Prodajati piščančja bedra za minimalno plačo – od kdaj je to sanjska kariera?

Na delovni mizi so bile razpostavljene domine. Toda razporeditev ni bila podobna klasični igri, ampak so pike sestavljale nekakšen vzorec.

»Ali prepoznata, kaj je na dominah?« naju je s fotografom vprašal ameriški snovalec poučnih znanstvenih poskusov Chris Chiaverina. Ogledovala sva si podobo na mizi in prepoznala obrise portreta. Ko sva ga pogledala še na zaslonu fotoaparata in mobilnika, se je jasno izrisala podoba izumitelja Nikole Tesle, ki z običajnim pogledom ni bila tako razločna. »Zanimivo, kajne,« je pripomnil Chiaverina in povedal, da sam še ni pomislil na takšen optični učinek.

Upokojenega učitelja fizike so gostili v ljubljanski Hiši eksperimentov (s pomočjo ameriške ambasade in SAZU), kjer jim je pomagal snovati nove poskuse za njihova gostovanja po Sloveniji (Hiške eksperimentov). Zanimali so jih poskusi, ki jih je mogoče pospraviti v škatlo, pripeljati v katero koli šolo, jih sestaviti in prepustiti otroškim uporabnikom. »Dober znanstveni poskus mora biti privlačen in intuitiven. Ko ga začnemo uporabljati, se zgodi nekaj nenavadnega in pritegne našo pozornost. Bela svetloba morda ni več bela, če jo pogledamo skozi posebna očala. Nihalo se začne nenadoma gibati v spirali, namesto levo in desno. Zame je najbolj dragocen tisti trenutek, ko otrok opazi takšno nenavadnost in ga začne zanimati, zakaj se to zgodi. Takrat mu lahko začnem pomagati iskati odgovore,« je svoj pristop opisal Chiaverina.

Zelo podobna je tudi filozofija znanstvenih centrov po Evropi, ga je dopolnil direktor Hiše eksperimentov Miha Kos. »Ko smo pred dvajsetimi leti postavili Hišo eksperimentov, smo jo poimenovali Znanstveni center. Takrat smo razmišljali predvsem o promociji znanosti – kako bi navdušili otroke za znanstvene kariere ter na zanimive načine predstavili delovanje narave in njenih zakonov. A smo po nekaj letih ugotovili, da to ni pravi način. Preveč smo se ujeli v delitev različnih znanstvenih področij. Obiskovalci so nas hitro ujeli z vprašanji, ali je nekaj fizika, kemija ali biologija. Zakaj nimamo geografije? V resnici so vsa področja prepletena in jih povezujejo zelo podobna vprašanja in pristopi. Zdaj želimo pokazati, da je najbolj pomembno znanstveno razmišljanje, ki ni omejeno na nobeno področje, ampak ga moramo uporabljati povsod. V laboratoriju, državni upravi ali politiki,« je razmišljal Kos.

»Zato je pomembno, da se med nami zgodita tako kemija kot fizika,« se je pošalil Chiaverina. »Da poiščemo načine, kako bo med učenjem preskočila iskra, da se bomo z učenci zavohali in se ujeli na enaki valovni dolžini.« Le tako jih lahko naučimo razmišljanja, spraševanja in samostojnega iskanja odgovorov, sta se strinjala sogovornika. Kar ni pomembno samo za bodoče raziskovalce, temveč tudi za vse državljane, ki se vse teže znajdejo v kompleksnih novodobnih družbah.

Najtežji besedi: ne vem

Med opisovanjem novih prenosnih eksperimentov, ki so jih razvijali v Ljubljani, se je Chris Chiaverina velikokrat spomnil na svoj prvi šolski razred, v katerega je stopil pred skoraj štiridesetimi leti. Stal je pred učenci in jim začel razlagati snov, oni pa so pisali v zvezke in si podčrtavali pomembna dejstva. »Vloge so bile jasno razdeljene. Jaz sem bil učitelj, oni učenci. Jaz sem imel znanje, s katerim sem jim poskušal napolniti glave. A sem zelo kmalu ugotovil, da to ni moj način. Takoj ko sem jim dovolil malo več svobode in so me začeli spraševati ob mojih razlagah, sem si moral priznati, da jim ne znam odgovoriti. Najprej sem se njihovim vprašanjem izogibal, jih puščal za konec ure ali sem se doma pripravil do naslednjega srečanja. Dokler nisem enkrat globoko zajel sape in naglas povedal, da nečesa ne vem.«

Chiaverina kljub takšnemu priznanju ni izgubil zaupanja pri učencih. Prej nasprotno. V razredu je začel uporabljati znanstvene poskuse, ki jih je zasnoval in izdelal v domači delavnici. Namesto da bi si zapisovali razlage in definicije, so se otroci sami lotili poskusov in iskali razlage. »Učenci morajo najprej verjeti, da mislite resno. Zelo težko se je izpostaviti pred razredom in nekaj vprašati. Prevečkrat so doživeli zavrnitev ali celo ponižanje – da so neumni, da ne poslušajo, da motijo pouk,« je povedal nekdanji učitelj. »Sporočilo je jasno. Tisti, ki se izpostavi, bo kaznovan. Zato tega ne ponovi nikoli več, prav tako ne njegovi sošolci.«

V prvem delu ure ni bilo neumnih vprašanj ali napačnih odgovorov. Do boljše razlage je treba priti postopoma. Zakaj odgovor verjetno ni pravilen? Zakaj vaša razlaga ne zdrži? Je mogoče hipotezo preizkusiti in pokazati, da razmišljamo v pravi smeri? Takšen pristop bo učence naučil znanstvenega razmišljanja in jih opremil za vse druge življenjske preizkušnje, je prepričan Chiaverina. Zelo dragocen pa je tudi za učitelja, saj ga ves čas opominja, da njegovo znanje ni dokončno. »Tudi mi se moramo ves čas učiti ter iskati nove načine za spodbujanje in motiviranje učencev. Sicer bomo zaspali in postali rutinirani posredovalci predpisanih informacij, kar je zelo pogosta in nesrečna usoda učitelja.«

Za takšno pasivno podajanje predpisanih informacij niso krivi samo učitelji, sta poudarila sogovornika. Učni programi so skoraj povsod po svetu zelo natrpani in učiteljem prevečkrat ne omogočajo ustvarjalnega dela v razredu. Učitelji se po začetnem zagonu kmalu sprijaznijo s sistemom in poučujejo tisto, kar je v učnem programu in kar bodo morali učenci znati za ocene, je bil kritičen Chiaverina.

»Sam sem imel včasih težave z drugimi učitelji, ker da sem učence preveč razvadil. Starši so me kdaj previdno vprašali, ali otroci pri mojem pouku sploh kaj delajo, čeprav smo na koncu leta vedno predelali snov in uspešno opravili vse izpite. Najbolj zgovoren pa je bil obisk šolske inšpektorice, ki je prišla ocenit moje delo. Za učno uro sem pripravil delo z eksperimenti in učenci so se – kot vedno – zaigrali in uživali v poskusih. Čez kakih petnajst minut je inšpektorica vstala in mi povedala, da se bo raje vrnila prihodnjič, ko bomo imeli normalno uro in bom dejansko poučeval,« se je namuznil Chiaverina.

»Na srečo sem bil že dovolj izkušen in uveljavljen učitelj, da mi takšna pripomba ni vzela poguma ali uničila kariere.«

Zaradi listov ne vidimo drevesa

Zelo podobne birokratske težave omejujejo tudi promocijo znanosti, je povedal Miha Kos. »Vsa področja znanosti, umetnosti, inženirstva in humanistike izhajajo iz enega drevesa. Imajo isto deblo in korenine, veje pa so se skozi stoletja ločile in specializirale. Danes lahko posamezne discipline primerjamo z listi na veji, ki ne vedo niti tega, kaj počnejo drugi listki na isti veji. Izgubili smo pregled nad krošnjo in drevesom. Ne vidimo, da imajo vsi listi podobne potrebe, potrebujejo enaka hranila, izpostavljeni so istim letnim časom. Če poškodujemo korenine, bo trpelo celotno drevo,« je razmišljal vodja Hiše eksperimentov. »Zato je treba ločena področja znova povezati in pokazati, da lahko delujejo samo kot celota – podobno kot drevo ali celice v možganih.«

Takšnega povezovanja je na srečo vse več, je povedal Chiaverina. V ZDA se v številnih šolah uveljavlja drugačen način poučevanja naravoslovja, ki vključuje tudi umetnost in humanistiko. Sodeloval je pri več znanstvenih delavnicah, kjer so morale ekipe povezati najmanj dve različni področji: znanost in umetnost, matematiko in sociologijo, fiziko in psihologijo. Podobne pristope zagovarja tudi Kos. Pred več kot petnajstimi leti so skupaj z Moderno galerijo pripravili interaktiven pedagoški projekt Vse razen videza, kjer so obiskovalci v popolni temi doživljali knjige podobno kot slepi – z otipom, vonjem in sluhom. Obiskovalce so po slepi knjižnici vodili slepi vodniki in jim predstavili svet, v katerem vid in videz nimata enakega pomena.

»V centrih za promocijo znanosti veliko razmišljamo o spoznavnih sobah – prostorih, kjer lahko obiskovalci preizkusijo, kaj pomeni izguba nekega čutila ali zmožnosti,« je pojasnil Kos. »Predstavljajte si, da se morate znajti v prostoru brez svetlobe ali brez zvoka. Da se morate gibati po ulici ali stanovanju, ki ni prilagojeno invalidom ali starejšim. Zelo slabo se znamo vživeti v slepe, gluhe, bolne, invalidne ali starejše soljudi. Ne pomislimo, da se lahko zaradi bolezni, nesreče ali starosti tudi sami znajdemo v takšni vlogi, zato je zelo pomembno, kako načrtujemo življenjsko okolje, kako urejamo promet ali opremljamo stanovanja. Vse to so problemi, ki jih lahko rešujemo samo s povezovanjem različnih področij in strokovnjakov. Ampak pogosto ostajamo vsak na svojem bregu ali se obrnemo drug proti drugemu.«

Hobbesovski boj vseh proti vsem ni zajel samo sveta znanosti, sta opozorila sogovornika. Chris Chiaverina ni skrival zaskrbljenosti zaradi političnega dogajanja v ZDA. »Velikokrat pomislim, da smo začeli nazadovati. Obljube komunikacijske revolucije se niso uresničile. Razvili smo imenitna orodja za širjenje znanja, ampak so enako uporabna za širjenje neresnic. Izvolili smo človeka, ki pozna vse odgovore, čeprav bi morali biti prav ob takšnih vsevednežih najbolj previdni. Bi živeli v enaki družbi, če bi znali kritično razmišljati? Če bi se znali poslušati, namesto da vsak vztraja pri svojem monologu? Zvedavost, razmišljanje in sodelovanje je bilo vedno najmočnejše orožje naše vrste, saj nismo imeli velikih krempljev ali čekanov. A se bojim, da vse bolj izgubljamo to evolucijsko prednost.«

Znanostna državljanska vzgoja

Chiaverina je poudaril, da sedanje protiznanstvene in izključujoče politike ne smemo pripisati samo Donaldu Trumpu.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v ZDA še obstajal močan srednji razred. Ljudje niso bili bogati, a tudi ne revni. Mlade generacije so lahko prvič študirale tisto, kar jih je zanimalo. Starši so verjeli v prihodnost, otrokom so hoteli omogočiti čim boljšo izobrazbo, znanje je prinašalo dobra delovna mesta in ugled. V osemdesetih se je marsikaj spremenilo, se je spominjal Chiaverina. »V šoli smo vse bolj občutili vse večjo družbeno neenakost in varčevanje države pri izobraževanju. Veliko mladih je ostalo brez šole, njihove službe pa so se preselile drugam ali so jih nadomestili stroji. Danes v ZDA veliko mojih sodržavljanov čuti, da smo jih zapustili, pozabili in odpisali. Kar so idealne okoliščine za politika, ki nagovarja njihovo razočaranje in jim obljublja boljše življenje – kar koli že to pomeni.«

Podobne družbene spremembe opaža tudi Miha Kos. Za prepoznavanje nekaterih ključnih problemov sploh ni treba prižgati televizijskega dnevnika, ampak samo gledati reklame. »Najbolj zgovoren je oglas, ki mlade spodbuja, naj se pridružijo mednarodni verigi diskontnih prodajaln, kjer bodo za majhno plačo prodajali piščančja bedra za 0,53 evra. Prvič: kdaj je to postala karierna priložnost, ki bi se je morali mladi veseliti? In drugič: kaj mora biti v ubogem piščancu, da ga lahko prodajajo za tako ceno in pri tem še zaslužijo? Od kod je prišlo takšno meso in koliko zaslužijo delavci?« se je spraševal Kos. Že kritično gledanje takšnega oglasa nam pomaga razumeti družbo, v kateri živimo: katere so naše vrednote, koliko cenimo znanje in izobrazbo, zakaj nas pri politikih premamijo enake manipulacije kot pri televizijskih reklamah.

»Politik lahko upravlja množice na dva načina. Lahko se zgleduje po Severni Koreji, kjer vodstvo partije popolnoma nadzoruje informacije, izvaja cenzuro in kaznuje vse drugače misleče. Druga možnost pa je poplava informacij, kjer ves čas mešate lažne in resnične informacije, povzročite zmedo in občutek, da ni mogoče nikomur zaupati. Na ta način ljudi preženete v mnenjske mehurčke ali jih prisilite, da uporabijo kognitivne bližnjice in zaupajo najbolj glasnim avtoritetam,« je posledice informacijskega preobilja opisal Kos. Podobno kritičen je bil tudi Chiaverina. V šoli nikomur ne pride na misel, da bi otroke zasul z vsemi dostopnimi informacijami – od znanstvenih raziskav do komentarjev na družabnih omrežjih – in od njih pričakoval, da se bodo sami znašli in izluščili prave informacije. »Na ta način boste dosegli ravno nasproten učinek. Namesto da bi jih naučili kritičnega mišljenja, bodo postali dovzetni za argumente najbolj glasnega ali najbolj popularnega.«

Kos in Chiaverina sta povedala, da se v centre za promocijo znanosti vse pogosteje zatekajo ljudje, ki so nehali zaupati medijem, politiki in cerkvi, ampak želijo odgovore na življenjske zadrege poiskati v znanosti. Zato se včasih počutita skoraj kot terapevta ali profesorja za državljansko vzgojo, čeprav to ni njuna vloga. »Edino verski voditelji in politiki so lahko prepričani, da poznajo vse odgovore in veliko resnico,« je dejal Chiaverina. »Če spodbujate znanstveno razmišljanje in kritični dvom, boste zelo težko tekmovali z vsevedneži. Ob njih se boste zdeli nevedni in nesposobni. Težko si predstavljam političnega kandidata, ki bi v svojem programu uporabil geslo 'ne vem'. A bi prav takega najraje volil,« se je nasmehnil snovalec znanstvenih poskusov.

»V Hiši eksperimentov in podobnih znanstvenih centrih se pravzaprav bojujemo proti mogočnim silam fizike: gravitaciji in entropiji,« je svoje poslanstvo opisal Kos. »Ljudi spodbujamo, da bi se dvignili na višja energetska stanja, kjer so lahko radovedni in intelektualno dejavni. Neumnost je izjemno vztrajna, napada nas na vseh področjih, ampak se ji je treba enako učinkovito in izvirno upirati. To je nenehna hoja navkreber, za katero potrebujemo veliko volje in vztrajnosti, čeprav bi včasih najraje obupali.«

»A se na koncu vedno opomnimo, da naše prizadevanje le ni brezupno,« ga je dopolnil Chiaverina. »Znanci me včasih dražijo, da so kritični državljani zelo slabo prilagojeni na sedanjo družbo, saj jih ne bo hotel nihče zaposliti ali jim omogočiti ugledne kariere. Dobra novica pa je, da kritično misleči posamezniki doslej še niso izumrli. Kar pomeni, da morda tudi kritično mišljenje prinaša nekatere evolucijske prednosti, ki jih je vredno ohraniti,« je sklenil ameriški učitelj. Prednosti, od katerih je morda odvisno naše preživetje.