Prodati Postojnsko jamo? To bi bil šele zaresen biznis

Eno ljudskih izročil pravi, da je vinska trta starejša od človeka, včasih tudi pametnejša in nekdaj naj bi bila celo v raju. Je kraj brez vinske trte sploh možno imenovati raj, se je hudomušno vpraševal pokojni Drago Medved (Vinske bravure). Toda če je bil človek izgnan iz raja, pri tem sta seveda mišljena naša prastarša Adam in Eva, kako to, da jo imamo zdaj tu na zemlji? Nič drugače kot tako, da jo je Adam, ko je zapuščal raj, vzel s seboj. Ko je tekel proti vratom raja, je še za njim grmel božji glas. Čeprav prestrašen, se ni toliko zmedel, da ne bi, ko je pri vratih zagledal vinsko trto, hitro segel z roko po njej in jo izpuli, sam sebi rekoč: »Naj imajo moji potomci vsaj nekaj od raja!«

Kakšen bi bil šele božji srd, če bi Gospoda informirali, kaj se s trto dogaja na Koprskem, kjer ima družba Vinakoper 600 hektarjev najlepših zemljišč slovenske Istre. Pravi pravcati raj, za oči in dušo, ki skupaj z oljčniki in vrtovi osmišlja pokrajino ob morju. No, če je imel Adam v mislih potomce v tostranskem svetu »krvi, znoja in solz«, se je med potomci potuhnila tudi marsikatera zahrbtna duša. In prav taki se zdaj na vso moč trudijo (raz)prodati ta raj, ki ni samo podjetje z vsemi poslovnimi koordinatami, ampak je tudi del obmorske identitete, Koprčanom v ponos.

Večinska lastnika Vinakoper sta Istrabenz in Luka Koper. »Bavčarjev« Istrabenz razprodaja vse, da bi sanirali pogorišče, kar jim ne bo nikoli uspelo, nasprotno, še več škode bo. Med drugim bodo prodali svoj polovični delež v Adriafinu (skupaj z Luko 77,74-odstotni lastnik Vinakoper), na Luko Koper pa je začel pritiskati človek s pogledom šakala, naj nikar ne kupi Istrabenzovega deleža, ker bi to pomenilo tveganje pri poznejši prodaji in poslovno škodo. Gre kajpak za Marka Jazbeca, ki je menda že v NLB naredil veliko škode, za nagrado pa so mu v naročje potisnili SDH (Slovenski državni holding), ki kraljuje nad vsem skupnim premoženjem Šentflorjancev.

Včasih so Gospodove odločitve res čudne, posebno pa njegova »kadrovska politika«. Ampak pomembneje je nekaj drugega: ko so se v nevemkaterem birokratskem bunkerju domislili SDH, smo smrtniki menili, da bo ta generalštab ponujal naokoli slaba podjetja, ki pa se jih ob ustrezni pomoči še da oživeti. No, zgodilo se je ravno nasprotno, agenti SDH so se kot kobilice zapodili v uspešnejše družbe, ki jih ni težko prodati, četudi samo za en evro, tako kot vipavski Agroind. In tako so »v paketu« pripravljeni prodati vse: skupaj s Telekomom sečoveljske soline, skupaj z Vinakoper obmorsko kulturno krajino. Nič jim ni svetega, prodali bi tudi Tromostovje in Prešernov spomenik.

Posebno poglavje so seveda vodni viri. Ko se pleteniči, da mora pravica do pitne vode nujno v ustavo, že na vso moč brnijo črpalke za Heineken, Čehe, Arabce itd. Ko se bo začela razprodaja termalnih zdravilišč, pa bo sploh veselo. Ni izključeno, da bodo kmalu izbruhnili lokalni konflikti, naposled pa tudi širša demonstracija državljanske nepokorščine. Namreč. Kdo je tu sploh država, so to državljani ali SDH in podobne samovoljne birokratske institucije? Kaj pomeni javno dobro, kot je, na primer, voda? Nekaj, kar je v lasti vseh, ali pa je to distribucijski center raznih agencij in holdingov?

Če bo šel razvoj v sedanji smeri, se bo gotovo prej ali slej znova pojavilo vprašanje, kaj je sploh državna lastnina. V ustavi namreč piše, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov in da ima oblast ljudstvo. To zveni že smešno. Politični sistem morda še ustvarja videz udejanjanja te maksime, tisto, kar bi Marx definiral kot »materialno bazo«, pa je zbezljalo v nebo med demone. To reč obvladujejo razna politično-poslovna omrežja, o čemer je Ali Žerdin napisal knjigo. Naj kdo, na primer, skuša pojasniti tole: pravzaprav so vsi proti temu, da bi nadzornik v Luki Koper postal Jürgen Sorgenfrei, nasprotnik drugega tira, sumljiv človek, SDH pa javno mnenje ignorira.

Da imamo težave z upravljanjem državnega premoženja, celo konceptualno, je mogoče razbrati že iz kratic, ki lezejo na plan kot kurja jajca – Sod, Kad, DUBT, SDH in tako naprej. Stvar močno spominja na degenerativne čase samoupravljanja, ko je vzniknil Roman Albreht s svojo »delavsko ustavo« (zakon o združenem delu) in so nas čez noč osrečili s tozdi, sozdi, pozdi, sisi in podobno eksotiko. Saj res, vsakih deset let je bilo treba v ta namen spremeniti ustavo, kar se bo kmalu začelo dogajati tudi na Šentflorjanskem. Vsemu temu se je reklo »jugoslovanski eksperiment«, čeprav je bil bolj slovenski, kajti na jugu se jim ni sanjalo, kaj se plete po Kardeljevi buči, in so bili previdno tiho. No, zdaj imamo že vse nastavke za »slovenski eksperiment«.

Ta »eksperiment« bi utegnil biti nevaren, če bi država povsem zavladala civilni družbi v imenu občega interesa, kar se je pravzaprav že zgodilo. Navsezadnje ima država svojo »materialno bazo«, ljudstvo pa nič; nasprotno, vse bolj ga stiskajo kremplji birokracije, ki večinoma deluje nekompetentno in neučinkovito. Alexis de Tocqueville pravi, da poglavitna nevarnost, ki grozi modernim narodom, niso konflikti in nered, ki jih povzročajo posebni interesi, temveč nova oblika izvoljenega državnega despotizma. Mimogrede, gospod, slavni francoski politik in zgodovinar, je živel v prvi polovici 19. stoletja in je svobodo (po Perikleju) razumel kot najvišjo politično vrednoto. Ne pa demokracijo!

Seveda lahko sledi novega despotizma za paravanom demokratičnih mehanizmov najdemo tudi na Šentflorjanskem, vendar tu razmere niso naklonjene razmahu kakršne koli oblike despotije. Predvsem je država šibka, v marsikaterem pogledu impotentna, zato že sama sebe omejuje. Čeprav bi seveda politična birokracija hotela drugače. In drugo, mnogo pomembneje: svet bodo ali so že preplavile korporacije, ki vzpostavljajo celo svoje pravo, sodišča, zapore, vojaštvo itd. Korporacije vse hitreje izrinjajo države v nepomembnost. Kardelj je napovedoval, da bo država kot taka izumrla, kar se v resnici dogaja, vendar ne po nekem idealističnem scenariju, kot ga je imel v mislih.

Hecno je, da je tu Slovenija neke vrste ladijski kljun; v to vrsto »globalizacije« smo zarezali med prvimi. Država je v vse slabšem stanju (vojska, policija, sociala, zdravstvo, šolstvo … same rane), razna omrežja, ki jih smemo vzporejati s korporacijami, pa se širijo kot pajkove mreže. Neoliberalizem se je tako globoko zažrl v vse, ne samo v institucije in ekonomijo, temveč tudi v zavest vladajočih slojev. Če bo ta norost nekega dne pojenjala (do tega bo preteklo še mnogo vode), bo nujna nekakšna detoksikacija, razstrupitev. Kakemu Junckerju pa seveda ne bi škodila niti nežna lustracija. No, in takrat bodo korporacije in omrežja začeli vračati vse nakradeno, tako kot je bilo pri nas z denacionalizacijo? Primite se za čelo.

V neki jami smo speleologi doživeli presenečenje. Neki možakar je v pasti lovil hroščke, stonoge in sploh tisti jamski mrčes. »Pa veste, koliko je ta svinjarija vredna?« se je obregnil, ko smo si upali pripomniti, da je njegovo početje kaznivo. Vsak hrošček nekaj tisoč evrov. Če bi mogel, bi lovil tudi človeške ribice, navsezadnje pa bi prodal tudi Postojnsko jamo, to bi bil šele zaresen biznis. »Od kod pa ste?« smo previdno vprašali. Sem od SDH!