Različni svetovi, v katerih delajo novinarji na začetku 21. stoletja

V oskarjevskem dokumentarnem filmu Citizenfour (2014) sta se režiserka Laura Poitras in novinar Glenn Greenwald odpravila v Hongkong, da bi se prvič srečala s skrivnostnim novinarskim virom. V hotelski sobi ju je pričakal neznani mladenič Edward Snowden. V prihodnjih tednih je postal najbolj prepoznaven žvižgalkar na svetu.

Poitrasovi in Greenwaldu je izročil zaupne dokumente o nezakonitih prisluhih in prvič javno dokazal, da so ameriške in druge tajne službe v imenu vojne proti terorizmu sistematično kratile državljanske pravice uporabnikov elektronskih komunikacij. V filmu je režiserka zelo dobro pokazala, kako tipajoče je bilo njihovo prvo srečanje. Z Greenwaldom sta se ves čas spraševala, ali je neznani mladenič sploh verodostojen. Kako preveriti avtentičnost strogo zaupnih dokumentov? Kaj če Snowden samo išče medijsko pozornost ali pa so ga jima podtaknile tajne službe, da bi ju osramotile?

Podobne pomisleke je imel tudi tedanji urednik britanskega Guardiana Alan Rusbridger, ki sta mu Poitrasova in Greenwald ponudila zgodbo. Zato je v Hongkong poslal svojega izkušenega preiskovalnega novinarja in urednika Ewena MacAskilla, ki je imel samo eno nalogo: presoditi, ali je Edwardu Snowdnu mogoče zaupati.

»Odgovornost je bila res velika,« mi je prejšnji teden na mednarodnem festivalu novinarstva v italijanski Perugii povedal umirjeni gospod s prepoznavnim škotskim naglasom, ki sem ga takoj prepoznal iz Poitrasinega filma. »Pričakoval sem precej tipičnega uradnika srednjih let, ki so ga odžagali ali spregledali pri napredovanju, kar je najpogostejši profil žvižgalkarja. Namesto tega me je pričakal devetindvajsetletnik z idealističnimi motivi, neverjetno zgodbo in zaupnimi dokumenti, ki so potrjevali in presegali vse naše domneve o delu tajnih služb. Kljub temu sem že po slabi uri pogovora začutil, da mu lahko zaupam.«

Kaj ga je prepričalo? »Seštevek vseh podrobnosti. Bil je ravno prav zmeden, negotov in prestrašen, kot bi pričakoval od človeka v njegovih okoliščinah. Ni zvenel naučeno, sproti je razmišljal o posledicah in se odločal, kaj naj stori. Hkrati pa je bila njegova zgodba konsistentna. Nikoli ga nisem ujel na laži, ni se izmikal vprašanjem in zelo dobro je vedel, kaj hoče doseči,« je dejal MacAskill. A takoj poudaril, da se ni zanašal samo na izkušnje in psihologijo, saj so njegovi kolegi na ameriškem uredništvu Guardiana sproti preverjali vse podatke, ki jih je izvedel od sogovornika. Ves čas se je pogovarjal tudi z Greenwaldom in primerjal ugotovitve – je Snowden obema povedal enako zgodbo ali se je kje zarekel.

»Preiskovalno novinarstvo se je v dobi wikileaksa, Edwarda Snowdna in panamskih dokumentov zelo spremenilo. Niti najboljši novinar in največja medijska hiša se ne moreta več sama lotiti tako kompleksne in globalne zgodbe. Nihče nima dovolj denarja, znanja in izkušenj. Nobena redakcija ne more opaziti vsake napake in pomisliti na vse plati zgodbe. Snowdnova razkritja so bila tako odmevna samo zato, ker smo se naučili sodelovati in dopolnjevati. Takšno sodelovanje je bilo zame velika sprememba, saj novinarji veljamo za velike individualiste, ki raje tekmujejo med sabo, kot bi se povezali za skupne cilje.«

Mafija, d. d.

Novinarji in uredniki Guardiana so med pisanjem o Snowdnovih razkritjih velikokrat občutili, kako pomembno je postalo sodelovanje med novinarji, medijskimi podjetji in ponudniki tehnologije, je pojasnil MacAskill. Nekaterih člankov o britanski obveščevalni agenciji GCHQ niso smeli objaviti v Veliki Britaniji, ampak so jih uporabili v ameriški (spletni) redakciji časopisa. Ko so predstavniki britanske vlade pritisnili tudi na ameriško podružnico, so se povezali z New York Timesom in Washington Postom, na katera britanska vlada ni mogla vplivati. Zato je treba pred vsako globalno preiskovalno zgodbo pripraviti zelo podrobno strategijo: v kateri državi je najbolj varno hraniti podatke? Kje so mediji najbolj svobodni? Kje je novinarja najteže utišati s tožbami?

Takšni ukrepi ne pomenijo samo dodatnih novinarskih parov oči in učinkovite obrambe pred cenzuro. Panamski dokumenti so pokazali, da novinarji veliko laže pokrivajo lokalne teme, če se lahko naslonijo na mednarodni konzorcij. Številni udeleženci iz Afrike, Južne Amerike in jugovzhodne Evrope so povedali, da brez odmevnega mednarodnega razkritja skoraj ne morejo pisati o domačih politikih ali gospodarstvenikih, ker se njihovi uredniki in lastniki bojijo pritiskov. Mednarodna razkritja spornih dokumentov so zanje dragocen alibi, ki jih varuje pred domačimi vplivneži. Čeprav tvegajo, da jih bodo doma razglasili za sodelavce pri mednarodni zaroti.

Omrežna organiziranost je vse bolj pomembna tudi zaradi varnosti novinarjev. Italijanske organizirane kriminalne združbe – Cosa nostra, Gomora in N'drangheta – so razvile zelo prefinjene načine za utišanje nadležnih medijskih glasov. Italijanski predavatelji so potrdili izkušnjo znanega italijanskega novinarja in publicista Roberta Saviana, ki mora zaradi knjige o Gomori živeti v policijskem varstvu. V intervjujih je povedal, da se mu verjetno še dolgo ni treba bati bombe pod avtomobilom ali najetega strelca, saj so mafije prevzele korporativne metode. Nasprotnike najprej izmučijo s tožbami, nato jih osamijo in poskrbijo, da ostanejo brez prihodkov, ker si jih nihče ne upa zaposliti. Njihovi lobisti poskrbijo za medijske napade in razširijo nezaupanje v novinarjeve članke, nato lahko počakajo tudi po več let do končnega udarca – ko že vsi bralci in politiki pozabijo, komu se je novinar zameril in zakaj so ga ubili.

Zelo podobne izkušnje so opisali novinarji, ki raziskujejo korupcijo in organizirani kriminal na Balkanu in v jugovzhodni Evropi (Barbara Fabro, Saša Leković, Milorad Ivanović …). V številnih nekdanjih socialističnih državah je zelo težko razmejiti politiko, policijo, organizirani kriminal in največje tranzicijske poslovneže, ki so pogosto tudi medijski lastniki. Medijski napadi na novinarje so pravilo, politični veljaki so večkrat zlorabili policijo in tajno policijo za pridobivanje informacij o kritičnih posameznikih: podrobnosti iz zasebnega in družinskega življenja, ki so se znašle v režimskih tabloidih in spletnih straneh. Zato so se začeli nekateri centri za preiskovalno novinarstvo organizirati tako, da se z določeno zgodbo nikoli ne ukvarja samo en novinar. S tem poskušajo odvrniti napade na posamične avtorje in preprečiti, da bi z utišanjem enega novinarja potihnila tudi njegova zgodba – kar je največja želja vsakega politika, kriminalca ali poslovneža, ki se ustraši javnega razkritja.

Razkrinkati, osramotiti, zapreti!

Največji vir obremenilnih informacij za novinarje ostajajo elektronske komunikacije in družabna omrežja: kaj objavljajo na facebooku, s kom komunicirajo po mobilniku in kaj si dopisujejo po elektronski pošti. Tajna policija in najeti hekerji kriminalnih združb zelo dobro izkoriščajo dejstvo, da novinarji tudi po Snowdnovih razkritjih zelo slabo poskrbijo za elektronsko varnost. Ne uporabljajo šifriranih povezav, ne šifrirajo podatkov na mobilniku in računalniku, ne znajo zavarovati identitete svojega vira. Kljub temu da so lahko posledice njihove neprevidnosti zelo hude.

»Tuji novinarji se odpravijo v Sirijo, da bi poročali o državljanski vojni in islamski državi (Isis). Že na prvi cestni zapori pa jim pripadniki Isisa poberejo mobilnike in na njihovem facebooku preberejo, da so novinarji. Z nekaj dodatnimi kliki ugotovijo, kdo so njihovi viri v Siriji, s kom so se že srečali in kakšna so njihova politična stališča. Številni takšni novinarji niso živi zapustili države ali pa se je Isis pozneje znesla nad njihovimi sogovorniki,« je povedal sirijski novinar Hadi Al Katif.

Ustanovitelj nevladne organizacije Tactical Technology Collective je pojasnil, da imajo z varnostnim urjenjem novinarjev in političnih oporečnikov zelo veliko težav, ker ljudje ne razumejo, da vsako spletno objavo ali sporočilo na družabnem omrežju vidijo tudi njihovi sovražniki. Zaradi neprevidnih objav je lani izgubil novinarskega prijatelja, ki je pred Isisom pobegnil v Turčijo in na facebooku takoj objavil novo lokacijo. »Pri Isisu so proučili njegove spletne navade ter mu poslali agenta, ta se je vključil v prijateljsko mrežo in pridobil njegovo zaupanje. Nato ga je ubil – skupaj še z enim nedolžnim znancem, ki je bil po naključju zraven,« je novo obliko političnih umorov opisal Katif. Toda tudi takšne zgodbe ne odvrnejo novinarjev od novega selfija ali tvita.

Na lahkomiselne zahodne novinarje je jezen tudi najbolj znani ganski preiskovalni novinar Anas Aremeyaw Anas, ki velja v Afriki za novinarskega superheroja. »V Afriko se velikokrat podajajo novinarski avanturisti ali ljudje, ki so se naveličali izpolnjevati obrazce za dostop do informacij javnega značaja. Takšni posamezniki so za nas nevarni in škodljivi, saj ne poznajo naše družbe in pogosto ogrožajo vse, s katerimi se srečajo,« je bil kritičen Anas, ki je tudi v Perugii nastopil s posebno masko, ki mu je zakrila obraz in spremenila njegovo fizionomijo. »Preiskovalno novinarstvo je v Afriki nevarno početje in včasih se je treba sprijazniti, da cilj upravičuje sredstva. Moj cilj je jasen: zlikovce je treba razkrinkati, osramotiti in zapreti. Jaz pa moram priskrbeti dokaze.«

Anas pri delu uporablja metode, ki jih ne bi odobrila nobena zahodna novinarska organizacija: delo pod krinko, prevzemanje lažne identitete, skrite kamere, tajno snemanje in ponarejanje dokumentov. Tako je nedavno razkrinkal korupcijo v sodstvu in ujel več deset sodnikov, ko so prejemali podkupnino. Med preteklimi nalogami je posnel razmere v ganskih zaporih in norišnicah, razkril trgovino z dojenčki albinov, ki jim tradicionalni zdravilci pripisujejo čudežne moči, opisal preprodajanje humanitarne pomoči in posnel številna poročila o kraji afriških naravnih bogastev. V pogovorih za zahodne medije zato vedno odgovarja tudi na vprašanja o njegovi novinarski etiki, ki so zanimala tudi voditeljico pogovora Antonello Sinopoli. A je samo ponovil trditev, da si v Afriki ne more pomagati z zahodno novinarsko etiko, če hoče doseči spremembe. Spremembe pa zanj pomenijo odpuščeni in zaprti sodniki, ki so jih aretirali in obsodili zaradi njegove zgodbe.

Rezultati, s kakršnimi se zahodne demokracije po razkritjih wikileaks in panamskih dokumentov ne morejo pohvaliti.

Digitalni fevdalizem

Politikom, kriminalcem, odvetnikom, tajnim policistom in drugim običajnim nasprotnikom novinarskega dela se je v zadnjih desetih letih pridružil še en nepričakovan, a skoraj neopazen zaveznik: podjetniki iz kalifornijske silicijeve doline.

Na novo grožnjo je obiskovalce opozoril ameriški novinar in profesor novinarstva Dan Gillmor – veliki tehnološki optimist, ki je pred več kot desetimi leti izdal zelo vplivno knjigo We the Media (2004) in napovedal hiter razmah »državljanskega novinarstva«. Gillmor je trdil, da se bodo državljani in neodvisni novinarji z močjo interneta uprli starim medijskim monopolom ter ustvarili bolj pluralno in svobodno medijsko sfero, v kateri bomo sodelovali vsi – ne glede na družbeni status in moč. Njegova pričakovanja so se na prvi pogled uresničila, saj lahko danes vsak uporabnik pametnega mobilnika tekmuje z veliko medijsko korporacijo, nagovarja sledilce na družabnem omrežju in sam izbira medijske vsebine. Vendar se za prividom neomejene uporabniške svobode skrivajo zelo nevarni trendi.

»Še pred dobrimi desetimi leti je bil internet čisto drugačen kot danes. Vsak je lahko postavil svojo spletno stran, napisal blog ali ustanovil spletni medij. Vsak je lahko dosegel globalno občinstvo, saj je bil prostor popolnoma odprt,« je zgodnja leta spletnih medijev opisal Gillmor. »Nato so se med ustvarjalce in občinstva postavili novi informacijski vratarji. Najprej so informacije izbirali spletni iskalniki in odločali, katere vsebine in storitve se bodo znašle na prvi strani googlovih zadetkov. Sledili so velike prodajne platforme in družabna omrežja, ki jih danes pooseblja facebook. Če v Braziliji ali Indiji vprašate povprečnega uporabnika interneta, facebook ni več samo spletna storitev. Iti na facebook je postala sopomenka za iti na internet.«

Zakaj je to slabo? Gillmor je prepričan, da facebook in druge spletne platforme ne bi smele nadomestiti nekdanjega odprtega interneta, saj gre za zaprte sisteme, v katerih ima lastnik platforme absolutno informacijsko moč. Lastniki facebooka določajo pravila objave. Njihovi algoritmi odločijo, komu bodo pokazali določeno objavo. »Lastniki in uredniki medijev se trudijo prilagoditi facebooku, da bi laže dosegli njihove uporabnike. Vendar si s tem kopljejo jamo, iz katere se ne bodo nikoli več rešili. Na tuji platformi ne morejo zgraditi vzdržnega poslovnega modela in ohraniti uredniške avtonomije. Facebooku pa bodo podelili moč, kakršne ni imel noben medijski imperij v dvajsetem stoletju.«

Gillmorjeva svarila pred novim digitalnim fevdalizmom so pokazala, v kako zelo različnih svetovih morajo delati novinarji na začetku 21. stoletja. Na festivalu v Perugii so se ti svetovi za nekaj dni srečali. Računalniški programerji, ki so se novinarjem pomagali prebijati skozi panamske dokumente, so sedeli na nastopu italijanskega avtorja, ki ga zaradi mafijskih groženj varuje policija. Študenti medijskih študij so tvitali s predavanj in poslušali nasvete, kako preživeti pod islamsko državo. Predstavniki tehnoloških podjetij so se v zadregi nasmihali kritikom, ki so opozarjali na digitalno cenzuro in zahtevali transparenco računalniških algoritmov. Novinarski honorarci pa so morali za domače medije poročati o hitrem napredku novinarskih programskih robotov, ki v nekaj sekundah sestavijo brezhibno poslovno novico ali poročilo z nogometne tekme.

Prihodnost novinarskega poklica bo odvisna predvsem od tega, ali bodo znali ti ločeni svetovi poiskati skupno identiteto in prepoznati skupnega nasprotnika, ki ostaja enak – ne glede na zgodovinsko obdobje, družbeno ureditev in tehnološko platformo. Politična in ekonomska moč, ki je nihče ne nadzoruje in ne kaznuje njene zlorabe.