»Praslovanski« instinkt

Meteorski vzpon Stranke Mira Cerarja (SMC) na zadnjih volitvah in njen vratolomni padec si je treba nekako pojasniti. Po zadnji anketi Dela bi SMC podprlo samo še 12,4 odstotka vprašanih, torej manj kot SDS, stranko, ki jo vodi nekdo iz zapora. O tem ne bomo moralizirali, pomembnejše je vprašanje, zakaj se je tako »etično visoko profilirana« stranka Slovencem tako hitro zataknila v grlu. Pomagajmo si z menda resnično anekdoto:

Gospa Eleanor Roosevelt, soproga ameriškega predsednika Franklina Roosevelta, je rada pomagala revnim otrokom. Ko je srečala jokajočo, slabo oblečeno devetletno punčko, ji je rekla, naj ji splete par nogavic. »Veš, kdo sem?« – »Gospa Rooseveltova.« – »Prav, prinesi mi nogavice!«

Deklica je prinesla nogavice. Naslednji dan ji je gospa poslala v zahvalo par svilenih nogavic, eno polno slaščic, drugo polno denarja. Nato je prejela tole pismo: »Gospa Roosevelt, zaradi vašega darila sem zelo jokala. Oče je vzel denar, brat slaščice, nogavice pa nosi mama.«

Celo v družinskem domu se lahko živi kot v sovražnem okolju; deklica vsekakor ne bi smela povedati za darilo tedanje ameriške prve dame, omisliti bi si morala svoj skriti kotiček in se varovati pred brezobzirnimi razmerami v družini. To je morda pedagoško »kriva vera«, vendar, kot se zdi, ne bi škodila našemu premieru, ki je takoj po izvolitvi odhitel v Berlin k tamkajšnji lepotici in še zasopel povedal, kaj vse ima v nogavicah. Angelca si je svilene nogavice takoj prisvojila, za denar in slaščice bodo že tako poskrbeli drugi …

Morda Miro Cerar še ni doumel, da sta etika in morala v sedanjem svetu čedalje bolj božično okrasje; pravzaprav je bilo vselej tako, vendar zdaj politika postaja čedalje bolj nedostojna, celo surova. In kajpak vse bolj skorumpirana. Najbolj eklatanten primer je kajpak Jean-Claude Juncker, ki je dvajset let vodil Luksemburg kot premier in kot finančni minister ter v tem času vzpostavil – naravnost povedano – davčno oazo. Kajpak na račun drugih. In zdaj je »prvi minister« EU in še na misel mu ne pade, da bi se vsaj pokesal, kaj šele da bi odstopil; nasprotno, na papirju, s katerim maha na konferencah, ima 315 milijard evrov, s katerimi naj bi v prihodnjih letih zagnali investicije in gospodarsko rast. Dobrotnik!

Slovenija je prijavila 22 projektov za okrog devet milijard, a seveda se bodo morali ti projekti šele »izkazati«. O tem bo odločala evropska birokracija z Junckerjem na čelu. Volk bo delil ovcam. In kajpak ne bo šlo prav nič mimo gospodinjskega računovodstva naše Angelce. Torej korupcija plus geopolitika. Neki strokovnjak za mednarodne finance je bil pred kratkim zelo neposreden: najbolj s korupcijo prežete države niso Somalija, Nigerija ali Slovenija; največja korupcija se dogaja v ZDA, Britaniji, Švici, Belgiji, Luksemburgu … V državah, ki pridigajo drugim ali jih celo drastično kaznujejo. Kot Grčijo.

Zelo mimogrede: pri Junckerjevi davčni packariji so sodelovale tudi štiri vodilne računovodske družbe, ki so »povsod naokoli« tudi v Sloveniji – Ernst & Young, KPMG, Pricewaterhouse Coopers in Deloitte. Če k temu prištejemo še t. i. bonitetne hiše in t. i. stresne teste slovenskih bank, se lahko samo zgrozimo, na kakšni ruleti so naše finance. Ne samo finance, tudi gospodarstvo, suverenost države.

Dobro, to ve že vsak slaščičar, ki naj bi ga prihodnje leto osrečili z davčno blagajno, kar verjetno samo po sebi ni sporno – toda takšnih davčnih blagajn ne bo nikoli za Walt Disney, Google, Deutsche Bank itd. No, svet pač prerašča nova džungla kapitala in geostrateških interesov, naš premier pa se naivno (?) poda prav v to divjino razprodajat naša letališča, telekome, banke in bogvedi še kaj. Tu se dogaja njegova osnovna napaka. In prav zaradi tega SMC hitro drsi navzdol, tako da utegnemo že kmalu spet romati na volišča. Namreč, ljudi bo težko prepričal, da bo s takšno sezonsko razprodajo rešil državo in »delovno ljudstvo« – prej nasprotno. Osel gre menda tudi dvakrat na led, ne vemo pa, kako gre tretjič.

SMC je vzniknila predvsem zaradi razočaranja volivcev nad strankarsko melodramo na Slovenskem, Miro Cerar pa se je zdel dovolj pošten in prepričljiv, da je požel največ zaupanja. Ampak politike se ne da voditi samo s poštenostjo in prepričljivostjo, včasih je treba biti tudi trd, neizprosen. Ne samo na domačem prizorišču, recimo do sindikatov ali vse bolj blebetave gospodarske zbornice, ampak tudi na tujem.

Premier je naredil največjo napako s tem, da je prelomil obljubo volivcem o nekem novem, »svežem« vodenju države. Če ne bi bilo gospodarske konjunkture, ki jo celo ugledni ekonomisti hudomušno pripisujejo srečni okoliščini, da smo bili pol leta brez opravilno sposobne vlade, se pod trenutnim »režimom« ni v resnici čisto nič spremenilo. Vlada nadaljuje neoliberalno gospodarsko politiko, s katero so prežete skoraj vse stranke, razen levičarjev, in vse se vrti okrog fiskalne fikcije o manj kot triodstotnem proračunskem primanjkljaju. Tako od nas pač zahteva tista gospodinja iz Berlina. In pika!

Francija in Italija sta se nemški avtoritarnosti – ki Evropo lahko pelje samo še v nov prepad – suvereno uprli, mi pa ne bomo samo ubogali ukazov iz Berlina, ampak je vlada na stojnico razgrnila tudi najboljše, s čimer razpolaga. Skoraj zastonj. Hopla, tu pa se je v zadnjem času že nekaj spremenilo: če je bila t. i. privatizacija še pred kratkim enajsta božja zapoved ekonomske politike na Slovenskem, se je ljudem sčasoma vendarle zazdela sumljiva. Se je za nekaj drobiža, s katerim ne bomo plačali niti obresti, treba odpovedati ekonomskim temeljem države? In kaj bo potemtakem z našo suverenostjo, saj smo že nekajkrat kot nacija veljali za »mrtvo truplo«? Bo Cerar zabil zadnji žebelj v krsto?

Vidite, politiki očitno niso doumeli, da se je morda v Slovencih spet začel prebujati »praslovanski« instinkt (Zoran Predin) za preživetje, ki se je v zgodovini vselej izkazal za racionalnejšega od Cerkve in vsakokratne politike. Božo Repe je pred kratkim ponovil misel, da smo Slovenci v EU praktično ob suverenost – kot že nekajkrat doslej –, k čemur naj bi bistveno prispevala nesposobnost vsakokratnih političnih elit. Se strinjamo. Vendar je treba iti h koreninam: protireformacija je tako rekoč iztrebila vse, kar je v deželici dišalo po naprednem, upornem, intelektualnem, omikanem … Na tem ozemlju smo odtlej sposobni razmišljati le še o vsakokratnem preživetju.

Zdi se, da je na tej bedni ravni golega preživetja tudi tokratna oblast – in ravno to jo utegne pokopati. »Delovno ljudstvo« ima dovolj krize in odrekanja, ki ju generira nesposoben politični razred; na zadnjih volitvah je gotovo pričakovalo več. Dobro, pustimo ob strani Janševo SDS, kajti oni bodo tudi po koncu sveta dosegali vsaj 13,7 odstotka.

S tistim »praslovanskim« instinktom smo kajpak imeli v mislih, da se volivci ne gredo več popolnega razvrednotenja njihove domovine, torej njihovega habitata, prav to pa so v naših časih infrastruktura, industrija, socialna mreža itd. Tu premier ni naredil nikakršnega preloma s prakso dosedanjih vlad, ki so se menda povsod naokrog, zlasti v Berlinu, zaobljubljale, kaj vse bodo prodale, razprodale, podarile … Morda je naša teza napačna, toda zdi se, da bo Cerar celo svoje najbolj vnete privržence razočaral predvsem z razprodajo bank in telekomov. Ko se bo Janša vrnil iz zapora, mu bo, kot zna, zabrusil prav to.

Cerar se ne bi smel izgovarjati na Bratuškovo in predhodnike, ki so očitno kvasili neumnosti po vseh evropskih dvorih in finančnih brlogih; v evropski politični prostor bi lahko lansiral vsaj to kratko šifro: da-he-ti-ti, ne-as-jah, tas-chizzie, jay-sho, gini, a-ye-shi. V jeziku plemena Navahi in v šifrantskem prevodu, ki so ga Američani uporabili med drugo svetovno vojno, ker Navahov nikoli niso obiskali nemški raziskovalci, vse skupaj pomeni tole: lovsko letalo, izvidniško letalo, torpedno letalo, bombnik, bombnik štuka, bombe. Bombe, a-ye-shi, so v jeziku Navahov jajca. Skratka, bombardirali vas bomo z jajci!

Toda najprej je treba imeti jajca! S politiko brez jajc Slovenija ne bo ostala samo brez denarja, slaščic in svilenih nogavic, ampak tudi brez spodnjic.