Rešitve za azijske težave je treba iskati v Aziji

Zgodovina odnosov med Azijo in zahodom ni švedski bife, kjer si vsak zahodni voditelj vzame, kar mu ustreza.

sob, 10.02.2018, 06:00

Kot mnogokrat doslej se je tudi tokrat pri korejskem vprašanju in napetostih med Severno Korejo in »demokratičnim« svetom potrdil t. i. paradoks nestabilne stabilnosti. Ta mogoče najbolje opisuje več kot šest desetletij trajajoče poporodne krče druge svetovne vojne in še zadnje originalno »bojišče« med zahodom in vzhodom. V sebi poleg dinamike nestabilnosti nosi tudi naravo paradoksa, ki najbolje povzame vse čudeže, probleme in izzive azijske celine.

Azijska družba, politika in gospodarstvo so polni paradoksov. Teh zahodnjaki s svojim linearnim načinom razmišljanja in individualističnimi identitetami najbrž nikoli ne bomo povsem razumeli, kaj šele ponotranjili. In prav tovrstno nerazumevanje je jedro različnih vrst šumov med zahodom in vzhodom, ki v bitki egov pripeljejo človeštvo do roba prepada jedrskega samouničenja.

Še pred tedni je kazalo, da je v tekmi velikosti namiznih gumbov jedrski konflikt med ZDA in Severno Korejo samo vprašanje časa, a je spretni diplomaciji južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina tik pred olimpijskimi igrami uspelo ustaviti rusko ruleto z jedrskimi naboji. Vlogo je tukaj nedvomno odigrala tudi tiha diplomacija, predvsem Kitajske in Rusije. Koliko je k temu prispeval ameriški zunanji minister Rex Tillerson, najbrž nikoli ne bomo vedeli. Verjamem, da njegova vloga ni bila nezanemarljiva, a – v nasprotju z njegovim šefom – mu ne gre toliko za slavo. V diplomaciji štejejo predvsem rezultati, v poslu pa velikokrat marsikaj drugega.

Je čas za krvavo meri?

Čeprav je bil svet osupel nad retoriko ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je Severni Koreji grozil s popolnim uničenjem, tovrstna retorika še zdaleč ni bila zgolj nekakšen osebni eksces človeka, ki naj bi bil vodja svobodnega sveta. V 50. letih dvajsetega stoletja, ko je bila hladna vojna v polnem zagonu, je še en ameriški predsednik, Dwight Eisenhower, kar osemkrat zagrozil Kitajski z jedrskim uničenjem. Tudi danes lahko v Trumpu, kar zadeva zunanjo politiko, vsaj do Azije, opazimo več Eisenhowerja kot pa Nixona ali celo Reagana. Kako ironično se lahko zgodovina ponavlja.

Tudi desetletje kasneje je John F. Kennedy na vrhuncu hladne vojne resno razmišljal o podobnih korakih, čeprav je bil v svoji retoriki bolj prizanesljiv. A tedaj so se tudi časi protikomunistične paranoje senatorja Josepha McCarthyja že dodobra izpeli. Kljub temu je JFK, sodeč po pripovedovanju, ženi Jackie vsakič, ko je pogovor naletel na jedrsko oboroževanje Kitajske, v ovalni pisarni naročil: »Jackie, čas je za bloody mary«, kar mogoče najbolje kaže na resnost teme za predsednika. Bi lahko tudi Trumpu koristila kakšna krvava meri ali pa vsaj torta melanija?

Obnovitev dialoga med razdvojenima Korejama pred začetkom olimpijskih iger v Pjongčangu je vsekakor dobrodošla, četudi je najbrž le začasna. Južna Koreja bo nedvomno kot vedno doslej plačala astronomsko ceno. Kot vsakič bo daleč največ »dobila« predvsem Severna Koreja. Tretja generacija njenega političnega vodstva, ki se kot pripadnik milenijske generacije sooča z izzivi lastne identitete in utrditve svoje legitimnosti, pa je dejansko predvsem rezultat napak zahoda, ki je v popuščanju in izsiljevanju vzgojil težavnega otroka, s katerim zdaj ne zna ravnati.

Eno je neizpodbitno jasno: Severna Koreja je država, ki je v vojni z ZDA. Tehnično je to tudi res, saj podpis o premirju nikoli ni bil podpisan, če odmislimo sporazum med Združenimi narodi in Severno Korejo. Bi Trump lahko »razorožil« Kim Džong Una že s preprosto simbolično gesto – podpisom premirja? Simbolika bi bila vsekakor velika, predvsem za Severno Korejo. Ta bi slavila pirovo zmago, skoraj gotova Nobelova nagrada za mir pa bi bila lahko dobra tolažilna nagrada za Trumpa.

Zahod je zahodno

V minulem tednu se je poleg spravljivega dialoga in celo napovedi o mešani korejski ženski hokejski ekipi na olimpijskih igrah zgodil še en zelo pomemben dogodek, ki ga je treba postaviti v ustrezen zgodovinski kontekst. Gre za jedrsko konferenco v Vancouvru, ki sta jo priredila Rex Tillerson in kanadska kolegica Chrystia Freeland in na katero nista bili »povabljeni« Kitajska in Rusija. Trudeau je hitel zagovarjati omenjeno konferenco, da je šlo le za srečanje istomislečih. A dejansko gre za mnogo več kot le za grenak spomin na obdobje hladne vojne. Omenjeno srečanje zahodnih »demokratičnih« sil o azijskem vprašanju je vsaj na kitajski strani vzbudilo travme iz obeh svetovnih vojn, ko so o njeni usodi odločali drugi na zahodu. Mar ni prav Monroe v začetku 19. stoletja zagovarjal, da naj o vprašanjih, povezanih z obema Amerikama, odločajo Američani sami, ne pa evropske kolonialne sile? Zakaj to ne more veljati tudi za Azijo?

Ob koncu prve svetovne vojne se je bil ameriški predsednik Woodrow Wilson pripravljen odreči marsikateremu od svojih slavnih štirinajst načel enakovrednosti na pariški mirovni konferenci leta 1919, kjer so zahodne sile odločale o usodi Kitajske. Ta si ni opomogla od ponižanja in požrešnih apetitov iz časa opijskih vojn. V spretni igri izsiljevanja so ZDA popustile »posebnim interesom« Japonske, ki jim je kot nekakšna »porodna babica« že leta 1904 v času rusko-japonske vojne v Aziji dejansko dal legitimnost Teddy Roosevelt.

Razočaranje na kitajski strani je bilo toliko večje, saj ZDA v nasprotju z Evropejci in Japonsko nikoli niso imele teritorialnih apetitov na Kitajskem. In prav takrat je mladi Mao Zedong najbrž dokončno postavil na stran svoje občudovanje Benjamina Franklina, Georgea Washingtona in Teddyja Roosevelta ter se prepustil »alternativni« rdeči ideologiji, ki je skozi optiko razrednega boja pomagala razložiti tudi boj med takratnimi zahodnimi imperialistični elitami in podrejenim vzhodom. Kot tolikokrat si zahod sam zna najbolje ustvariti lastne sovrage, a zgodovinski spomin v politiki žal ne seže preveč daleč.

Kitajsko razočaranje je bilo še toliko večje ob koncu druge svetovne vojne, ko so se veliki trije (Stalin, Roosevelt in Churchill) dogovorili o usodi sveta po vojni na jaltski konferenci. Takrat je Roosevelt, čigar dedek je ironično obogatel s trgovanjem z opijem prav na Kitajskem, popustil »tečnemu« Churchillu in v veliki meri dokončno zapečati usodo neke druge Kitajske. Tudi takrat je bila Azija s Kitajsko na čelu predvsem »postranska zadeva«, ključno je bilo vprašanje zahodne civilizacije z Veliko Britanijo na čelu.

Učiteljica zgodovina

A tudi ta bumerang se je čez nekaj desetletij vrnil, ko so zahodna gospodarstva začela izgubljati bitko pod lastno postavljenimi washingtonskimi pravili in globalizacijo, od katere so imela največ koristi. Dejansko, kot ugotavlja ekonomist Branko Milanović pri preučevanju globalne dohodkovne neenakosti, je največ izgubil vse bolj usihajoči zahodni srednji razred glede na vse bolj razbohoten srednji razred na vzhodu, medtem ko so se zahodne elite še okrepile.

Očitno se na zahodu nismo veliko naučili, kar kaže nedavna jedrska konferenca v Vancouvru. Dogovor med obema Korejama, vsaj kar zadeva olimpijske igre, in zakulisna podpora tako Kitajske kot Rusije pa kažeta na to, da je Azija sama najbolj sposobna reševati lastne težave. Je to še Monroejeva doktrina ali pa gre za »drugačne« okoliščine?

Trump se utegne kaj hitro počutiti izključenega, kar je lahko ta trenutek najbolj nevarno. Zgodovina odnosov med Azijo in zahodom na žalost ni švedski bife, kjer si vsak zahodni voditelj vzame, kar mu tisti trenutek ustreza. Na medijih in splošni javnosti pa je, da na trenutne dogodke ne gledamo tako fatalistično in še dodatno prilivamo olje na ogenj. Kot nas je že tolikokrat naučila zgodovina, se redko katera juha poje tako vroča, kot se skuha. Zgodovina pa se pogosto na dolgi rok izkaže kot odlična učiteljica.

***

Matevž Rašković je docent na ljubljanski ekonomski fakulteti in gostujoči profesor na šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo.

Prijavi sovražni govor