S kamnom nad korporacije

Letošnji dobitniki Goldmanove nagrade so izjemna družba šestih vztrajnih okoljskih upornikov s šestih celin. Evropo je letos zastopal Zasavec Uroš Macerl. Prvi aktivist iz Eko kroga se je skupaj s kolegi desetletja boril s francosko družbo Lafarge Cement, ki je brez okoljevarstvenega dovoljenja zastrupljala okoliške prebivalce in naravo. In zmagal. Lafarge so ves čas podpirali politiki. Borut Pahor se je obnašal kot odvetnik te multinacionalke, saj je direktorjem v Franciji obljubil celo okoljevarstveno dovoljenje. Zasavcev, ki so množično prišli demonstrirat v Ljubljano, pa si ni upal sprejeti. Vsi okoljski ministri – z njimi res nimamo sreče – so hlapčevsko trdili in dokazovali, da je onesnaževanje v dopustnih mejah. V Sloveniji je namreč navada, da škodljive vplive na okolje financirajo oziroma naročajo tisti, ki onesnažujejo, zato so rezultati največkrat takšni, kot si jih sami želijo. Ker je bilo na mizi veliko denarja, saj je Lafarge na račun zdravja ljudi koval velike dobičke, so svoj lonec pohlepa pristavili tudi znani domači piarovci in lobirali za tujo korporacijo. Angažirala se je diplomacija s francosko ambasado na čelu in celo Evropska banka za razvoj je priskočila cementarni na pomoč ter pritiskala na ministre.

To je res bil boj Davida in Goljata. Ni popolnejše metafore za to zgodbo, kot je ta svetopisemska pripoved: nepremagljivi velikan, oblečen v zaščitno obleko iz bronastih luskin, ki mu je prekrivala telo, je bil oborožen s kopjem, mečem in sulico. Vsi so se ga bali, dokler ni prišel majhen pastir, ki sploh ni vedel, da je tako pogumen, stopil je naprej, v fračo dal kamen, sprožil in velikana zadel naravnost v čelo. Ko je padel na tla, se mu je približal in mu odsekal glavo.

Ameriški publicist Malcolm Gladwell v knjigi David in Goljat (Založba UMco, prevod Sandi Kodrič) piše o tem, da moč ni vedno to, kar je videti na prvi pogled, in da nihče ni nepremagljiv. Da ni res, kot nas prepričujejo, da se ne splača upreti, ker se ne da nič več spremeniti, in da v resnici le spopad s premočnim nasprotnikom spreminja stvari.

Tudi zgodbe drugih letošnjih Goldmanovih nagrajencev so pripovedi o boju Davida z multinacionalkami. Rodrigue Mugaruka iz Konga je bil nekoč otrok vojak, danes je čuvaj v nacionalnem parku Virunga, kar je nevaren poklic. V zadnjih petnajstih letih so divji lovci, ki streljajo ogrožene živalske vrste, od slonov, levov in šimpanzov do znamenitih in močno ogroženih gorskih goril, tam ubili sto šestdeset čuvajev. Pred leti se je pojavila angleška naftna korporacija in se odločila, da bo v parku začela črpati nafto. Mugaruka je več let zbiral in objavljal informacije o podkupovanju in korupciji, v katero so se zapletali naftni mogotci. Tudi to, da so ga zaprli in mučili, ga ni ustavilo. Javnost in znane osebnosti, od Richarda Bransona do Desmonda Tutuja, so glasno nasprotovali uničenju parka in korporacija se je morala umakniti.

Tudi triinosemdesetletna lastnica farme Wendy Bowman iz Avstralije je premagala Goljata. Živi v idilični pokrajini Hunter Valley, ki jo obkroža več kot štirideset rudnikov. Večinoma so v lasti Kitajcev. Ker so zaradi vedno bolj zastrupljene vode in zemlje kmetom poginjale živali, so se začeli odseljevati. A Wendy je vztrajala, četudi so ji za zemljo ponujali veliko denarja. Organizirala je lokalne prebivalce in skupaj so se s pravnimi sredstvi začeli boriti proti onesnaževalcem. Sodišče je na koncu določilo, da se rudnik ne sme širiti, dokler Wendy živi na svoji zemlji. »Žal mi je edino to, da nisem mlajša, da bi tukaj lahko ostala še najmanj petdeset let,« pravi.

V času vedno bolj pasivne politike, ki se spogleduje le še s kapitalom, so aktivni okoljevarstveniki očitno edini, ki imajo vizijo o prihodnosti in se borijo za prihodnje generacije in naravo, kar je v bistvu isto. To so tudi visoko etični ljudje, saj če želijo biti uspešni, morajo biti nepodkupljivi, ne smejo sklepati kompromisov, so povezovalci skupnosti in so solidarni. Ker gre za boj, ki traja več let, morajo biti trmasti in trpežni.

Uničevanje okolja je v trendu. Trump se zunanje politike loteva kot nekdo, ki je v šoli manjkal pri geografiji in nikoli ni hodil k zgodovini, napada na okolje pa se je lotil zelo sistematično. Takoj po prihodu v Belo hišo je odobril gradnjo spornih naftovodov in z domov pregnal Indijance, ZDA je umaknil iz mednarodnih podnebnih dogovorov, z enim samim podpisom je razveljavil vse ukrepe o čisti energiji, ki jih je sprejel prejšnji predsednik Barack Obama, odločil se je, da ne bo več financiral znanstvenikov, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami in varovanjem narave, ter obljubil, da bo znova pognal tako imenovano umazano industrijo. Trump sicer trdi, da vse to dela zaradi novih delovnih mest, a resnica je, da bodo s temi ukrepi največ zaslužili njegovi bogati prijatelji, saj bodo zdaj lahko brez kakršnih koli ovir, kazni in odškodnin služili velike denarje.

Absurdno je dvigovati obrvi, saj je pri nas zelo podobno. Tudi aktualna vlada z lahkoto spreminja zakone o varstvu okolja in največjim onesnaževalcem dovoljuje, da še bolj onesnažujejo. Kapital in politični interesi so pred zdravjem prebivalcev. Mogoče bodo prebivalci na nekaterih koncih Slovenije manj zdravi in bodo imeli krajšo življenjsko dobo, mogoče se bodo njihovi otroci igrali v umazanih peskovnikih in dihali zastrupljen zrak, ampak imeli bodo delovna mesta. Je to res edina prava pot za uspešno gospodarstvo v državi?

Politiki so tujcem brez razmisleka prodali najboljše vodne izvire oziroma črpališča, ki že kujejo dobiček. Sami očitno ne znamo obdržati podjetja, ki se ukvarja z nečim tako zelo kompleksnim, kot je črpanje in ustekleničenje vode. Umazano industrijo z Zahoda, ki sama trka na naša vrata, saj v svojih državah ni zaželena, pa sprejmemo z odprtimi rokami. A dejstvo je, da je umazana industrija rešitev na kratki rok; tiste države, ki bodo želele biti konkurenčne, razvijajo čisto in obnovljivo industrijo.

Ministrica za okolje se je zadnjič na Tarči obnašala kot minister za gospodarstvo. Povsem sprejemljivo se ji zdi, da bo družba Magna Steyer lakirnico avtomobilov zgradila na najbolj rodovitni zemlji, nova kmetijska zemljišča pa bodo pridobili tako, da bodo posekali 66 hektarjev rogoškega gozda, ki ni samo eden redkih gozdov v okolici, ampak je tudi vetrna pregrada, ki ščiti Dravsko polje pred orkanskim vetrom, in še zadnje zatočišče številnim živalim. Vlada je za projekt odobrila tudi finančno spodbudo, in sicer nekaj več kot osemnajst milijonov. V sporočilu za javnost, v katerem ni niti ene besede o tem, kako bi projekt vplival na okolje, so zapisali, da ima ta spodbuda tudi nefinančne učinke, »kot so prepoznavnost Slovenije kot tujim investitorjem prijazno okolje, zmanjšanje brezposelnosti v Sloveniji, povečevanje dodane vrednosti na zaposlenega, zmanjšanje vplivov na okolje«. Proti neumnosti se je težje boriti kot proti zlu.

V hoški in miklavški občini so se že organizirale civilne pobude, ki nasprotujejo sekanju gozda. Uroš Macerl je kolegici Poloni Malovrh v enem od intervjujev povedal, da bi se morali civilne pobude in okoljska društva organizirati in združevati ter postati »problem za to državo«.

Saj res. Zakaj se pri nas zelena politika ni nikoli prijela oziroma ni bila nikoli dovolj jasna, glasna in odločna? Za levo usmerjene stranke, ki so se zataknile v preteklosti, se zdi okolje premalo radikalna politična tema, da bi jih zares zanimala, ne razumejo, da gre za skrajno sodobno stvar. Desni, ki se radi prilizujejo ruralnemu prebivalstvu oziroma kmetom, tudi ne morejo biti glasniki zdravega okolja. Malo politikov glasno podpira ekološke kmete in upošteva stroko glede odstrelov ogroženih živali. Ne razumem niti tega, kako je možno, da se stranke (leve in desne), ki imajo polna usta besed o patriotizmu in nacionalizmu, ki se bojijo, da bi begunci ogrozili slovensko zemljo, in so nas obdale z bodečo žico, z istim žarom ne borijo za to, da bi ta zemlja bila zdrava in brez pesticidov, za ohranitev gozdov in živali v njem, za zdravo vodo. Je lahko še kaj bolj patriotskega?

Politiki se ne zavedajo niti, da je vsak dan več volivcev, za katere je prav zelena politika najpomembnejša politična ideologija. Takšni časi so, da je naša ekološka in kulturna identiteta ista stvar. Tako kot so nova delovna mesta in zdravi prebivalci v čistem okolju lahko isti cilj, in ne dve ločeni ozvezdji, saj imamo samo eno državo.