Pred vrati Armagedona

V sredo je Mojca Žerak kot občanka premieru Miru Cerarju napisala pismo, v katerem je izrazila razočaranje nad njim in nad načinom, s katerim se država v zvezi z begunci sooča s humanitarno krizo v Sloveniji. Izpostavila je premierov način govora, ki se uveljavlja tudi v državi, saj da ta postavlja varnostne vidike pred humanitarne. Uporabila je težke besede: za ljudi, bežeče pred grozo, se postavljajo koncentracijska taborišča, ki se jih imenuje »nastanitveni centri«. V njih so razmere primerljive z najslabšimi praksami iz zgodovine begunstva, celo iz vojn. Ljudje živijo na ograjenih blatnih njivah, prezebli, prestrašeni, lačni in žejni sedijo na blatnih tleh, ne vedo, kako bi zavarovali svoje otroke in podobno. Dve vprašanji: Je to v Sloveniji lahko res? Gre nemara za pretiravanje angažirane aktivistke, ki je v previsoki meri ponotranjila stisko beguncev? In tretje: Je Slovenija nemara klecnila kot žrtev mednarodnih begunskih okoliščin, ki presegajo njene zmožnosti?

Problemi nad rešitvami

V torek popoldne in ponoči so v Dobovo pripeljali trije vlaki beguncev iz Hrvaške, ki so nadaljevali pot tako, da so prečkali le peron. Po varnostnem pregledu in oskrbljeni s hrano so se presedli s hrvaškega vlaka na slovenski, da bi jih odpeljali proti Avstriji. Težko je opisati utrujene, upadle in odsotne obraze teh ljudi, mladih in starih, celo zelo starih, otrok, nosečnic, celotnih družin. Ženske na prepolnem hrvaškem vlaku niso prišle do stranišča, moledovale so zanj, toda počakati so morale na vkrcanje na slovenski vlak in upati, da bodo imele tam več sreče. Avtor teh vrstic je bil med tistimi, ki so kakim 1400 beguncem delili hrano in vodo, jim skušali ustreči v tem in onem.

S kolegico sva se napotila iz Ljubljane v torek zgodaj popoldne in do Brežic diskutirala, kako se bo iztekla najina želja po pomoči beguncem na nevralgični mejni točki vstopa v državo, ki naj bi veljala za prehodno. V Brežicah sva se po navodilih bolj izkušenih javila na policijski postaji, da bi se registrirala in vklopila v organiziran postroj prostovoljcev. Policist nama je povsem nedvoumno pojasnil, da to nikakor ne bo mogoče, kajti registrirati se je mogoče le prek kake dobrodelne organizacije, na primer Rdečega križa, Karitas, Filantropije, Adre ... Ob postaji sva videla kombi Rdečega križa in dva njegova prostovoljca, ki sta – zavedajoča se, da bi takojšnja pomoč prišla zelo prav – klicala v Ljubljano na »centralo« in skušala urediti registracijsko formalnost. Ni šlo. Gospa na drugi strani je bila neizprosno (tudi brezosebno) jasna in trdno prepričana, da »danes ne bo nič«, da se bova glede teh zadev morala oglasiti v Ljubljani in se prepustiti razporejanju po njihovih takratnih dnevnih potrebah. Zahvalila sva se in se odpeljala proti Rigoncam, nekaj pred krajem pa doživela zaporo ceste, ki naju je usmerila naravnost pred begunski »nastanitveni center« v Dobovi, v nekdanjem obratu Beti. Bilo je kako uro, preden so začeli razdeljevati hrano med ograje stisnjenim beguncem.

Prišla sva ravno v pravem trenutku. Čeprav povsem nenapovedana, sva bila več kakor potrebna, kajti primanjkovalo je prostovoljske delovne sile za natovarjanje in razdeljevanje obroka, begunci pa že od jutranjih ur niso dobili hrane in vode. Da smo nahranili okrog 1400 ljudi, sta bili potrebni kaki dve uri in četrt trdega dela, pri vzpostavljanju koridorja sta sodelovali policija in slovenska vojska. Kot sem razumel, je bilo v tem primeru tudi nekaj drugih prostovoljcev naključnih in neregistriranih. Operacija, ki je menda potekala pod nadzorom civilne zaščite, je (spet) uspela, kot je uspevala že devet dni poprej, peljana je bila pod geslom Mi to zmoremo.

Opažanja in ugotovitve

Zmogli smo, »oddelali« smo tudi vlak, ki je prišel ob pol enih ponoči, vendar sem se spraševal, kaj je bilo z vsem skupaj vendarle narobe. Precej. Naj pritrdim Mojci Žerak: prav je zaznala, ko je tam videla ljudi, ki bežijo pred grozo, celo lastno grozo. To dimenziji begunstva daje težo humanitarne in ne varnostne katastrofe. Kdor vidi tako zlomljene ljudi in kdor upošteva, kaj vse se jim že leta dogaja pod ravnjo človeškega dostojanstva, bo na izpade, ki so se v zadnjem mesecu menda dogajali, gledal z drugačne perspektive. Osebno bi take okoliščine prenašal težje kot oni. Res je, ti ljudje so postavljeni v nastanitvene centre, ki v marsičem spominjajo na koncentracijska taborišča. V dvorani nekdanje Beti ni stranišča, ljudje se ne morejo umiti. Da zaradi neznosnega smradu raje spijo na prostem, pojasni, zakaj si ponoči kurijo ognje: zebe jih. Če se pri delitvi hrane prerivajo, zato niso nič drugačni od nas, kadar stojimo v vrstah, stavim, da je v Planici po smučarskih poletih več incidentov kakor tukaj.

Toda to ni največji problem. Na ravni delovanja države je očiten razpad sistema, ki je nekoč deloval pod različnimi formulami samozaščite, ukrepanja ob naravnih nesrečah ali po sistemu NNNP (nič nas ne sme presenetiti). Prostovoljstvo rešuje, kar bi moralo biti sistematizirano, in narobe, kar bi moralo biti sistematizirano v najkrajšem času (registracije, razporejanja in podobno), onemogoča prostovoljstvo, ki je, kot smo se prepričali, več kakor potrebno in bi moralo biti več kakor dobrodošlo. V Dobovi bi vojsko lahko uporabili za postavitev poljske kuhinje, da bi begunci pojedli ali popili nekaj toplega. Ko začnejo kopičiti hladno hrano, konzerve, na primer, v strahu, da bi v prihodnje ostali lačni, ko jim taka suha hrana pada iz vrečk, se začnejo stereotipi, da so presiti, da se norčujejo iz hrane in jim je je zato treba dati še manj. Stopimo na prag negativne psihologije, ki je v teh centrih ne manjka.

Mika nas, da bi o profesionalnosti policije, vojske in policije povedali vse najboljše, toda imeli bi slabo vest, če ne bi podali nekaj dodatnih ugotovitev. Najprej: na osebni ravni je opaziti nosilce uniforme, ki so odlični v ravnanju in zelo sočutni v besedi. Ni jih malo in na begunce delujejo pomirjujoče in blagodejno. Dosti pa je tudi takih, ki bi jim bilo zaradi nesramnih opazk in ksenofobnih vložkov treba vzeti uniformo, ker onečaščajo državo. Očitno je tudi, da so vsi preobremenjeni, utrujeni, da jih država izkorišča kot zadnji moment v pritisku neznosnega problema. Očitno je, da za njihovo držo stoji profesionalna usposobljenost v tehničnih postopkih, ni pa videti sadov sistemskega izobraževanja (in profesionalizma) pri odnosu do človeka v ekstremnih situacijah takšnega tipa, kot je begunstvo, ki je na dnevnopolitičnem udaru predsodkov, ideoloških indoktrinacij, podtikanj, civilizacijskih izključevanj in podobnega. Kdor nosi uniformo države, bi vse te pomisleke in čustva moral brezpogojno odložiti tisti hip, ko obleče uniformo, in se obnašati njej primerno.

Kaj je sveta zemlja

To nas seveda pripelje nazaj k državi in njenim predstavnikom, ki simbolno krojijo uniformo države in oblikujejo vrednote in manire tistih, ki jo nosijo. Smo pri očitkih, kakršne je na premiera Cerarja v čustveno nabitem pismu naslovila Mojca Žerak. Njeno kritiko bi lahko dopolnila tudi ugotovitev, da se premier Cerar upogiba pod pritiski desne opozicije (SDS, SLS) in naraščajoče ksenofobije med ljudmi, ki so pred tem, da si, ker država ne zmore obvladati položaja in ker politični interesenti stopnjujejo protibegunsko propagando, sami oblikujejo pravico do »obrambe« v obliki vaških straž. Toda ti begunci, v resnici pravilno ugotavlja Žerakova, niso varnostno, temveč humanitarno vprašanje, točneje, so žrtve humanitarne katastrofe in dejstvo, da je med njimi določena količina ekonomsko-migracijskih špekulantov, tega v ničemer ne spremeni. Oni bodo predmet nadaljnjih presejalnih postopkov v ciljnih državah, nič več in nič manj. Vsaj tako bi moralo biti v evropskih državah in v sistemu vrednot, ki so zastopane v ustanovnih listinah EU.

Tako pridemo do najobčutljivejše točke, to pa je slovenska notranja politika, ki se po naravi zadev tudi v načelnih zadevah ozira po javnem mnenju. Begunska katastrofa, katere posledica v vseh smereh in dimenzijah so begunci na slovenskih tleh, že sproža klasične stereotipe, ki so v Evropi že v dvajsetih letih poganjali antisemitizem, danes pa na primer v Izraelu poganjajo antipalestinizem. Značilnosti te mentalitete so vidne v Orbánovi Madžarski, gredo pa v tele smeri: v redukcijo razmišljanja ljudi na varnostni vidik; v poprimitivljenje družbene govorice, kot je to že za vzpon tretjega rajha v knjigi Lingua tertii imperii dobro popisal nemški filolog Victor Klemperer; v širjenje sovraštva do drugih in drugače mislečih ljudi, kar je pahnilo svet v drugo svetovno vojno. To bo v prihodnjih mesecih zanesljivo največji problem slovenske politike in družbe. Smo pred vrati nove korenite regresije.