Tiskane izdaje
Je eden najbolj znanih in prevajanih ukrajinskih pisateljev današnjega časa. Njegovi Majdanski zapisi, ki so izšli lani, po vstaji na Majdanu nezaležnosti (Trgu neodvisnosti), ta je odnesla eno najbolj korumpiranih vlad v Evropi, so že prevedeni v vse najpomembnejše svetovne jezike. Angleška izdaja je v teh dneh denimo doživela že sedmi ponatis.
Andrej Kurkov (54) je ukrajinski državljan, vendar piše (in govori) izključno v ruščini. Rojen je bil namreč v Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu, družina pa se je kasneje preselila v Kijev. Oče je bil testni pilot sovjetskih vojaških letal in je dobil službo v tamkajšnji tovarni Antonov. Sam pravi, da v Ukrajini nikoli ni bilo jezikovnih spopadov in konfliktov. Rusko namreč govori 80 odstotkov prebivalcev Kijeva, v ruščini izhaja 85 odstotkov vseh ukrajinskih časopisov in 90 odstotkov vseh knjig. Od kod torej govorice o zatirani ruski besedi v Ukrajini? Andrej Kurkov trdi, da si je problem izmislila izključno ruska politika in ga zlorabila v politične namene.
Naklada njegovih knjig, ki so prevedene že v trideset jezikov sveta, sam pa jih govori kar enajst, med drugim tudi japonščino, presega štiri milijone izvodov. Doslej je napisal petnajst romanov, pet otroških knjig in dvajset filmskih scenarijev. Njegova knjiga Zadnja predsednikova ljubezen, napisana pred več kot desetletjem, v kateri omenja tudi Vladimirja Putina, je v Rusiji prepovedana. Ker je oster kritik Kremlja in ruske politike do Ukrajine, v Rusiji njegovih knjig tako rekoč ni več mogoče kupiti. So pa zato na voljo v vseh knjigarnah sveta, kamor Kurkova kot izjemnega poznavalca Rusije in Ukrajine nenehno vabijo. V Sloveniji se je pred dnevi že drugo leto zapored udeležil mednarodnega zasedanja Pena na Bledu.
Zakaj takšna podpora Vladimirju Putinu? Nad njegovo agresivno in robato politiko so vse bolj navdušeni mnogi skrajni desničarji v Evropi. Ti so se nedolgo tega zbrali prav v Sankt Peterburgu.
V Evropi ga podpirajo predvsem sile, ki ne ljubijo Amerike. In kdor ne ljubi Amerike, pač podpira njenega glavnega ideološkega in vojaškega tekmeca. A Putin ima seveda svoje načrte. Zdaj ko je postal bogat in vsemogočen, ga skrbi predvsem, kako bo zapisan v zgodovini Rusije. Hoče svoje mesto v zgodovinskih učbenikih. In v šolah. Postati hoče drugi Stalin, drugi Peter Veliki. Iz Rusije hoče znova narediti svetovno velesilo. Nekdanje sovjetske republike že dolgo želi povezati v nekakšno novo protiameriško koalicijo. V nekakšen novi, putinski Sojuz.
Ga muči postimperijski sindrom? Sindrom izgubljene okončine?
Rojen je bil v sovjetskem imperiju, zato nenehno sanja o obnovitvi starega. Pravzaprav se ves čas obnaša kot nekakšen novi ruski imperator.
In pri tem posnema Katarino Veliko, ki je leta 1873 osvojila Krim?
Vztrajno ponavlja poteze ruskih imperatorjev. To mu je všeč. Godi mu, da se svet spet boji Rusije. Da je nepredvidljiva. Ruski narod je že vseh petnajst let, odkar je na oblasti, njegova last. Talec Kremlja. Ljudje zadnja leta načeloma živijo bolje. To je res. Toda ne vsi. Socialne razlike v državi so namreč vse večje. Bogati so postali še bogatejši, revnim pa je namesto bogastva in denarja dal občutek, da znova živijo v veliki, močni državi. In ljudje so to kupili z neverjetno lahkoto. Prvega februarja je denimo znižal cene vodke. Prvega aprila so se zmanjšale kazni za korupcijo. Kremelj počne vse, da bi narod živel tako kot nekoč. Kot v sovjetskih časih, ko je bila vodka dostopna vsem in ko korupcija ni bila kaznovana.
Je zdaj tudi vodka Putinka postala cenejša?
Gotovo, saj nosi njegovo ime. Kot nekoč Andropovka.
Zvišale pa so se kazni za spodbujanje k ekstremizmu in terorizmu, namenjene predvsem medijem, zlasti tistim najbolj kritičnim?
Zato, da se Kremlju nelojalni novinarji ne bi več vtikali v početje režima. Kazni so se namreč povečale za desetkrat.
Timothy Garton Ash je zapisal, da je ruska agresija na Ukrajino pravzaprav nekakšen politični Černobil za Evropo. Se strinjate z njim?
Okupacija in aneksija Krima je bila v bistvu geopolitični Černobil, agresija na vzhod Ukrajine pa je zgolj okrepila to politično radiacijo, ki bo še dolgo zastrupljala položaj v Evropi. Če Evropa in Zahod ne bosta prisilila Rusije, da se odpove Krimu, čez čas so takšni scenariji po mojem povsem možni, bo Krim postal nevaren presedan za druge podobne primere, zlasti na Balkanu pa tudi drugod po Evropi.
Ruska propaganda vztrajno ponavlja, da v Ukrajini divja državljanska vojna. To mantro nerazumljivo povzemajo tudi v marsikaterih evropskih medijih, čeprav so stvari v bistvu dokaj jasne.
Ne, v Ukrajini ni državljanske vojne. To je vojna med Rusijo in Ukrajino na eni ter med Rusijo in Ameriko na drugi strani. To je torej vojna na dveh ravneh. Zakaj ni to notranji ukrajinski spopad? Ker v Ukrajini nikoli ni bilo političnega proruskega gibanja, ki bi se bojevalo proti vladi v Kijevu ali za to, da bi Ukrajina postala del ruske države. Proruskih strank ni niti v radi. Zato v Ukrajini ni državljanske vojne. Celo separatisti iz Donbasa so brez pravega političnega programa. Oni hočejo, da bi v njihovem imenu govoril sam Vladimir Putin. Zato tako vztrajajo, da v mirovnih pogajanjih s Kijevom sodeluje tudi Rusija.
Tudi prve strele v Donbasu so sprožili Rusi?
Igor Girkin Strelkov. Agent FSB, ki se je bojeval že v Čečeniji in Pridnestrovju. On je začel. Toda zanimivo, da je veliko vlogo v tej vojni odigrala tudi ruska pravoslavna cerkev.
Z metropolitom Kirilom na čelu?
Brez njegovega blagoslova se ne more nič zgoditi. Rusko orožje, ki je prišlo v Slavjansk in kasneje tudi v druge kraje v Donbasu, so najprej skrivali po pravoslavnih cerkvah. Tudi prvi prostovoljci, ki so v Donbas začeli prihajati iz Rusije, so se skrivali tam. Tu se zgodovina ponavlja. Nekaj podobnega se je namreč dogajalo tudi pred izbruhom ciprske krize. Še pred turško zasedbo severnega dela otoka je Grčija na Ciper pošiljala orožje. Skrivali so ga v pravoslavnih cerkvah na grški strani otoka.
O tem ne piše nihče v Evropi?
Ker nihče ne pozna položaja v Donbasu. In ker nihče nikogar nič ne vpraša. Vsi nasedajo zgolj ruskemu agitpropu.
Vladimir Putin je med nedavnim obiskom v Budimpešti pri prijatelju Viktorju Orbanu govoril, da v Donbasu ni ruskih vojakov in da se tam borijo izključno rudarji in traktoristi. Od kod jim torej tanki?
Od kod jim najsodobnejši raketni sistemi grad in buk, težki topovi? Verjetno so se tam znašli po naključju … V Rusiji je po razpadu SZ ostalo veliko orožja in streliva. Zato so v Donbas najprej začeli pošiljati staro orožje, izdelano že tam po letu 1947. To je še ena nevarnost, o kateri nihče ne govori. V povprečju se namreč razleti le vsaka tretja stara granata. Druge obležijo tam, kamor padejo. Vse njive, mesta in vasi Donbasa so se zaradi tega spremenile v nevarno minsko polje. Po Donbasu leži na stotisoče neeksplodiranih granat.
Zdi se, da Donbas še vedno živi v sovjetskih časih. Nekoč so bili tamkajšnji prebivalci zelo privilegirani.
Ti privilegiji so bili nekaj posebnega. O tem se je resda veliko govorilo, a ljudje zaradi tega niso živeli veliko bolje kot drugod v SZ. Za časa Brežnjeva, ko se je začela resna gospodarska kriza, so hrano najprej pošiljali tja. V Donbas, kjer so bili rudniki. Nekaj podobnega se je dogajalo v Šleziji na Poljskem. V osemdesetih letih letih, ko je Solidarnost organizirala stavke po vsej državi, je partija hrano ves čas pošiljala rudarjem, ti zato niso stavkali. Partija je potrebovala lojaliste. V SZ je bil Donbas pod strogo kontrolo korumpirane partijske elite, prav zaradi rudnikov in težke industrije. V partiji so bili takrat praktično vsi rudarji. Ta zgodba se je potem ponovila tudi v samostojni Ukrajini. Ko je Viktor Janukovič ustanovil Stranko regij, je kmalu štela poldrugi milijon članov. V njej so bili v glavnem ljudje iz Donbasa, rudarji in delavci. A le na papirju, tako da je bila to pravzaprav partija mrtvih duš. Vsak, ki je hotel narediti kariero, je šel vanjo. Tako je bilo za časa SZ in potem tudi za časa Viktorja Janukoviča. Njegova stranka drugim političnim organizacijam tako rekoč ni dovolila delati na svojem območju.
Doneck se je v sovjetskih časih imenoval Stalino?
Pred tem pa je bil Juzovka. Mesto je ime dobilo po angleškem inženirju Johnu Hughesu, ki je leta 1869 tam zgradil prvo železarno in odkril prve rudnike.
Se Stalin danes vrača v Stalino?
Vrača se predvsem v Rusijo. Zadnje čase je izšlo precej novih Stalinovih biografij in novi ruski učbeniki pravijo, da je bil dober krizni menedžer. Putin vrača Stalina zato, da pokaže, da Rusija brez trdega, močnega voditelja in diktature enega politika ne more (pre)živeti.
Spomenik Stalinu zdaj postavljajo tudi na Krimu?
O tem sem slišal, vendar ne vem, kako daleč so s projektom.
Kje so danes oligarhi iz Donecka? Kje je Rinat Ahmetov, svojčas eden najbogatejših Ukrajincev?
Rinat Ahmetov je v Kijevu, a se ne kaže v javnosti. Imel je svojo fondacijo, ki se je ukvarjala s kulturnimi projekti. S tem se zdaj ne bavi več. V Doneck pošilja le še humanitarno pomoč, v glavnem hrano. Prav Rinat Ahmetov je bil glavni finančnik Stranke regij. On je v bistvu ustanovil stranko in postavil na noge Viktorja Janukoviča.
Potemtakem je njegov krstni boter?
A ga nihče ne preganja zaradi tega, tudi vlada ne. Večina donbaških oligarhov je danes v Moskvi. V Donbasu so obstajali tako imenovani uradni oligarhi, kot je bil denimo Rinat Ahmetov, poleg njih pa je bilo tudi veliko neuradnih, ki so kradli po dolgem in počez, a jih ni nihče poznal. Kradli so predvsem denar ministrstva za rudarstvo. Ta industrija je v Donbasu vedno delala z izgubami. Zato je država tja nenehno pošiljala denar, da bi ljudje obdržali delo in da ne bi bilo socialnih nemirov. Ta denar so vztrajno kradli direktorji in drugi visoki uradniki. Med njimi je bil denimo tudi Jurij Ivanuščenko, prijatelj Viktorja Janukoviča, nikomur znan oligarh in član njegove partije. Šele ko je postal poslanec rade, je prišlo na dan, da je pravzaprav milijarder. Takih oligarhov je bilo tam zelo veliko. Živeli so v popolnoma zaprtem prostranstvu Donbasa. Zdaj jih tudi separatisti nočejo. Toda zanimivo, da tovarne Ahmetova tam še delajo. Rudarji redno dobivajo plačo.
Rektor ekonomske fakultete v Donecku Maksim Kalininičenko je nedolgo tega izjavil, da tam ni več nobene ekonomije. Da vsa proizvodnja stoji.
Za Doneck to morda res drži. V okolici mesta pa tovarne in rudniki delajo. Seveda ne vsi, del pa zagotovo.
Kam gre premog, ki ga nakopljejo v Donbasu?
To ni povsem jasno. Del gotovo v Rusijo, od tam pa potem nazaj v Ukrajino. Vlada v Kijevu je del premoga še nedavno kupovala pri separatistih. Zdaj ne več, ker je bila javnost proti. Večina ukrajinskih termoelektrarn dela na premog. Zdaj ga Ukrajina kupuje v Južni Afriki, od koder prihaja v Odeso. Zaradi vojne je v Donbasu nastala nova siva ekonomska cona. Supermarketi delajo. Separatisti so jih zaplenili ukrajinskim oligarhom. Nekateri prebivalci Donbasa dobivajo plačo v rubljih, nekateri v grivnah. Pokojnine izplačuje izključno Rusija. Brez podpore Moskve Donbas v zdajšnji situaciji ne bi preživel.
Od kod prihaja blago v trgovine?
Iz Rusije in iz Ukrajine.
Je torej vlada v Kijevu v stikih s separatisti?
Uradno ne. Vlada nima nič s polnjenjem trgovskih polic v Donbasu. Za to skrbijo prekupčevalci. V Donbasu cveti kontrabanda, kajti na kontrolnih točkah je strašna korupcija. Separatisti zelo dobro vedo, kje ne bo problemov z ukrajinskim blagom. Na meji z Rusijo pa tako in tako ni nikogar. Meja je v dolžini več kot dvesto kilometrov popolnoma odprta.
Je nihče ne kontrolira?
Tam so agenti FSB in ruska vojska, ampak ti kontrolirajo samo še pretok orožja, nič drugega. Pazijo predvsem, da orožje, ki so ga pred časom pripeljali v Donbas, ne bi potovalo nazaj v Rusijo. To se je namreč že zgodilo. Nedolgo tega so bivši bojevniki iz Donecka v bližini Moskve z orožjem iz Donbasa pobili več policistov. Donbas postaja nevaren za vso Rusijo, pa tudi za Severni Kavkaz. Rostov na Donu denimo ni daleč. V Rostovu se je zadnje čase zgodilo veliko zločinov, storjenih z orožjem iz Donbasa.
V Donbasu so tudi Čečenci Ramzana Kadirova. Zloglasni kadirovci?
Jih ni več. Ramzan Kadirov jim je ukazal, naj se vrnejo. Čečenski predsednik se je namreč razjezil na Moskvo. V okolici Groznega so agenti FSB iz stavropolskega kraja nedolgo tega aretirali enega njegovih Čečencev in ga ubili. Kadirov je začel jezno spraševati, kako to, da njegova vlada ne ve, da Rusija v Čečeniji izvaja specialne operacije …
Je umor Borisa Nemcova povezan z vojno v Ukrajini?
Morda posredno. Znano je namreč, da je bil Nemcov odločno proti ruski intervenciji v Ukrajini.
Zdaj je v javnosti del njegovega poročila, ki ga je pripravljal o vlogi Rusije v tej vojni.
Stvari, o katerih govori dokument, so že dolgo znane. Povsem jasno je, da ta umor Putinu ni bil po volji. Sam ga bržkone ni naročil, saj mu takšni dogodki samo škodijo. Toda po drugi strani vsi tisti, ki so zbrani okrog Putina, nenehno objavljajo sezname narodnih izdajalcev in petokolonašev, med katerimi so tako rekoč vsi opozicijski politiki in mnogi ugledni pisatelji, med njimi Ljudmila Ulicka, Viktor Šenderovič, Boris Nemcov … Elita, zbrana okrog Kremlja, trdi, da so vsi, ki ne podpirajo Putina, sovražniki naroda. Ruski nacionalizem je postal zelo agresiven.
Ljudmila Ulicka bila izjemno kritična do Putinovega režima. Dejala je, da je ruska politika postala nevarna in samomorilska. Nevarna ni le za Rusijo, ampak tudi za Evropo, saj je njena država, kot pravi, napovedala vojno kulturi, vrednotam humanizma, ideji svobode in človekovih pravic. Rusija je po njenih besedah preprosto bolna.
Zato so jo tudi izključili iz vodstva ruskega Pena. Ne vem, kaj bo zdaj z njo. Doslej je živela med Izraelom in Rusijo. Pisatelj Boris Akunin prav tako noče nazaj. Živi v Franciji. Vladimir Sorokin je v glavnem v Berlinu. Gari Kasparov se je preselil v Ameriko. Ljudje, ki imajo svoje poglede na dogajanja v Moskvi in Ukrajini, so se raje odselili iz Rusije.
Ruska propaganda vztrajno trdi, da so v Kijevu na oblasti nacisti. Kdo so pravzaprav ti ukrajinski nacisti?
V prvi začasni vladi, ki je bila ustanovljena po revoluciji na Majdanu, so sedeli trije člani Svobode. Člani uradno dovoljene ukrajinske nacionalistične stranke. To niso nacisti. Nacistične stranke so pri nas prepovedane. Člani Svobode so dobili ministrstvo za ekologijo, ministrstvo za kmetijstvo in položaj glavnega državnega tožilca. Po treh mesecih so jih zamenjali in jih torej ni več v vladi. Nacisti so praviloma tisti, ki pozivajo k uničenju drugačnih, predstavnikov drugih narodov. V Ukrajini ni bilo incidentov, ki bi jih sprovocirali nacionalisti. Proti Rusom, Židom, drugim prebivalcem države. Takšnih političnih škandalov ni bilo. Znano je, da so ruski nacionalisti pobijali Kirgizijce, Uzbeke, Tadžike, Armence, Gruzince v Moskvi in Sankt Peterburgu. Takih političnih zgodb pri nas ni bilo, zato je zmerjanje z nacisti zgolj umazana propaganda.
V Svobodi sta bila dva politika, ki sta dopuščala in si dovoljevala ksenofobne izpade. Prva je Irina Farion. Za časa Gorbačova je vstopila v komunistično partijo. Za ta korak se je odločila, ko so vsi izstopali iz nje. Drugi je malce mlajši Viktor Mihalčišin. Bil je član rade, a je kasneje odšel iz Svobode. V neko državno službo. Ta dva sta javno nastopala proti Rusom, Židom in drugim. Njuni nastopi so na internetu. V Rusiji jih stalno kažejo in zlorabljajo za politične cilje. Zdaj nimata nobene vloge v politiki. Stranka Svobode zaradi Farionove sploh ni prišla v rado. Ukrajinci so razumeli, da to ni političarka, ki bi delala v prid države. Po drugi strani pa je bilo tudi v Donbasu vselej veliko lokalnih politikov, ki so nenehno napadali Ukrajince in ukrajinski jezik. Nekdanji poslanec rade Nikolaj Levčenko je po televiziji pogosto govoril, da ukrajinski jezik sploh ne obstaja.
Kdo je med lansko vstajo streljal na Majdanu? Se to že ve?
Streljali so vsi po vrsti. Agenti Berkuta, Janukovičevi plačanci tituški, aktivisti Pravega sektorja. Obstajajo posnetki, na katerih ostrostrelci v maskah s streh v središču Kijeva tolčejo po demonstrantih in po policiji. Nekaj berkutovcev, ki so sodelovali v pokolu na Majdanu, so aretirali. Toda še nihče se ni znašel pred sodiščem. Nič jim še ni dokazano.
Andrew Wilson v svoji zadnji knjigi Ukraine Crisis piše, da so na demonstrante streljali agenti ruske FSB, ki so tik pred dogodki prileteli v Kijev. Da so v pokolu na Majdanu sodelovali agenti FSB, trdi tudi Valentin Nalivajčenko, direktor ukrajinske varnostne službe SBU.
V Kijev so prileteli v času Majdana. V skupini je bilo več kot 30 častnikov in en general. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je govoril, da so v Kijev prileteli, da bi poskrbeli za varnost ruskega veleposlaništva. Toda v bistvu so bili svetovalci Viktorja Janukoviča. Živeli so v njegovi vili. In nihče ne ve, kaj so v resnici počeli.
Bomo kdaj zvedeli, kdo je moril na Majdanu?
Mislim, da. Toda ponuditi je treba finančno nagrado v višini milijon dolarjev. Zastonj ne bo nihče govoril.
Kje so danes morilci z Majdana? Kam so zbežali tituški, ki so ime dobili po Vadimu Titušku, skrajnežu iz Bile Cerkve pri Kijevu, ki je na Majdanu med drugim hudo pretepel tudi dva novinarja?
Razbežali so se na vse strani. Mnogi berkutovci in tituški so danes na Krimu in v Donecku, a večina jih je zbežala v Rusijo. Toda v Kijev se še vedno vračajo. To dokazuje tudi nedavni umor poslanca Olega Kalašnikova, ki je bil pristojen za plačevanje najetih morilcev, zlasti tituškov. Očitno je, da vsem morilcem ni plačal dogovorjene vsote. Po umoru so v njegovem stanovanju namreč našli kuverte z dolarji, najverjetneje namenjene plačanim morilcem.
V enem svojih zapisov, ki jih danes prebira ves svet, ste med drugim zapisali, da je Doneck pravzaprav koloniziral vso Ukrajino.
Ko je Viktor Janukovič prevzel oblast v državi, se je po vsej Ukrajini začela množična zamenjava načelnikov različnih inštitucij. Na njihova mesta so prišli ljudje iz Donecka. Načelnik davčne uprave v Lvovu je denimo postal 30-letni poslovnež iz Donecka. Janukovič je na zahodu Ukrajine v celoti ponavljal sovjetske vzorce. Ko je Moskva po drugi svetovni vojni dokončno zlomila odpor v zahodni Ukrajini, je partija na tamkajšnje položaje postavila najbolj zanesljive ljudi. V Lvovu so to hitro opazili, saj je bil spomin na SZ še vedno zelo živ. Novi načelnik davčnega urada je takoj po prevzemu službe k sebi poklical lvovske biznismene, ki uvažajo blago iz tujine. In jim dejal, da mu morajo za vsak uvoženi kontejner prinesti po 5000 dolarjev gotovine … Podobne stvari so se dogajale tudi v Dnipropetrovsku. Poslovneži iz Donecka so tamkajšnjim kolegom pobrali vse posle, tudi s silo. Bili so mrtvi, ranjeni. Zato so bili v Dnipropetrovsku odločno proti Donecku. Tudi s pomočjo oligarha Igorja Kolomojskega in njegovega denarja.
Kolomojski se je medtem sprl s predsednikom Petrom Porošenkom?
To je bil povsem nepomemben prepir. Danes nihče več ne ve za njega.
Toda Ukrajino je pravzaprav ves čas hotela kolonizirati predvsem Rusija.
Moskva hoče politično nadzorovati Ukrajino. Iz nje hoče narediti drugo Belorusijo. Tudi zato noče podpisati sporazuma o demarkaciji meje.
Tega noče storiti niti z Belorusijo in ne z Estonijo?
To drži. A Belorusije to niti ne zanima preveč.
Toda beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, denimo, ni šel na proslavo 70. obletnice dneva zmage v Moskvo?
Igra vlogo, kot jo je prej ves čas igrala Ukrajina. Noče se zameriti ne Rusiji in ne Zahodu.
Načrti Moskve z Novorusijo na vzhodu Ukrajine so se medtem popolnoma sfižili?
Tako imenovana Novorusija nima prihodnosti. Rusija ne potrebuje Donbasa, ampak Ukrajino. To so v Moskvi že velikokrat jasno povedali. Donbas jih ne zanima. Rusija je denimo sama zaprla rudnike premoga v rostovski regiji, ki tudi spada k donbaškemu bazenu.
Toda brez Novorusije Rusija ne bo imela neposredne povezave s Krimom?
Mislim, da Rusija v tej situaciji ne bo vztrajala pri tem koridorju. To bi namreč pomenilo uradno objavo ruske vpletenosti v zdajšnjo vojno. Tega pa Moskva noče storiti.
So Majdan sprovocirali Američani?
Ne. Revolucijo je sprovociral Viktor Janukovič. Ki v bistvu ni hotel v Evropo. Septembra 2013 je sicer oznanil, da hoče. Da bi s tem izsiljeval Rusijo in od Putina dobil denar. Njegova vlada je takrat pokradla malodane ves proračun. Denarja ni bilo niti za pokojnine. Položaj je bil katastrofalen. Država je nujno potrebovala 15 milijard dolarjev, da bi zakrpali proračunsko luknjo. Putin je bil pripravljen dati denar, a le pod pogojem, da Kijev vstopi v Evrazijsko skupnost, skupaj s Kazahstanom in Belorusijo. Toda Janukovič se je spet obotavljal, saj je dobro vedel, da bi s podpisom izgubil nadzor nad Ukrajino. Putin ga je namreč pred tem že nekajkrat grdo pretental.
Med njima torej ni prave ljubezni?
Videti se ne moreta. Ko je Janukovič podpisal sporazum z Rusijo o podaljšanju prebivanja ruske črnomorske flote v Sevastopolu, mu je Putin obljubil nižje cene plina, kar pa se ni zgodilo. Zato je Viktor Janukovič takrat pred svojo stranko javno dejal, da ima dovolj Putina. Priznal je, da ne mara Evrope, toda tudi Putin ga je že prevečkrat grdo prevaral, da bi mu še lahko zaupal. Ko je Janukovič kandidiral za predsednika Ukrajine, ga je Putin seveda podprl, saj ni imel druge možnosti, toda hkrati je nekdanjemu predsedniku Leonidu Kučmi priznal, da mu kandidatura Janukoviča ni po volji. Putinu ni bilo všeč, da bi predsednik Ukrajine postal mož, ki je svojčas že dvakrat sedel v zaporu.
Mu je Leonid Kučma bolj ustrezal?
Predvsem mu je bolj zaupal. Kučma je bil star sovjetski aparatčik, zato sta hitro našla skupni jezik.
Janukovič je sedaj v Rusiji?
Nekje v Podmoskovju.
Njegov mlajši sin Viktor je marca letos umrl na Bajkalu, ko se je pod njegovim avtomobilom vdrl led na zamrznjenem jezeru.
Umrl je v dokaj nenavadnih okoliščinah. Nihče ne ve natančno, kaj se je tistega dne na Bajkalu v resnici dogajalo.
To je bila prava tragedija zanj. V slabem letu dni je izgubil sina in Ukrajino.
Ukrajina ga ne zanima preveč. Že dolgo ne živi z ženo, ampak z ljubico, bivšo natakarico. Žena je zdaj v Sevastoplu.
Je starejši sin Aleksander tudi v Rusiji?
Prepričan je bil, da bo po dveh očetovih mandatih še sam postal predsednik države. Putinu se to denimo ne more zgoditi, ker (še) nima sinov.
Kako vidite prihodnost Ukrajine?
Kriza je resna. Ekonomske težave tudi. Najbolj krizo občutijo upokojenci in tisti, ki malo zaslužijo. Cene gredo samo navzgor. Dražijo se voda, plin, elektrika. V državi bodo prej ali slej izbruhnili socialni protesti. Povečuje se tudi brezposelnost. Ukrajine ne bo rešila stalna pomoč iz tujine, ampak samo investicije. Od tega bo odvisno, ali se bo razvijala ekonomija, zlasti kmetijstvo in težka industrija. Kmetijstvu za zdaj dobro kaže. Na podeželju so znova začeli orati njive, ki so bile dvajset let zaraščene. Zemlje se ni dolgo nihče dotikal. A zdaj ljudje spoznavajo, da se da živeti od kmetijstva.
Zdi se, da v Bruslju pravzaprav nikoli niso razumeli, kaj se dogaja v Rusiji in Ukrajini.
Mislim, da ves čas zelo dobro vedo, kaj se dogaja. Zame je velika uganka le to, zakaj se je Bruselj sploh pogajal z Janukovičem, saj so dobro vedeli, kdo je in kakšni so njegovi interesi. Če bi on podpisal sporazum o ekonomskem sodelovanju, bi njegov podpis kompromitiral vse prihodnje odnose med Ukrajino in EU. V Bruslju dobro razumejo položaj. To lahko trdim, saj me pogosto vabijo tja. V evropskem parlamentu je veliko protievropskih sil, ki podpirajo Rusijo in hočejo dezintegrirati EU. Če se bo njihov vpliv še krepil, bo Bruselj postal bolj previden v odnosih z Ukrajino. Kaj lahko se odpove celo obljubam, ki jih je že dal Kijevu.
Kakšna je vloga Washingtona v ukrajinski zgodbi?
Američani so v tej zgodbi resno pritiskali na Evropo. Zavedajo se, da če Ukrajina pade, Rusija pa dobi ta konflikt, se bo vloga ZDA v svetu bistveno zmanjšala. To bi bil hud poraz Washingtona. Pozicije Rusije v svetu bi se zelo izboljšale, zlasti v Aziji in na Bližnjem vzhodu, kjer bi se Moskva resno upirala ameriškim interesom.
Američani so v Ukrajino zdaj poslali vojaške inštruktorje?
Kanada tudi. Zahod noče pomagati z orožjem, saj noče biti del konflikta. Več orožja namreč pomeni samo več žrtev v tem spopadu.
Bo Ukrajina kdaj postala članica Evropske unije?
Če bo ta čez 20 let še obstajala, so možnosti. Članstvo za Ukrajino pravzaprav niti ni tako važno. Veliko pomembnejši so dobri ekonomski odnosi in orientacija na evropski trg. Ukrajina je bila doslej v celoti odvisna od ruskega trga, kamor je šlo 80 odstotkov vsega izvoza. Pri vseh vladah. Tudi za časa predsednika Viktorja Juščenka, ki ni ljubil Rusije. Zaradi tega je bila Ukrajina ves čas gospodarsko odvisna od Rusije. Ukrajina je Moskvi s tem pravzaprav sama namigovala, da hoče biti del Putinove carinske unije.
In njegovega tako imenovanega ruskega sveta?
To je bil najprej kulturnoreligiozni projekt, zdaj pa je postal geopolitični. Ruski svet se konča tam, kjer ne govorijo rusko, pravi Putin. Rusko pa govorijo povsod v soseščini, tudi v Ukrajini.
Toda zanimivo je, da ga Rusi v Tadžikistanu ali Kirgiziji sploh ne zanimajo.
Ne zanimajo ga niti Rusi v Sibiriji, na Daljnem vzhodu in na Kavkazu. Nekateri ruski aktivisti so ga po agresiji na Ukrajino pozvali, naj intervenira na Daljnem vzhodu in Ruse zaščiti pred Jakuti in podobno nesnago. In glej ga, zlomka. S temi Rusi se je pri priči zelo resno začela ukvarjati zvezna varnostna služba FSB.
