar. Ljudje ne bi smeli ostati brez sredstev za preživljanje, tudi če ne delajo, ker je to krivično. Danes v politiki o UTD ni soglasja; večina je proti – v nasprotju z javnostjo, ki UTD večinsko podpira –, vendar je Dragoš prepričan, da gre razvoj v tej smeri.
Smrt na obrobju
Vzrokov, zakaj je Gosar danes pretežno prezrt in pozabljen, je več. Z desne strani so ga kritizirali, ker se je zavzemal za ločitev Cerkve in države. Komunisti do Gosarja niso gojili nobenih simpatij. Kritiziral je marksizem, njegovo osrednje delo Za nov družabni red je že ob nastanku ostro napadel takrat komaj 23-letni bodoči ideolog jugoslovanskega socializma Edvard Kardelj. Predvsem pa so Gosarja po vojni potisnili v pozabo zato, ker je sicer deloval v odporu majhnega dela katoliške sredine proti okupatorju in nasprotoval kolaboraciji, vendar se ta marginalni del odpora ni pridružil OF.
Med vojno je nekako ostal na čistini. Desni, z RKC povezani del politike, se pravi SLS, ga je po smrti njegovega zaščitnika Antona Korošca leta 1940 potisnil na stranski tir. Bil je nasprotnik katoliškega integrizma, zato se nanj ne opirajo in ne sklicujejo niti danes.
Za komuniste je seveda ostal nezaželen tudi po vojni. Ker ni sodeloval z okupatorji, so ga sicer pustili pri miru, vendar so ga potisnili v pozabo. Gosar se je umaknil v zasebnost in do leta 1958 poučeval manj pomembne predmete na ljubljanski tehniški fakulteti. Umrl je leta 1970.
