Tiskane izdaje
Orbán go home to Russia, duhovito kliče eden od transparentov na demonstracijah v Budimpešti, ki se vlečejo že dober teden. Konec minulega tedna se je na ulicah madžarskega glavnega mesta denimo zbralo več kot 70.000 ljudi in složno stopilo v bran ugledni Srednjeevropski univerzi. Elitni visokošolski ustanovi, ki se z nekaterimi programi uvršča med petdeset najboljših na svetu, zdaj pa bi jo Orbánova desničarska vlada rada izgnala iz države. Ker ne sodi v njen mentalni in intelektualni koncept. Ker je preveč liberalna in ker študente uči o demokraciji in človekovih pravicah. To pa seveda ni po meri Viktorja Orbána in njegove vladajoče stranke Fidesz, ki ima v državi tako rekoč absolutno večino. Orbánovi vatli so že od (njegovega drugega) prihoda na oblast pred sedmimi leti namreč povsem drugačni in v resnici močno spominjajo na poteze države, kamor predsednika madžarske vlade pošilja uvodoma omenjeni transparent.
V Evropi se danes dogajajo nenavadni politični procesi, pred katerimi si uradna politika nerazumljivo zatiska oči. Na Zahodu se močno krepijo desničarska, neofašistična gibanja, ki so svojega idola vročično našla na nasprotnem, vzhodnem koncu celine. V Vladimirju Putinu in drugih vse bolj avtoritarnih režimih, ki se s svojo ksenofobijo in ukinjanjem demokracije imenitno ujemajo z uničujočo desničarsko plimo na Zahodu.
V evropskem političnem besednjaku je zato že pred časom nastal nov pojem – putinizacija, ki postaja sinonim za (ponovno) vračanje enopartijskega sistema in vse bolj uničujočo erozijo demokratičnih standardov in inštitucij. Kdo je izumil to novo politično definicijo, ni znano. Zdi se, da se je dokončno uveljavila januarja lani, ko je takratni predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz ob drami s poljskim ustavnim sodiščem javno opozoril na »nevarnost putinizacije evropske politike«. K temu opozorilu iz Strasbourga ga je bržkone spodbudil prav plakat s protestov v Varšavi, kjer je jasno pisalo: Ne putiniziranju Poljske!
Toda izraz je bil v bistvu rojen že veliko prej. V Tbilisiju so že kmalu po propadu revolucije vrtnic začeli govoriti o putinizaciji Gruzije. Nasprotniki Baracka Obame so denimo obupano svarili pred »putinizacijo ameriške politike«. Še dlje je šel znani švicarski teolog Hans Küng, ki je za časa prejšnjega papeža Benedikta XVI. resno opozarjal na »nevarne procese putinizacije v katoliški cerkvi«, ki jo je zdajšnji papež Frančišek morda vendarle preprečil.
Vladimir Putin in Viktor Orbán. Foto: Reuters
A medtem se je seveda popolnoma putinizirala tudi turška politika. Referendum o novih predsedniških pooblastilih, ki ga je Erdoğan oklical za prihodnjo nedeljo, je zgovoren dokaz za to, da med Ankaro in Moskvo v političnem smislu res ni več nobenih večjih razhajanj. V obeh zgodbah gre namreč za neprikrito ukinjanje demokracije. Diktatorji demokracijo potrebujejo za to, da se povzpnejo na oblast, potem pa jo brž začnejo ukinjati, saj preveč demokracije lahko sila negativno vpliva na poslušnost naroda. Tudi zato je po svetu vse več politikov, ki naravnost uživajo v tem, da so življenja ljudi izključno v njihovih rokah.
Bertelsmannova fondacija si je omislila celo posebni indeks BTI (Bertelsmann Trasformation Index), s katerim merijo stopnjo putinizacije v državah srednje in vzhodne Evrope ter Balkana. Rezultati so kajpak porazni. Med sedemnajsterico, zajeto v raziskavo, demokratični standardi dramatično padajo v kar dvanajstih državah. Poleg Rusije, ki je poglavje zase, najhuje prav na Poljskem, Madžarskem, v Romuniji, Srbiji, Makedoniji, nekatere (klerikalne) odtenke putinizma pa je (ob družinskem zakonu in drugih demografskih temah) seveda resno čutiti tudi v Sloveniji.
Pravi paradoks je, da je virus putinizacije zajel celo tiste članice Evropske unije, kjer so po desetletjih krutega in surovega življenja v totalitarnem režimu pravzaprav sanjali o vstopu v demokratični svet. Toda težava je, da članstvo v Evropski uniji ni bistveno zmanjšalo ekonomskih razlik med tako imenovano staro in novo Evropo. Te razlike so se marsikje celo poglobile, kar je seveda močno okrepilo protievropske politične sile v teh državah. Zato se putinizacija ne dogaja samo z vrha. Ne vsiljujeta je denimo le Viktor Orbán ali Jarosław Kaczyński, ampak se putinizem v bistvu poraja tudi od spodaj. Med množicami, ki jim Evropska unija ni prinesla obljubljenega raja. Toda mar jim ga res lahko prinese Rusija, kjer je ekonomski in politični položaj še veliko hujši in zagatnejši kot na Poljskem ali Madžarskem?
Dramatična zgodba z ukinjanjem Srednjeevropske univerze (CEU) v Budimpešti se je pravzaprav začela v Sankt Peterburgu, kjer so oblasti prejšnji mesec prepovedale delovanje tamkajšnje Evropske univerze, ene najboljših visokošolskih ustanov v vsej Rusiji. Boj za njeno ukinitev je prvi začel ultrakonservativni poslanec dume Vitalij Milonov. Znan je predvsem kot avtor zloglasnega zakona o prepovedi propagande homoseksualizma, ki ga je duma sprejela po hitrem postopku. Prav Milonov je oblasti opozoril na »številne nepravilnosti« na univerzi, med katerimi so ga najbolj zbodle študije spola. Izjavljal je, da je zanj to nekaj ogabnega, neznanstvenega, lažnivega in zato nezakonitega … Podpornikov ima seveda veliko. V njegovih krogih pravijo, da univerza pravzaprav ves čas širi in propagira lažne vrednote in da njen cilj ni znanstveno raziskovanje, ampak predvsem »priprava elitnih borcev za prihodnjo demokratizacijo Rusije« …
Oblasti so zelo hitro reagirale na tovrstne obtožbe. In čeprav Evropska univerza, ustanovljena leta 1994, podobno kot v Budimpešti tudi s pomočjo Sorosa, že dolgo velja za nekakšno trdnjavo humanističnih študij v Rusiji, so jo na podlagi lažnih obtožb v resnici zaprli. Predvsem zaradi vrste tehničnih in birokratskih pomanjkljivosti, med katere denimo sodi tudi odsotnost poziva na boj proti alkoholizmu med študenti … Vodstvo univerze bo seveda storilo vse za ukinitev prepovedi, toda boj bo trd. Ker je na dlani, da gre za politično odločitev, kar priznava tudi politolog Nikolaj Petrov. Kremelj je namreč dal jasno vedeti, da na ruskih univerzah ne bo več nihče predaval in propagiral zahodnih političnih vrednot, človekovih pravic in demokracije …
Za nekaj podobnega gre v bistvu tudi v Budimpešti. Oliver Aas, študent iz Estonije, denimo pravi, da so se problemi v resnici najprej začeli na oddelku za študije spolov, zaradi česar so ruski konservativni krogi v internetnih forumih njihov oddelek začeli razglašati za »genderni fakultet« in jih obmetavati s psovkami. A problem je seveda veliko širši. Na to opozarja tudi rektor univerze Michael Ignatieff, nekdanji profesor na Harvardu, ki zelo dobro pozna Madžarsko in vzhodno Evropo. Korenine ima namreč v Rusiji. Njegov praded je bil denimo notranji minister, po umoru carja Aleksandra II., njegov ded pa minister za izobraževanje za časa zadnjega ruskega carja Nikolaja II. Po revoluciji je družina Ignatjevih zbežala iz Rusije. Najprej v Anglijo, nato pa v Kanado, kjer je še pred nekaj leti vodil liberalno stranko in kandidiral tudi za kanadskega premiera.
Michael Ignatieff, ki ga je v boju za obstoj univerze v Budimpešti doslej podprlo že skoraj dvajset nobelovcev in več kot tisoč uglednih akademikov z vsega sveta, pravi, da gre zdaj predvsem za obrambo načel akademske svobode. In za prihodnost liberalne demokracije v vzhodni Evropi, ki se je znašla pod strahovitim udarom. V skladu z modeli, ki jih Evropi in svetu ponuja Moskva. Paradoks je, da se prvič v zgodovini Evropske unije dogaja, da ena od njenih članic zapira svobodne izobraževalne ustanove, ki promovirajo človekove pravice, demokracijo in transparentnost vladnega početja. Univerzo, kjer skupaj sedijo Američani, Rusi, Ukrajinci in Balti …
Ignatieff, avtor več izvrstnih knjig, ima seveda popolnoma prav. Toda problem je, da Evropska unija ob dogodkih v Budimpešti (in tudi sicer na vzhodu Evrope) v glavnem neznosno molči. Zakaj ta molk? Filozof Gáspár Miklós Tamás pravi, da v Uniji uradno sicer ne odobravajo Orbánove retorike, to, kar počne v praksi, pa je za Bruselj popolnoma okej. To je zdaj evropski (konservativni) mainstream. Vsa Evropa bi bila rada Viktor Orbán. Toda ob tem v Bruslju pozabljajo, da znajo biti procesi na Vzhodu še veliko nevarnejši in usodnejši od brexita, saj se zanesljivo ne bodo končali zgolj z zapiranjem univerz in ukinjanjem demokratičnih svoboščin.
