Tiskane izdaje
Je profesor na Sorbonne Nouvelle (Université Paris III), Američan, ki štirideset let živi v Franciji. Od leta 1991 je francoski državljan. Ukvarja se s politikami migracij, družbenimi gibanji, povezanimi s priseljevanjem, rasnimi in etničnimi manjšinami, diskriminacijo in javnimi politikami. Od leta 2011 predava ameriške študije.
Nova Sorbona v četrti Odéon je ena od samo treh, ki so ostale v pariškem središču, po letu 1968 je najstarejša akademska institucija eksplodirala v več kot petnajst univerz, kazensko so jih razmestili v predmestjih. Sestala sva se v stavbi na ulici l'Ecole-de-Médecine, med kosilom v bližnjem bistroju, ob kozarcu vina in pašti all'arrabbiata, je razlagal koncept laicizma v Franciji: od njegovega nastanka kot orodja za upravljanje različnosti do preoblikovanja v ideologijo izključevanja. Sprehodil se je od Mitterranda – »z njemu lastnim makiavelizmom je promoviral Nacionalno fronto, kot način delitev desnice; 30 let kasneje Francija plačuje račun« – do Hollanda, ki socialne občutljivosti nima niti za naprstnik. Pravi, da za socialiste ni rešitve.
Kako je novembrski teroristični napad vplival na vprašanje migracij in priseljevanja v Franciji?
Napadi so povečali strah, naredili Francijo manj gostoljubno. Namesto pričakovanega usklajevanja članic Evropske unije in porazdelitve beguncev, ki prihajajo, so se države zaprle. Bojazen in nezaupanje širijo tudi mediji in politične stranke. Skrajno desne in desne stranke, celo del socialistov, nasedajo ideji o sumljivi muslimanski prezenci, ki potrebuje sistemski policijski nadzor. Nekateri poskušajo razviti idejo, da če ima Belgija Molenbeek, potem utegne biti »100 Molenbeekov« v Franciji; vladni minister je izjavil prav to.
To stigmatizira in ustvarja paniko. Brez dvoma obstajajo potencialni teroristi, a zato še ne moremo sklepati, da so ljudje, ki nosijo določen tip obleke, povezani s terorizmom. Strah in nezaupanje sta povsod in prevečkrat prihajata »od zgoraj«, od politikov, ki so zainteresirani za perpetuiranje tega. Razmere me spominjajo na raziskavo, ki jo delam o mehiških in srednjeameriških priseljencih v Združenih državah. V Franciji in ponekod v ZDA obstaja tendenca, da se celotne, vse večje panetnične kategorije – muslimane, latino prebivalce – označuje za potencialno sumljive. Kolektivni sum ustvarja večjo verjetnost za tisto, kar v ZDA poznamo kot rasno profiliranje. V Franciji se termin ne uporablja veliko, sam pojem rase, celo v kritično sociološkem smislu, je predmet najširše kolektivne alergije, zavračanja. In vendar takšne diskriminatorne prakse, kakorkoli jih že imenujejo, tukaj obstajajo. Muslimane nenehno sumijo, da niso dovolj laični ali da so preveč »komunitarni«, pri čemer pa ni jasne definicije, kaj slednje pomeni; meja med sprejemljivim in nesprejemljivim je nedoločna, to spodbuja samo še večjo sumničavost in ovira zdrave odnose znotraj francoske družbe.
Šokira me, kar je zadnje dni slišati iz ust članov socialistične vlade, recimo ministrice za ženske zadeve, češ da so nesprejemljiva oblačila, ki se identificirajo kot muslimanska. Še bolj sprevrženo je kolektivno zanikanje islamofobije. V Franciji obstajajo oblike islamofobije, toda nekateri, na desni in tudi na levi, trdijo, da pač ni mogoče govoriti o islamofobiji, ker s pojmom manipulirajo radikalni islamisti, ga hočejo izkoristiti. Na ta način ljudem preprečujejo, da bi sploh spregovorili in ožigosali diskriminacijo, ki jo doživljajo. Gledamo obliko kolektivnega zanikanja, celo kolektivne histerije.
Kdaj je politični mainstream krenil tako skrajno desno?
Prvi, ki je tovrstni rasizem naredil za del mainstreama, je bil Nicolas Sarkozy, predsednik v letih od 2007 do 2012. Bil je most med skrajno desnico in klasično desnico. Vsi mehanizmi ločevanja skrajne desnice od preostale družbe so se sesuli. Sarkozy je zadnje čase manj politično uspešen, a če se pojavi kot resen kandidat na volitvah leta 2017, bo verjetno sklenil neke vrste sporazum in spustil ministre Nacionalne fronte v vlado.
Tega, kar počne socialistična vlada, ni bilo pričakovati, mar ne?
Sem osupel, a v mnogočem ne presenečen. Odnos vlade temelji na določeni koncepciji laicizma, ki je definirana rigidno, celo etnocentrično – na način, da ljudje, ki gojijo očitne muslimanske prakse in nosijo muslimanska oblačila ne morejo biti dobri državljani. To ni laïcité, kakor koncept razumem sam. Francoski zgodovinar laicizma Jean Baubérot je v številnih delih pokazal, da je bil zgodovinsko laicizem občasno na novo izpogajan. Z drugimi besedami: meje med vero in državo, med javnim in zasebnim je mogoče od časa do časa na novo razložiti, tako da upoštevajo družbeno stvarnost. Današnja realnost Francije je velika prisotnost druge, tretje generacije priseljencev iz nekdanjih severno- in zahodnoafriških kolonij. Med ljudmi teh korenin nastaja oblika postkolonialne kritične zavesti; opažajo, da jih francoska družba obravnava večinoma diskriminatorno. Če se v družbi vse, kar je videti islamsko, obravnava kot premalo laično, potem to pomeni izdajo laicizma. Slednji ni nasproten religiji kot taki, sprejema vere, ki jih ljudje prakticirajo. Zdaj pa vse močnejša postaja ideja, da islam ni kompatibilen z laicizmom in da hočejo ljudje, ki imajo islamski videz, spodkopati, zrušiti laicizem in sploh francoski, evropski način življenja.
Popis prebivalstva v Franciji, drugače kot v ZDA, ljudi ne sprašuje o rasnih in etničnih kategorijah, s katerimi se identificirajo. Lahko razložite?
Vprašanje se pojavlja zadnjih 8, 10 let. Eden od mojih kolegov v uredniškem odboru Mouvements je Patrick Simon, demograf, ki dela za Institut national d'études démographiques (INED). Je soavtor poročila z naslovom Trajectoires et origines. Enquête sur la diversité des populations en France (2015). S skupino raziskovalcev poskuša poiskati načine ugotavljanja etničnih zgodovin, proučuje, kako so povezani z izkušnjami diskriminacije. Tega v Franciji ni mogoče narediti z uporabo etničnih in rasnih oznak kot v ZDA. Ameriški sistem nemara ni najbolj idealen, a tukaj sociologi in demografi bijejo pravo bitko za to, da bi lahko izmerili stopnjo diskriminacije.
Zanimiv je kratek poskus merjenja diskriminacije pod Sarkozyjem. Ta ni imel trdne, koherentne vizije državljanstva ali republike, toda na neki točki je doumel, da ljudje hočejo ukrepanje glede diskriminacije, hkrati je temo lahko »ukradel« levici. Leta 2008 je imenoval poslovneža Yazida Sabega na položaj vladnega ministra, komisarja za različnost in enake možnosti. Sabeg je poskušal z idejo raziskave, v kateri bi ljudi spraševali, ali se počutijo diskriminirane in na kakšni podlagi – kot Muslimani? Arabci? Afričani? Temnopolti? To ni bil način etničnega označevanja, samo opredeljevanje njihove izkušnje diskriminacije. Nenadoma pa so projekt ukinili, Sabeg je ostal minister, vendar je moral molčati. Razlog so bile reakcije, in to ne samo skrajne desnice in desnice, temveč tudi dela levice. Projekt so razglasili za nasproten republikanskim vrednotam, rekli so, ne moremo vendar po ameriški poti pripisovanja etničnih kategorij, državljanstvo ne more biti predmet etničnega kategoriziranja. Vse, kar je ostalo, so prizadevanja redkih raziskovalcev, ki poskušajo določiti etnično poreklo brez sprejemanja etničnih in rasnih oznak.
Nekateri teoretiki, ki raziskujejo družinske vzorce, pravijo, da je v Evropo vstopila mediteranska družinska struktura. Namesto tega, da bi tradicionalni tip družine izginil v Magrebu, Alžiriji denimo, so priseljenci obnovili ta vzorec tukaj. Kako komentirate?
Kot nekdo, ki se ukvarja s politologijo in ga zanima pomen kulture v sodobni družbi, ne morem kar zavreči ideje, da priseljenci v nova okolja prinašajo kulturno pogojene vzorce obnašanja in da utegnejo ti vzorci v družbah, ki so jih bile sprejele, tudi nekaj časa obstati; ne glede na obratne procese, ki sočasno potekajo. Imam pa dvome o zamislih, da je treba kulturo uporabljati kot način razdvajanja določenih kategorij, in za označevanje teh ljudi kot esencialno drugačnih in zato nezmožnih asimiliranja. Ko je sociolog Hugues Lagrange objavil knjigo Zanikanje kultur (Le déni des cultures, 2010), je sprožil precej kontroverz. Resda se je poskušal izogniti karikiranju in stigmatiziranju, pa je vendarle trdil, da kulturni dejavniki – konflikti in nerazumevanja glede kulturnih vrednot – vplivajo na vzorce obnašanja med otroki priseljencev: na avtoritarno vedenje dečkov, prestopništvo idr. To je občutljiv teritorij. Če bi sam raziskoval te stvari, bi bil moj refleks, da dam besedo naprej tistim, ki se jih zadeva neposredno tiče. Vse preveč je namreč ljudi, ki govorijo o njih in v njihovem imenu.
Kaj se dogaja z levico?
Levica je zelo razdeljena glede reči, o katerih se pogovarjava. Obstajata vsaj dva strukturna razloga, zakaj je tako šibka in razdeljena. Eno je temeljno vprašanje politične ekonomije, namreč, kako zaobrniti plimo neoliberalnega kapitalizma. Socialistična stranka uteleša zelo konservativen reformistični pristop. Varčevalni program, ki so ga pravila Evropske unije vgradila v nacionalne proračune, so sprejeli kot bolj ali manj neizbežen. To je povzročilo globoka razhajanja med njimi in tistim, čemur pravimo »levo od levega«, namreč Francosko komunistično stranko, kar je pač od nje ostalo, Stranko levice Jean-Luca Mélenchona in nekaj drugimi majhnimi organizacijami. Gre za nestrinjanje o nadvse klasičnem levem vprašanju, o tem, kako razdeliti socialno bogastvo. Drugi velik vir nerazumevanja pa se nanaša na etnije in raso; pri čemer je sam pojem »rase« za mnoge v Franciji žaljiv. Sam imam bolj »ameriški« kot »francoski« pogled na ta vprašanja, saj verjamem, da »rasa« ne bo preprosto izginila, če jo bomo nehali imenovati kot tako. Nasprotno, če besedo prepoveš v besednjaku, bo še toliko lažje povzročila zanikanje rasizma in diskriminacijo.
Francoska vladajoča elita izjemno težko prizna, da v tukajšnji družbi obstajajo globoko ukoreninjene etno-rasistične razlike. To je zelo povezano s francosko kolonialno dediščino. Zelo redki smo tisti na levi – tačas v poudarjeni manjšini – ki mislimo, da se levica ne more spet postaviti na noge, dokler ne razreši omenjenih nesporazumov.
Za kakšne nesporazume o islamu natančno gre, glede česa je levica razdeljena?
Gre za močno tendenco v velikem delu levice, ki definira laicizem zelo togo, medtem ko pojmuje islam, tako rekoč po definiciji, kot nezdružljiv z laicizmom. Toda o laicizmu je mogoče razmišljati tudi kot o nenehnem demokratičnem dialogu, kako biti državljan skupne republike brez dopuščanja, da bi bile razlike kulturne in verske dediščine temu napoti. A če danes stopiš v bran žensk, ki nosijo naglavno ruto, če so se tako odločile, tvegaš, da te obtožijo zmanipuliranosti s strani obskurnih islamskih sil, ki hočejo prevzeti nadzor nad francosko družbo; ki hočejo »podrejenost«, kot je naslov razvpitega romana Michela Houellebecqa. Obstajajo novinarji in konservativni intelektualci, ki so si zgradili kariero s sejanjem dvomov o islamu; včasih poskušajo to skriti za fasado progresivnih socialnih idej in feminizma. Na primer, emblematična figura, Caroline Fourest – je novinarka, feministka, ne skriva, da je lezbijka, toda ne gre za to. Pomembno pa je to, da je naredila kariero s prikazovanjem kot sumljivih nekaterih javnih figur, ki se oglašajo kot Muslimani, denimo Tariq Ramadan. S tem zadnjim se lahko strinjamo ali ne, in vendar je ideja izgona iz javne razprave, zato ker je »nevaren« in ima »skrito agendo«, zelo simptomatična za današnje ozračje.
V množičnih medijih se pojavljajo večidel desni intelektualci, kajne?
To so intelektualci, ki so razvili medijsko prezenco in se imajo za mislece. V to kategorijo bi sam uvrstil Jean-Marca Ferryja, Luca Ferryja, BHL [Bernard-Henri Lévy], Alaina Finkielkrauta, Michela Onfrayja. So medijski psevdointelektualci. Imajo nekaj intelektualne prtljage, vendar hočejo predvsem biti bogati in slavni. Žižek je boljši, ima več kritične vsebine.
Tudi številni levičarski misleci govorijo stvari, s kateri se najbrž ne strinjate. Denimo, da integracija prišlekov ni samo stvar zahodnega rasizma, temveč različne kulture, ki ni združljiva z zahodnim načinom življenja. Kaj pravite?
Nimam enostavnega odgovora. Imam pa težave z razmišljanjem v okviru »kulturne kompatibilnosti«, medtem ko v modernem svetu na milijone ljudi emigrira in poskuša poiskati svoj prostor v novi družbi. Nisem preživel veliko časa z begunci, le nekaj ur avgusta lani v šoli v Parizu, kjer so za kratek čas sprejeli begunce, preden so jih poslali drugam. Begunci imajo veliko težav že samo s tem, da so morali zapustiti svoje domove, od njih ne morete pričakovati enakega obnašanja kot od migrantov. Ne morete pričakovati odločanja, da je treba postati bolj »francoski«, oziroma želje, da bi se hoteli bolje prilagoditi francoski družbi. Kako se tega nadejati od ljudi, ki so jih nedavno nasilno ločili od njihove države? Bolj gre za vprašanje, kakšno dobrodošlico jim izrečejo bogate evropske države. To je osrednje, bistveno vprašanje. Organizacija pa ni enostavna in terja politično voljo. Ko recimo Finska reče, da bo sprejela določeno število beguncev, se tudi odloči, da bo dejansko poskrbela zanje: jih šolala, izučila, omogočila zaposlitev, poskrbela vsaj za materialno dostojno bivanje. V minulih mesecih opažamo popolno zmedo in nezmožnost držav članic Evropske unije, da bi se spopadle s temi rečmi. Drži tudi, da razpadajo številni drugi parametri enotnosti v EU, grška dolžniška kriza je bila najbolj simptomatičen primer.
Ali ni zdaj še huje? Pri čemer je Nemčija v prizadevanju za sprejem beguncev ostala povsem sama.
Francija igra ključno vlogo zaradi velikosti in teže v evropskih institucijah. Če bi se bil Hollande odločal drugače, bi verjetno imeli povsem drugačen evropski scenarij. Ko pa ima ena od dveh največjih držav v Evropi dvome o beguncih, ni mogoče narediti veliko. Podobno Francija ni podprla resnega načrta za restrukturiranje dolga in olajšanje bremena Grčije. Ko je Hollande rekel ne, je bilo konec. Nočem pretiravati s pomenom Francije, pa vendar: če bi pokazala drugačno smer, bi bila Evropa videti drugače.
Obstaja še ena poanta: Francija je bogata in s številnimi atributi socialne države, vendar ni pokazala nobene solidarnosti. V tem oziru je laže razumeti vzhodno Evropo, ki je bistveno revnejša, četudi ne tako zelo, kot se dela, da je. Ali ni, v tem smislu, laže razumljiv njihov refleks zavračanja beguncev in priseljencev kot pa francosko nasprotovanje?
Na neki točki je bila Grčija, s svojimi drakonskimi varčevalnimi programi, potisnjena v položaj sprejemanja in zadržanja velikega števila beguncev. To je bilo absurdno. Kako razložiti francoski pristop? Edino tako, da se vlada in predsednik bojita kakršne koli drugačne politike od te, ki je obsedena z varnostjo. Razmišljajo o tem, da ne smejo biti neodločni pri branjenju meja, sicer bosta desnica in skrajna desnica šibkost izkoristili. To ni samo moralno osupljivo, je hkrati politično vprašljivo, vlada ima težave z lastno volilno bazo. Z vsakim dnem je bolj jasno, da Hollande nima možnosti, da bi bil ponovno izvoljen na predsedniških volitvah leta 2017, negotovo je celo, ali lahko prepreči, da bo eliminiran po prvem krogu. Je politično mrtev in večina ljudi v stranki to ve. V vladi so večidel mediokritete, drugorazredni in tretjerazredni ministri, nihče drug ne bo tvegal kariere za to vlado, ki je nasedla.
Kakšne možnosti ima skrajna desnica?
Ni je mogoče podcenjevati. Jean-Marie Le Pen je dolgo tega rekel, da imajo ljudje raje original kot kopijo. In Hollande je bleda kopija. Verjetno bo Marine Le Pen preživela do drugega kroga, toda najbrž ne bo zmagala. Dogajala se bo bitka desnice s skrajno desnico, razen če bi se levica zmogla zelo na hitro redefinirati. Toda Hollanda ali Vallsa niti nimam več za levico. Ta zadnji je že pred časom izjavil, da bi, če bi lahko odločal, socialistični stranki nadel drugo ime. Tudi Sarkozyjeva kandidatura za ponovno izvolitev je videti v težavah: kot alternativa se pojavlja »zmernejši« Alain Juppé.
Lahko razložite problematiko Calaisa? Kako se lahko kaj takega dogaja?
Prišleki, še posebej tisti, ki bežijo pred vojno iz Afganistana, Iraka, Sirije, Sudana itn., že minulih 15 let prihajajo v Calais in bližnje pristanišče Sangatte. To so zanje vrata v Veliko Britanijo, ki jo številni dojemajo kot bolj gostoljubno od Francije. Mnogi med njimi so se že pred tem poskušali ustaliti v državah, ki so bliže okoljem, od koder prihajajo, toda njihova življenja so bila tam ogrožena. Živijo v obupnih razmerah zasilnih taborov, materialno shajajo z minimumom. Vsake toliko časa, ko se vlada – najprej pod Sarkozyjem, zdaj po Hollandom – odloči, da taborišča postajajo preveč stalne instalacije, jih uničijo in ljudi pošljejo kam drugam. To se je spet zgodilo marca letos. Situacija je zelo tragična in absurdna. Človek je v skušnjavi, da bi rekel, da se grejo vlade vsa ta leta z njimi igro mačke z mišjo – samo da to ni igra; prišleki so žrtve okoliščin, ki so zunaj njihovega nadzora. Priznam, da to niso lahke razmere za nobeno vlado, toda odsotnost kolektivnega, mednarodnega in evropskega odgovora na razmere vojnih beguncev in migrantov je simptomatična. Edini pozitivni vidik so aktivisti, ki so navzoči na terenu in pomagajo ljudem.
Calais je simptom poloma prizadevanj za uveljavitev zunanjih meja schengenskega območja. Impulz francoske vlade je zagotoviti, da prišleki niti ne bodo prišli v Francijo. Tačas se ukvarjam z raziskavami mehiških in srednjeameriških migracij v Združene države in opažam delovanje zelo podobnih mehanizmov. Združene države financirajo napore Mehike za utrditev južne meje z Gvatemalo, to ima za posledico visoko stopnjo represije in zmanjšanje tokov proti ZDA. Takšna prizadevanja niso nikoli več kot napol uspešna, zato ker ne naslavljajo vprašanja korenin migracij. Ko ljudje dosežejo Calais, vzgib vlade ni – »kako naj vam pomagamo reševati vaše probleme«, temveč, »kako za hudiča ste sploh prišli sem«?
Francoski model multikulturalizma je propadel še bolj kot na primer britanski in nemški. Kaj je šlo narobe?
Pravzaprav v Franciji nikoli ni bilo uradne multikulturne politike, kot denimo v Britaniji ali Kanadi. Medtem ko so ostale države eksperimentirale z različnimi različicami multikulturalizma, je Francija v 80. letih sprejela »republikanski model državljanstva«, ki je zavrnil vsakršno obliko »diferencializma«. To naj bi bil najbolj učinkovit način diskreditacije in marginalizacije Nacionalne fronte. Ker je Nacionalna fronta trdila, da se nekatere kategorije priseljencev ne morejo nikoli asimilirati, je bil odgovor vlade, da francosko državljansko nima nič z »izvorom«, »raso«, »kulturo«, temveč z bolj abstraktnim, republikanskim občutkom pripadnosti. Republikansko državljanstvo je bilo definirano kot absolutna formalna enakost vseh državljanov, ne glede na izvor ali kulturne reference. Kulture, vključno z religijo, so bile definirane kot pripadnost zasebni sferi, medtem ko je bila javna sfera nacionalno državljanstvo. Ta republikanski diskurz so skušali promovirati kot »francoski model integracije«. »Integracija« pa je bila samo slogan; ni sledila resna socialna politika, namenjena stvarni »integraciji« tistih, ki so ostali na margini družbe. Dodaten problem je bil, da je Mitterrand, z njemu lastnim makiavelizmom, trdil, da nasprotuje Nacionalni fronti, vendar jo je promoviral kot način delitev desnice. To je bila igra z ognjem. Trideset let kasneje Francija plačuje račun.
Ne nasprotujem docela ideji, da je mogoče zgraditi demokratično politično filozofijo okrog ideje republike. Toda če definirate meje republike okorelo in etnocentrično, potem porazite cilje republikanskega državljanstva, ki mora biti skupen prostor za vse kategorije državljanov. Danes je republikanski model omadeževan z nepripravljenostjo francoskih elit, da bi priznale in presegle družbene in etnorasne hierarhije kolonialnega izvora. Francija živi v zanikanju tega.
Kot stoodstotni ateist se ne strinjam s tistimi, ki, v duhu Charlieja Hebdoja, razglašajo pravico in nujo zasmehovanja ver, ne glede na zgodovino. Razumem, zakaj je islam v kolonialni zgodovini Francije drugačen primer. Simbolna gesta sramotenja islama je način diskvalificiranja celotne kategorije državljanov. Z drugimi besedami: ne govorimo o kateri koli religiji, temveč o ključni religiji, ki jo prakticirajo nekdanji kolonialni subjekti in njihovi nasledniki. Če skušate premočno diskvalificirati njihovo versko pripadnost, se islam, zelo predvidljivo, obrne v identitetni znak in lahko celo postane centralna točka kljubovanja. Del levice poziva k sloganu le vivre ensemble, to je ideje harmoničnega sobivanja brez sumničenja bližnjega. Ne vidim veliko ljudi na levi, ki bi se ubadali s tem. Skratka, verzija republikanskega modela iz 80. let se je razkrojila, kateri koli prihodnji model bi moral veliko bolj upoštevati zgodovinsko različnost francoskega prebivalstva.
Kako je z drugo, tretjo generacijo priseljencev? Slišimo, da je manj integrirana v družbo od prve.
Nekateri so, drugi niso. Trdo radikalno jedro tipa Daeš je manjšinski pojav, a bolj ko simbolično diskvalificiraš islam in stigmatiziraš muslimane, manj ko imajo ekonomskih možnosti, bolj prispevaš k nastajanju mikrosektorja posameznikov, ki se odločijo, da njihove vezi s francosko družbo ne pomenijo nič.
Manuel Valls, ki se ponaša s trdim stališčem zoper terorizem, je novembra lani izjavil, da nasprotuje poskusom sociološke razlage terorizma, zato ker je iskanje razlag kakor iskanje »izgovorov«. Razumljivo so vsi sociologi v državi skočili pokonci ob tej obskurantski izjavi. Zagovarjam sociologijo in verjamem, da je posel sociologov natanko to, da nastavljajo kritično zrcalo družbi.
Čas je preureditev znotraj same levice, zelo resen poraz socialistov na prihodnjih volitvah bo najbrž pospešil proces. Nisem posebno optimističen, a verjamem, da socialistična stranka potrebuje velik poraz. Toda rešitve zanje ni. Šli so predaleč, prispevajo k problemom, ne k rešitvam. Ne branijo niti socialne države. Sedanja delovna zakonodaja, ki ji nasprotujejo milijoni mladih, je nekaj, o čemer bi celo desna vlada dvakrat premislila, preden bi jo odkrito zagovarjala.
To zagotovo ni tisto, za kar sem volil. Spomnim se, da sem se na volitvah leta 2012 zelo željno hotel znebiti Nicolasa Sarkozyja: bil je najbolj razdvajajoč predsednik, pod katerim sem moral kdaj živeti, poganjala ga je agresija. O Hollandu sem imel le malo iluzij. Je bolj tehnokrat po izobrazbi kakor socialist po občutljivosti. Nima težav s krčenjem socialnih proračunov. Njegova nekdanja partnerica je v spominih o njunem težavnem razmerju povedala, da ne mara gledati revnih ljudi in jih imenuje les sans-dents, to je »brezzobe«.
Čudne besede za socialista, ali ne?
Več kot čudne, pravzaprav nekompatibilne. Najmanj, kar mora početi levica, je, da zagovarja vrednote socialne solidarnosti. Vsekakor obstajajo varnostne teme – ne bodo izginile same od sebe, če si to priželimo –, vendar se ne sme dopustiti, da prevzamejo politično agendo in nas potisnejo v avtoritarno smer. Žarek upanja je v mladi generaciji, ki tega ne bo dopustila.
