Pri prodaji NLB ne bomo klečeplazili pred Brusljem

Pogovor z ministrom za gospodarstvo Zdravkom Počivalškom.

sob, 03.02.2018, 06:00

V zadnjem pogovoru za Delo je javnost razburil z besedo ekoteroristi, tokrat, napove uvodoma, bo bolj previden. A minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek tudi v tem pogovoru ostane zvest svoji neposrednosti. Nedavno je začel tvitati. Pravi, da ne zaradi bližajočih se volitev, ampak zato, da lahko pove, kaj misli, saj da mu to prek nekaterih drugih kanalov ne uspe vedno.

Prek tviterja ste izrazili nestrinjanje z vladno odločitvijo za zvišanje minimalne plače za 4,7 odstotka. Zakaj temu nasprotujete?

Ne gre za neposreden odnos do minimalne plače, ampak za pristop. Menim, da je edini pravi pristop za dvig plač spodbujanje konkurenčnosti, ki prinaša gospodarsko rast in naložbe, to pa večjo potrebo po delovni sili, kar se nam zdaj dogaja, normalna posledica večjega povpraševanja po delovni sili pa bo tudi rast plač. Pri minimalni plači pa zagovarjam, kar piše v zakonu: torej, da je treba minimalno plačo uskladiti najmanj z rastjo življenjskih potrebščin. Seveda vnaprej izgubim bitko, če začnem polemizirati o tem, kar se je zgodilo, ker populisti obrnejo zadevo na absolutno številko. Za zdaj imajo pri nas negospodarstveniki večjo težo kot mi iz gospodarstva.

Vendar pri nas še vedno ogromno ljudi dela za minimalno plačo. Torej naše gospodarstvo še vedno ne ustvarja ustrezne dodane vrednosti za kaj več?

Ta problem je večplasten. So dejavnosti, kjer je ta problem večji, in tem smo naredili težave. Drugemu, bolj produktivnemu delu pa tudi posledično, saj morajo vzdrževati razliko do zgornjih plač. V vsakem primeru menim, da je tak administrativni poseg države problematičen. Še najbolj problematično pa je, da je bil to netimski solo populističen izdelek.

Po drugi strani je vlada zvišala plače že tako bolje plačanim zdravnikom, direktorjem, ravnateljem, zaradi česar se zdaj spopada z enim največjih stavkovnih valov doslej. Kako se bo izvila iz tega, uresničitev vseh zahtev bi bil vendarle prevelik finančni zalogaj za javne finance?

Zahteve sindikatov niso realne in jih ni mogoče realizirati. Zahteva po skoraj milijardi evrov dodatnega stroška za različna zvišanja plač je nesprejemljiva. Jaz sem imel glede tega že doslej trda stališča in se ne strinjam z marsikatero korekcijo na tem področju.

Torej tudi z omenjenimi zvišanji zdravniških in direktorskih plač ne?

Na zdravniškem področju je treba trg dela odpreti, ustvariti konkurenco in izpeljati več reform. Prav tako se ne strinjam z avtomatsko korekcijo plač nekaterih direktorskih mest v javnem sektorju. Nekatere zaveze so sicer bile že od prej, zdaj pa se je treba pogajati vendar v okviru realnih možnosti prihodkov in odhodkov.

V vladi ves čas poteka ustvarjalni konflikt proizvodnega in potrošnega sektorja. Dejstvo je, da se lahko porabi toliko, kot se ustvari. Vsi ti delilni apetiti izvirajo iz gospodarske rasti. Eni tega ne razumejo, drugi pa namerno zavajajo. Zadnja štiri leta imamo res gospodarsko rast, lani rekordnega 4,7 odstotka. Vendar kaj to pomeni? Da smo šele leta 2017 z bruto družbenim proizvodom (BDP) dosegli raven iz leta 2008. Zato je zdaj govoriti o tem, da lahko razdelimo več, kot naredimo, iluzorno. V vmesnem obdobju se javni sektor ni krčil, ampak smo ga širili. Tudi nismo naredili dovolj, da bi bila bolje plačana delovna mesta bolj konkurenčna. Smo relativno konkurenčni pri nizkih plačah, s čimer spodbujamo to, kar ste prej rekli, pri višjih pa smo nekonkurenčni, zaradi česar določene mednarodne družbe bolje plačana delovna mesta selijo drugam v regijo.

Štejete to za svoj neuspeh, glede na to, da ste se od začetka zavzemali za razbremenitev dela? Vlada je z malo davčno reformo malenkost razbremenila le nekatera bolje plačana delovna mesta.

To je bil le prvi korakec. S tem sem zadovoljen, če bo to prvi korak, če je zadnji, pa ne. Pritisk po konkurenčnosti je tako velik, da bo ta nastavek, ki ga pripravljamo skupaj z ministrstvom za finance, dobil nadaljevanje, če ne za časa te vlade, pa pod prihodnjo, saj nas razmere silijo v to smer.

Nedavno ste bili nezadovoljni, ker je nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga (SDH) vodstvu družbe zvišal plače na 15.000 oziroma 14.000 evrov bruto, a so se potem vrnile na prvotne ravni. Ampak tudi šef Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) ima na podlagi plačne politike, ki jo je sprejela vlada, 15.000 evrov bruto plače, čeprav upravlja manj premoženja kot SDH. Vas to ne moti?

Moti me, to je treba urediti. Gotovo je za to odgovorna vlada. En korak glede znižanja plač je bil narejen, ko je moralo prejšnje »švedsko« poslovodstvo zapustiti DUTB. Izrazil sem nezadovoljstvo nad načinom in časom korekcije plač vodstva SDH tudi zato, ker kot minister, ki ima pravico biti prisoten na sejah nadzornega sveta, nisem imel možnosti povedati svojega mnenja. Zdaj so se plače vrnile na prvotno višino in dogovorili smo se, da bodo v prihodnje te spremembe obravnavane tako, da bomo vsi lahko povedali svoje mnenje, čeprav kot minister nimam pravice glasovati.

V DUTB je bil po odhodu prejšnjega poslovodstva narejen napredek, saj so začeli spoštovati osnovno načelo, da je treba gledati tudi na usodo podjetij, ki jih upravljajo, čeprav se jim vsebinsko še vedno dogajajo primeri, ki niso najbolj koristni. Nezadovoljen sem, denimo, zaradi dogajanja v Mariborski livarni, kjer menim, da je DUTB s svojimi potezami otežil vstop pomembnega dobavitelja Magne. Tukaj je potrebna bolj timska igra. Ne gre za mešanje politike v gospodarstvo, ampak za to, da morajo imeti tisti, ki upravljajo podjetja, kot so DUTB, SDH in Kapitalska družba, širšo sliko.

Ste lahko bolj konkretni glede Mariborske livarne in ali je to edini primer, kjer ste nezadovoljni z delom DUTB?

Ne, glede livarne ne morem povedati več. Veliko sem razmišljal o DUTB. Na nekaterih področjih sem z ukrepi sedanjega vodstva zadovoljen, na primer pri Alpini.

Vse bolj glasne so govorice, da se želi zamenjati glavnega izvršnega direktorja slabe banke Imreta Balogha, in sicer z Andrejem Prebilom. Ali to drži?

Ne. Od DUTB pričakujem, da bo sledil obema ciljema, torej tako interesu družbe, ki se prodaja, kot interesu države. Jaz bom oster kritik, če to ne bo izpolnjeno, drugače pa moram reči, da se je zadeva zdaj usmerila v bolj pozitivno zgodbo.

Sicer pa je tudi pri upravljanju 11 milijard evrov vrednega državnega premoženja pri vseh peripetijah, ki jih imamo s SDH, narejen napredek, saj smo dosegli skoraj šestodstotni donos na kapital podjetij, ki jih upravlja SDH. Strategija upravljanja državnega premoženja tudi po moji zaslugi predvideva, da mora donos do leta 2020 doseči osem odstotkov. S takim donosom bi veliko lažje rešili zahteve ljudi, o katerih sva prej govorila. Naloga ljudi, ki vodijo državne sklade, je ustvariti dobre rezultate, potem pa so v nadaljevanju privatizacija in vsi ti ukrepi.

Potem ste zadovoljni z delom uprave SDH?

Zadovoljen sem z napredkom.

Vabljeni ste na seje nadzornega sveta SDH, vendar nimate glasovalne pravice. Koliko pa nadzorniki upoštevajo vaše mnenje?

Mislim, da je ta novi nadzorni svet maksimalno odgovoren, da o vsaki tematiki temeljito razpravlja in da se vsi kot gospodarstveniki večinoma strinjamo.

Neuradno je slišati, da si prizadevate, da bi bil za tretjega člana uprave SDH imenovan Marko Tišma, ki je tudi nadzornik Term Olimia. Ali to drži?

Prizadevam si le, da na to mesto pride kredibilna in kompetentna oseba, ki dobro pozna gospodarstvo in še bolje turizem. Hkrati potrebujemo nekoga, ki z nami deli vizijo trajnostnega razvoja slovenskega turizma.

Vam koalicijski kolegi res prigovarjajo, da naj ga imenujete za neizvršnega direktorja DUTB in mesto v SDH prepustite drugi stranki?

Ne, nikakor.

Kdaj boste predlagali manjkajočega neizvršnega direktorja DUTB?

V kratkem.

Omenjene sporne plače SDH in DUTB so znotraj Lahovnikovega zakona, kar je dodaten dokaz, da ta sistem očitno ni najboljši. Vi ste si prizadevali za spremembo tega zakona, a vam zaradi pomanjkanja politične volje to ni uspelo. Čutite to kot neuspeh?

Lahovnikov zakon je bil v svojem obdobju koristen, v vmesnem času pa se je pojavila potreba po nadgradnji, ker pretogo uravnava plače uprave v povezavi s povprečno plačo družbe. Zato ga je treba nadgraditi in omogočiti, da vodstva boljših podjetij nagradimo bolj, slabših pa manj. Seveda se je pokazalo, da je vsaka tovrstna razprava znotraj koalicije pomenila ideološke težave, tako da tega nismo uresničili in tudi do konca mandata te vlade to ni možno. Upam, da se bo tega lotil moj naslednik. To lahko namreč tudi predstavlja orodje SDH, da bo lažje prišel do omenjenega 8-odstotnega donosa.

Omenili ste že turizem. V zadnjem pogovoru za Delo ste dejali, da država v turizmu nima kaj iskati. Vendar naj bi SDH in Kad, potem ko sta morala po dekretu vlade od slabe banke odkupiti Savo, to družbo še dokapitalizirala, da bo lahko prevzela Hotele Bernardin. Država se torej iz teh podjetij ne umika, ampak še dodatno utrjuje. Podpirate to?

Še vedno stojim za tem, da država v turizmu nima kaj iskati. Rešitev, po kateri je več kot 40 odstotkov turističnih podjetij v državni lasti, je zanimiv unikum, ki je možen le še na Kubi. Kot veste, smo sprejeli strategijo trajnostne rasti slovenskega turizma do leta 2021, kjer eno poglavje govori o tem problematičnem lastniškem delu in predvideva, da se upravljanje državnih turističnih podjetij skoncentrira v enem od državnih skladov. Pričakujem, da se bo oblikovala ena turistična divizija, katere naloga bo od podjetij s sodobnim in konkurenčnim upravljanjem dobiti več.

V turizmu smo naredili velike sistemske premike. Ponovno smo osamosvojili Slovensko turistično organizacijo, sredstva za promocijo smo povečali s petih na 12 milijonov evrov, prizadevamo si za sprejetje zakona o turizmu. Skratka, ustvarili smo razmere za boljšo promocijo Slovenije. Lasten razvoj slovenskega turizma je namreč možen le, če pride k nam več tujih turistov. Domači turisti smo najboljši gostje, le premalo nas je, zato potrebujemo več promocije. Turistična dejavnost je leta 2015 dosegla 10 milijonov, leta 2016 11 milijonov in lani prek 12 milijonov prenočitev. To je rezultat večje promocije, zdaj pa je treba tem turistom več ponuditi in od njih več zaslužiti. Zato potrebujemo SDH. Sava je namreč eden od sistemov v državni lasti. Želimo, da se njeno upravljanje skoncentrira in nato sprivatizira. Ne želimo pa, da različne interesne skupine razkosajo Savo na manjša podjetja. Ne moremo vsega graditi na malih podjetjih. V Sloveniji imamo tudi v turizmu prostor za dve, tri večja podjetja, ki bodo imela razvojno funkcijo v Sloveniji in zunaj naših meja. Sava mora pod okriljem SDH doživeti transformacijo. Zato podpiram vsako opcijo, ki to omogoča. Seveda pa so interesi pri teh aktivnostih različni, jaz pa bom kot minister zagovarjal to logiko. To je tudi razlog, da sem zagovarjal prenos osnovnega dela Save iz DUTB na SDH, pa so vsi rekli, da zagovarjam podržavljanje.

Foto: Blaž Samec/Delo

Država se je v času te vlade bolj kot z umikom iz gospodarstva ukvarjala z utrjevanjem vpliva v podjetjih – Sava, Petrol, prevzeti namerava Koto, vlada je nasprotovala tudi prodaji NLB. Bo vlada prevzela odgovornost, da nam zdaj zaradi nespoštovanja obvez, ki smo jih dali Bruslju, grozi preiskava evropske komisije, morebitna zaostritev zavez za banko in celo vračilo državne pomoči NLB?


Ponekod je državno lastništvo ustrezno in nekateri primeri so pokazali, da je mogoče tudi državno družbo dobro upravljati. Zagovarjam privatizacijo, vendar je moj moto od vsega začetka premišljena privatizacija. Vlada nosi odgovornost za svoje poteze in bo tudi pri NLB prevzela odgovornost. Primer NLB je kompleksen, pa ne zaradi nacionalnega interesa, ampak zaradi vsebine, ki se prodaja. Ne bom komentiral, kdo je sprejel zaveze. Ampak če nekdo banki, ki vse bolje posluje in ki jo prodajamo, namontira zgodbo iz preteklosti, da bi zbijal ceno – pri tem mislim na nerešeno vprašanje prenesenih vlog hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke, pri čemer pa so terjatve banke LB do hrvaških podjetij neizterljive –, imam tudi jaz s tem težavo in sem proti taki prodaji. Sem za prodajo te banke, a brez uporabe politike, ki tej banki zbija ceno.

Glede famoznih stališč evropske komisije pa: mi se bomo odločili, ali bomo banko prodali ali ne. Imamo težavo, da nismo velika država. Evropska komisija tam, kjer bi lahko, Sloveniji ne pomaga, tukaj pa nam kaže mišice. Ne bomo klečeplazno sprejemali vseh teh zahtev in mislim, da imamo dovolj dobre pogajalce na naši strani, da bodo z evropsko komisijo dosegli rezultat, ki bo ustrezal tudi Sloveniji. Ne bodo pa lobisti od tukaj in od tam prek evropske komisije vodili prodaje našega državnega premoženja.

Torej vas ne skrbi, da bi bila NLB zaradi strožjih zavez ali celo vračila državne pomoči na slabšem?

Povsem brez skrbi nisem, verjamem pa, da bo rešitev v našo korist. In ne bomo klečeplazno reagirali na vsak namig lobistov od tukaj, ki govorijo skozi usta evropske komisije.

O katerih lobistih govorite?

Dovolj sem povedal.

Na prepihu je 16 odstotkov Petrola, država deleža brez prevzema v tej družbi ne more več pridobivati. Se v vladi glede tega pojavljajo kakšni načrti?

Ne vlada ne ministrstvo se s tem vprašanjem ne ukvarjata. Spremljamo situacijo in verjamem, da se je že odvilo v neko smer, ki bo Petrolu omogočila, da se bo še naprej razvijal.

V kakšno smer?

Ne morem povedati, ni pa nič pretresljivega. V gospodarstvu imamo veliko težjih primerov.

Gorenje? Ta išče strateškega partnerja, država pa je prek Kada 16-odstotna lastnica. Bo država prodala delež, če bo strateg hotel prevzeti družbo, ki je zdaj opredeljena kot pomembna naložba?

Gorenje je nedvomno pomembno podjetje tako po številu zaposlenih in prometu kot po velikosti, izvozu, dobaviteljski verigi ... Je edino večje podjetje, ki na svetovnem trgu prodaja produkte pod svojo blagovno znamko. Ker pa deluje v zelo konkurenčni panogi, mislim, da bo moralo podjetje najti partnerja, s katerim se bo lažje soočalo s tekmeci. S tem se aktivno ukvarjajo in mi jih bomo pri tem podprli. Podprl sem tudi njihova prizadevanja s Panasonicom, a so žal padla v vodo. Mislim, da je treba onemogočiti rokohitrske enostranske interese v tej velenjski družbi.

Se potem ne razmišlja o krepitvi lastniške vloge države v tej družbi?

O drugih scenarijih bi govorili, če bi bili aktualni. Trenutno so zadeve aktualne v tej smeri.

Sodišče je presodilo, da je bilo imenovanje direktorja agencije za varstvo konkurence (AVK) Andreja Matvoza nezakonito. Ta po prvih namigih, da naj bi v kratkem odstopil, za zdaj ostaja na položaju. Kaj boste storili glede tega? Zahtevali ste že revizijo postopka.

Sodišče je presodilo, da je bilo imenovanje direktorja nezakonito, in mi bomo to spoštovali. Gospod Matvoz je bil imenovan po enakem postopku, kot so bili doslej imenovani vsi direktorji AVK, a sta se dva kandidata na to pritožila. Sodišče pravi, da bi morali upoštevati še zakon o agencijah. Državno pravobranilstvo je na vrhovno sodišče vložilo zahtevo za revizijo postopka, in če bo ta sprejeta, bomo počakali na izid, če ne, pa bomo našli rešitev za izhod iz te zagate. Sicer pa je v tem trenutku gospod Matvoz direktor agencije z vsemi pooblastili.

Ampak zaradi nezakonitosti postopka se pod vprašaj postavlja zakonitost odločb AVK. Ta prav zdaj odloča o pomembnem primeru koncentracije Telemacha in Proplusa, ki ima v lasti Pop TV in Akanal. Vas to ne skrbi?

AVK ta primer obravnava kot vse druge in bo sprejel določeno odločitev. Ali bo ta problem rešen prej kot zahtevek po reviziji, ne morem vedeti. Lahko pa povem, da bomo, če bo vrhovno sodišče zavrnilo revizijo sodbe, spoštovali odločitev sodišča in problem rešili. Kakšna bo rešitev, pa ne bi prejudiciral. Vsekakor pa to ne vpliva na vodenje omenjenega postopka.

Gospodarstveniki opozarjajo, da si želijo čim prejšnjega sprejetja zakona o investicijah, ki naj bi izenačil položaj domačih in tujih vlagateljev. Lahko njegovo sprejetje pričakujejo še v času te vlade?

Absolutno. Bolečina zakona o neposrednih tujih investicijah je bila pri meni globoka, še preden sem postal minister, ker sem se večkrat srečal s tem, da so bili tuji vlagatelji obravnavani drugače kot domači. Ena od mojih manter je bila, da poskušam to spremeniti. Imeli bi ga že prej, če se ne bi vmes zgodila Magna, in na njenem primeru smo se veliko naučili. Bistvo tega zakona je, da izenačuje vlagatelje in jih ne loči več na tuje in domače. Ta zakon govori o tem, kaj so male, velike, strateške naložbe, na enem mestu združujemo vse finančne spodbude, občinam pa omogoča, da bodo lahko vlagatelju ponudile zemljišče po nižji ceni od tržne. Skratka, zakon zadeve poenostavlja in omogoča večjo prožnost do vlagateljev. Seveda pa si jemljemo diskrecijsko pravico, da bomo bolj prožni na določenih območjih, za katera želimo, da se razvijajo: Maribor z okolico, Prekmurje, Trbovlje, Hrastnik, Radeče in Pokolpje. Ta zakon je v zaključni fazi in bo sprejet v relativno kratkem času. Če to ne bi bilo sprejeto, pa bi to štel za neuspeh.

Za naložbo Magne morate do spomladi zagotoviti še nadomestna in dodatna zemljišča. Kako daleč ste s tem? Kdaj pričakujete potrditev druge faze naložbe?

Vse, kar delamo za Magno, delamo za tri faze. Vsa pripravljalna dela so predvidena za naložbo, ki bi se razprostirala na 100 hektarjih. Kar se zdaj gradi v Hočah, je namenjeno prvi fazi. To je teh 146 milijonov evrov naložbe na 15 hektarjih, mi pa delamo naprej in odkupujemo zemljišča za drugi in tretji del, kjer je malo manj časovnega pritiska. Zadeva za zdaj teče brez zapletov. Decembra smo bili v Kanadi na sedežu Magne. Predstavili smo jim naše korake pri skupnem sodelovanju in odpravili vse kamenčke, ki bi lahko ovirali odločitev za drugo fazo. Rad bi poudaril, da pri Magni nismo delali nič mimo zakona. Ponosen sem na to, da smo pokazali, da lahko tudi državni uradniki nekatere stvari speljejo hitreje. Upam, da bo to tudi standard še za druge naložbe.

Na predstavitvi za ministra ste poudarjali spodbujanje lesne industrije. V ta namen sta ustanovili direktorat za les, ampak doslej na tem področju ni bilo narejenega prav veliko. Slovenski les se še vedno prodaja v tujino, lesna industrija je še vedno v slabi kondiciji. Ste zadovoljni s tem stanjem?

Z rezultatom na tem področju nisem zadovoljen. Ponekod je napredek, saj se nekatera lesna podjetja razvijajo, v ognju imamo tudi vsaj dve železi, da se izpeljejo določene naložbe.

Tukaj mislite na škotsko žago BSW?

Ne le na žago. Prizadevamo si, da se nekaj naredi, ampak tega nam še ni uspelo uresničiti. Upam, da bo ta korak narejen še pred volitvami. Ustanovitev direktorata pa jemljem bolj kot odnos države do te panoge, prek katerega skupaj z drugimi državnimi razvojnimi skladi poteka podpora lesnopredelovalni industriji. In to gre za milijonske zneske. Ključna sprememba je bila, da se je sistem upravljanja gozdov spremenil iz koncesionarskega v to, da imamo družbo Slovenski državni gozd. Razlika je narejena le na enem področju. Verjamem, da državna družba pobere, kar so prej pobirali koncesionarji, ni pa se spremenila prodaja te hlodovine, saj gre še vedno čez mejo. Rezultat bo boljši, ko se bo to predelalo doma, za kar pa je treba usposobiti industrijo. Verjamem, da bodo tudi tukaj prišli rezultati.

Vlada je doslej liberalizirala cene naftnih derivatov na avtocestah, za druge bencinske črpalke še ne. Imate to do konca mandata še v načrtu ali ne?

Zdajšnja uredba reguliranja naftnih derivatov poteče 28. februarja. Doslej smo liberalizirali 98-oktanski bencin in kurilno olje ter avtocestni križ. Še vedno zagovarjam liberalizacijo na tem področju. V Sloveniji imamo pod državnim nadzorom le še dve ceni – učbenike in naftne derivate, vse drugo je na prostem trgu. Vladi bomo kot že večkrat predlagali popolno liberalizacijo, odločitev pa je v rokah mojih ministrskih kolegov. Sicer pa se bodo cene, tudi če ne pripravimo uredbe, same liberalizirale.

Na ministrski stolček ste prišli iz turizma. Vas po izteku mandata še zanima politika ali se boste vrnili v gospodarstvo? Še vedno rečete »mi v gospodarstvu«.

Najraje bi rekel, da nisem politik, ampak gospodarstvenik, vendar tega ne morem reči, ker sem del vlade. Po duši sem gospodarstvenik, kljub temu pa sem zadovoljen, da sem dobil priložnost za ta ministrski položaj. Mislim, da smo marsikaj spremenili, z nekaterimi stvarmi pa nisem zadovoljen, saj bi za kakšne ključne naloge potreboval še kakšno leto. Z veseljem se bom vrnil v gospodarstvo, ko bo čas za to.

Kam?

Počasi, ko bo čas za to, bom povedal kaj več.

Prijavi sovražni govor