S katero vejo znanosti bi se danes ukvarjal Frankenstein?

Leta 1815 je zagrmela indonezijska gora Tambora in povzročila enega najmočnejših vulkanskih izbruhov v novejši zgodovini človeštva. Njen pepel je povezal zemljine naravne in družbene ekosisteme. Ozračje se je tudi v Evropi ohladilo za več stopinj. Poljščine niso dozorele, marsikje je zmanjkovalo hrane, družbeni kronisti so si obdobje zapomnili kot leto brez poletja. In prav to leto so si za poletne počitnice izbrali štirje mladi Britanci, ki so preganjali deževni dolgčas v švicarski vili blizu Ženevskega jezera.

Vilo je najel George Gordon Byron – pesnik lord Byron –, ki se je hotel umakniti pred domačimi škandali, tabloidi in dolžniki. V Švico je povabil še prijatelja Johna Polidorija in romantičnega pesnika Percyja Byssha Shelleyja, ki ga je spremljala bodoča soproga, osemnajstletna Mary Wollstonecraft Godwin. Ker jim vreme ni dopuščalo sprehodov, veslanja in drugih dejavnosti na bližnjem jezeru, so si po cele dneve pripovedovali zgodbe, brali pesmi in poslušali Polidorijeve zgodbe o novih znanstvenih odkritjih.

Polidori je bil nadarjen zdravnik in raziskovalec, ki je tik pred švicarskimi počitnicami zagovarjal doktorat o mesečnikih na univerzi v Edinburgu. Medicinske raziskave je poznal enako dobro kot romantične umetnike, saj je poleg učbenikov zelo rad prebiral temačne fantazijske romane in grozljivke, ki so bile v viktorijanski Angliji zelo priljubljene (pozneje je tudi sam napisal uspešno knjižico o vampirjih The Vampyre, ki velja za eno prvih literarnih zgodb o človeških krvosesih). Byrona, Shellyja in Wollstonecraft Godwinovo je poskušal šokirati z opisi poskusov, ki so jih na usmrčenih zapornikih izvajali njegovi medicinski kolegi po različnih evropskih bolnišnicah in inštitutih. Trupla so stresali z elektriko ter opazovali, kako so se mišice krčile v sunkovitem plesu. Opazovalcem se je skoraj zdelo, da so oživela.

Polidorijeve pripovedi so se najbolj dotaknile mlade Mary. V sanjah si je živo predstavljala mladega znanstvenika, kako se je sklanjal nad neživim telesom in ga poskušal oživiti z električnim tokom, dokler ni nenaravni stvor odprl oči in jo pogledal. Sanjski prizor si je zapisala v beležko in čez dve leti izdala prvo različico knjige o znanstveniku Victorju Frankensteinu, novodobnem Prometeju, ki je hotel iz trupel sestaviti in oživiti novo bitje. Posledice nesrečnega znanstvenega poskusa so bile grozljive. Ustvaril je pošast, ki do danes pooseblja vse strahove pred novimi odkritji in opominja znanstvenike, da imajo lahko njihova dejanja zelo hude posledice, če zaradi radovednosti in častihlepja pozabijo na odgovornost.

Viktorijanska odkritja

Znanost in umetnost sta bili v (pred)viktorijanski Angliji devetnajstega stoletja tesno prepleteni. Znanost je postajala samostojen poklic. Plemiške in meščanske družine so rade gostile posebne znanstvene klube, na katerih so največji znanstveniki tistega časa predstavljali svoja odkritja. Matematik in filozof Charles Babbage je predstavljal idejo mehanskega računskega stroja, predhodnika poznejših elektronskih računalnikov. Zgodnji paleontologi so odkrili prva okostja dinozavrov. Škotski fizik James Maxwell je z matematičnimi enačbami opisal elektromagnetne valove. Astronomi so izračunali, da po našem osončju kroži planet Neptun, Charles Darwin je zapisal bogokletne dokaze o evoluciji in mikroskopi so pokazali, da številnih bolezni morda ne povzročajo temni uroki, ampak drobni mikroorganizmi.

Počitniška četverica je zato zelo dobro poznala najpomembnejša odkritja tedanjega časa. John Polidori je vedel za poskuse italijanskega biologa Luigija Galvanija, ki je z električnimi sunki prožil žabje krake. Prebiral je zapiske francoskih zdravnikov, ki so med revolucijo sedeli pod giljotino, opazovali odrezane glave in ugotavljali, ali bi jih bilo mogoče prišiti nazaj na telo. Na fakulteti je poslušal predavanje o znanem poskusu iz leta 1803, s katerim je v ženevski vili strašil sostanovalce – obešencu, ki so ga tresli z elektriko in opazovali njegove groteskne gibe. Spremljal je tudi poskuse Galvanijevega nečaka Giovannija Aldinija, ki je poskušal z elektriko oživiti živalska in človeška trupla, saj je v elektriki prepoznal iskro življenja. Čudežno novo energijo, s katero je mogoče oživiti mrtva telesa ali obuditi umetni stvor.

Mlada Mary Shelly je njegovim pripovedim dodala umetniško in človeško občutljivost, saj je v znanstveno grozljivko vpletla tudi strastno ljubezensko zgodbo in moralno dramo. Motivi iz Shellyjinega romana so postali univerzalni in so spremljali vsako novo prelomno znanstveno odkritje. Ambiciozni in faustovski Victor Frankenstein je bil najprej alkimist, potem je postal zdravnik, kemik, jedrski fizik, biotehnolog in računalniški programer. Njegovi znanstveni sodobniki so izvajali medicinske poskuse na taboriščnikih v drugi svetovni vojni, izumljali bojne strupe, razvili atomsko bombo, klonirali zarodke, križali superviruse in pisali algoritme za inteligentne morilske robote. Znanstvene metode za spreminjanje, preoblikovanje ali ustvarjanje novih življenjskih oblik še danes veljajo za »frankensteinovske«, saj nagovarjajo enake strahove kot pred dvema stoletjema. Srhljivi občutek, da bo človeštvo nekoč pogubila njegova lastna stvaritev.

S katerim področjem znanosti bi se danes ukvarjal Frankenstein? Bi učil umetno inteligenco na nevronskih mrežah? Vzgajal gensko spremenjene organizme v domačem laboratoriju? Ustvarjal človeške klone iz matičnih celic?

Obujanje mrtvih

Vsako zgodovinsko obdobje je imelo svojega Frankensteina, se je strinjal profesor Damijan Miklavčič iz laboratorija za biokibernetiko na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko.

Na prelomu tisočletja so podobno vlogo odigrali dinozavri v filmu Jurski park (1993). Ustvarjalci so – podobno kot nekoč Mary Shelly – zelo dobro ujeli občutja in znanstvene trende tedanjega časa. Mediji so objavljali znanstvene novice o uspešnih poskusih kloniranja, zato se je film z nekaj domišljije zdel skoraj verjeten. Samo nekaj let po Jurskem parku so znanstveniki namesto dinozavra ustvarili ovco Dolly – prav tako iz celice odrasle samice. Kloniranje je na prelomu tisočletja izpolnilo vsa frankensteinovska merila. Biotehnologom so očitali, da kršijo naravne zakone, da se igrajo boga in lahkomiselno ustvarjajo pošasti, je povedal sogovornik. Največji strahovi so se razblinili šele čez nekaj let, ko smo spoznali omejitve nove tehnologije in jo bolje razumeli.

Podobno je veljalo za izvirnega Frankensteina. Viktorijanski znanstveniki so kmalu ugotovili, da je med trzanjem žabjih krakov in obujanjem mrličev zelo velika razlika. Tedanja znanost ni poznala delovanja imunskega sistema, ki je zelo pomembno za presajanje organov. Niso vedeli, kako hitro začnejo odmirati celice, če kri preneha krožiti po telesu in povzroči nepopravljive posledice. Po drugi strani danes niti ne pomislimo, koliko nekdanjih frankensteinovskih pošasti srečamo vsak dan, je dejal Miklavčič. Električni defibrilatorji za pomoč ob srčnem zastoju so zelo podobna tehnologija za oživljanje, kot jo je uporabil literarni znanstvenik. Ljudje s presajeno ledvico, srčnim spodbujevalnikom ali bionično protezo pa niso prav nič grozljivi, čeprav živijo s pripomočki, ki so nekoč veljali za frankensteinovske.

Sodobna medicinska tehnologija v marsičem presega domišljijo Mary Shelly, je pojasnil raziskovalec, ki proučuje vpliv električnega toka na biološke sisteme. Z električno stimulacijo določenih predelov možganov znamo vplivati na depresijo, blažiti simptome parkinsonove bolezni in celo upravljati globoke možganske strukture. Naučili smo se številnih tehnik oživljanja po srčnem zastoju, umetni komi, podhladitvi ali hudi telesni poškodbi. Raziskave matičnih celic, umetnih nevronskih mrež, elektronske očesne mrežnice in laboratorijskega vzgajanja nadomestnih organov so zelo obetavne. A kljub temu še dolgo ne bomo prestopili meje, ki je mikala literarnega doktorja Frankensteina, je prepričan Miklavčič.

Nekatere težave so zelo praktične. Če odmre preveč tkiva ali možganskih celic, telesa ni več mogoče popraviti ali oživiti. Umetna roka je velik inženirski izziv, saj tako kompleksnega organa še ni mogoče izdelati. Enako omejeni smo pri izdelavi umetnih čutil, saj se slušni aparati in očesni vsadki še ne morejo niti približno primerjati s pravim ušesom ali očesom. Poleg tega danes vemo, da so povezave med tkivi in organizmi izjemno zapletene, ker so v naših organih zapisani tudi izkušnje in spomini našega telesa, ki jih še tako dobri umetni organi nimajo. Zato se pri raziskavah biokibernetike zelo hitro srečamo tudi z vprašanji, ki niso nujno znanstvena. Je posameznik s presajenimi tujimi ali vzgojenimi organi še vedno ista oseba? Bi se naša zavest sploh znala zbuditi, če bi se znašla v neznanem telesu ali računalniškem oblaku?

Večno življenje

Ljudje niso nikoli znali ločiti dovolj napredne tehnologije od magije, je pred več kot petdesetimi leti zapisal britanski futurist Arthur C. Clarke. Zato ni nenavadno, da v znanstvenih odkritjih še vedno prepoznavamo podobe starih alkimistov, prometejev ali čarovnikov, se je pošalil strokovni direktor Biobanke in Educella ter raziskovalec matičnih celic Miomir Knežević.

Knežević je prepričan, da imamo zaradi mitološke in literarne tradicije še danes prevelika pričakovanja in strahove do znanstvenih odkritij. Za frankensteinovske obveljajo vse znanosti, v katerih hočemo prepoznati alkimistični kamen modrosti: čudežno snov, ki pretvarja nežlahtne kovine v zlato, odgovori na vsa vprašanja in je nujna za pripravo eliksirja življenja. Ta kamen modrosti smo nekoč iskali v matematiki, nato v kemiji, biologiji in drugih naravoslovnih znanostih. Danes pa upamo, da nam bo vse odgovore prineslo veliko podatkovje, računalniki, umetna inteligenca, nevroznanost in raziskave matičnih celic, ki obljubljajo večno življenje. Ter se jih hkrati bojimo, je dodal.

Strahove pred zlorabami matičnih celic in znanstvenimi iskalci večnega življenja so zelo dobro povzeli ustvarjalci filma Otok (2005), je povedal Knežević. Ljudje želimo umreti mladi, ampak čim pozneje. Hočemo ohraniti izkušnje in spomine, a hkrati ohranjati mlado in zdravo telo. Ker staranja najbrž nikoli ne bo mogoče ustaviti, so znanstveniki v Otoku predlagali drugačno rešitev. Premožne stranke so lahko naročile svojega klona. Ko so zbolele ali se postarale, pa so njihovo zavest preselili v klona in jim podaljšali bivanje še za eno življenje.

Pri tem procesu so morali biti pozorni na pomembno podrobnost. Kloni so morali razviti svoje osebnosti, da so njihova telesa in organi delovali normalno. Pri ljudeh ni mogoče neposredno uporabiti procesov, ki jih uporabljajo dolgoživi grenlandski morski psi, želve z Galapagosa ali mikroorganizmi, ki lahko brez življenjskih funkcij mirujejo tudi po več sto ali celo tisoč let, je razložil Knežević. Mi smo veliko bolj zapletena življenjska oblika, saj nam lahko že predolgo umetno spanje ali koma pusti resne zdravstvene posledice ali popolnoma spremeni našo osebnost. Scenaristi Otoka so pravilno pokazali, da organi nikoli niso samo organi – naj jih vzgojimo iz matičnih celic ali natisnemo s trirazsežnim tiskalnikom. Tudi oni namreč hranijo spomine na vsako našo izkušnjo, strah in doživetje, brez katerih bi se zavest najverjetneje razblinila.

Prav spomini in utelešenje zavesti so verjetno največje ovire za večkratno podaljševanje življenja. Ampak tudi to ne pomeni, da se bodo znanstveniki ustavili in prenehali iskati načine za preseganje naših bioloških omejitev. V nekaterih azijskih državah se je že mogoče naročiti na genske terapije. Raziskovalci so uspešno spremenili genski zapis v matičnih celicah in jih pomladili. Nekoč bomo skoraj zagotovo znali tudi pri sesalcih in ljudeh izpeljati partenogenezo – nespolno razmnoževanje, pri katerem se zarodek razvije iz jajčne celice brez oploditve, kar teoretično pomeni, da bi lahko vnukinja rodila svojo babico. Podobno hiter razvoj pričakuje Knežević tudi na področju informatike, saj številni raziskovalci in tehnološka podjetja vztrajno iščejo načine, kako posneti in shraniti vse informacije v možganih.

Romani o sodobnih znanstvenih Frankensteinih nam prinašajo izjemno pomembne premisleke, kakšne so lahko posledice človeške radovednosti, želje po večnem življenju in faustovski vsevednosti, je prepričan Knežević. Umetnost nam pomaga misliti, katere varovalke in pravila bi morali spoštovati raziskovalci, da ne bi dejansko ustvarili pošasti. A se je treba vedno opomniti, da literarnih metafor ne smemo jemati preveč dobesedno, saj pisatelji, režiserji in drugi ustvarjalci radi pretiravajo. Resnične nevarnosti pa se ne skrivajo v skritih znanstvenih laboratorijih, ampak v političnih kabinetih, sejnih sobah zasebnih korporacij ali v garaži neznanega terorista.

Znanost kot grožnja

Damijan Miklavčič in Miomir Knežević nista hotela ugibati, s katero znanostjo se bo v 21. stoletju ukvarjal prihodnji Victor Frankenstein. Strinjala sta se, da se bodo v prihodnjih letih znanstveniki vse bolj povezovali in skupaj iskali rešitve za največje probleme sodobnih družb – okoljsko krizo, pomanjkanje energentov, degenerativne bolezni in druge posledice daljšega življenja. Zato bodo najpomembnejša nova odkritja prinesla prav sodelovanja med inženirji, kibernetiki, biotehniki, fiziologi in drugimi življenjskimi znanostmi. Prav tako sta menila, da strahovi pred prihodnostjo zastirajo nekatere zelo realne probleme, na katere niti ne pomislimo.

Miklavčič je povedal, da ga včasih zaskrbi vse večja dostopnost orodij za analiziranje in spreminjanje genoma, saj je mogoče domače biotehnološke laboratorije kupiti že za nekaj tisoč evrov. Nihče ne more predvideti, kakšne učinke bo povzročil gensko spremenjeni losos – močnejši in hitrejši od naravnih vrstnikov –, če ga spustimo v naravno okolje. Toda po drugi strani je soška postrv skoraj izginila zaradi človeškega naseljevanja tujerodne živalske vrste, ki ni bila gensko spremenjena in ne vzbuja frankensteinovskih strahov.

Zaskrbljenost zaradi morebitnega biološkega terorizma ali pobeglega umetnega supervirusa je prav tako utemeljena, je dodal Miklavčič. Ampak se mu zdijo precej nevarnejše bakterije, odporne na skoraj vse vrste antibiotikov, ki jih v okolje s komunalnimi odplakami izpuščajo bolnišnice. Podobno je razmišljal tudi Knežević, saj je opozoril, da na znanstveni razvoj in dostopnost najnovejših terapevtskih metod ne bodo vplivale literarne pošasti, temveč najbolj običajni človeški dejavniki. Politični in ekonomski interesi, družbena neenakost ter mentorji, ki bodo – ali ne bodo – mlade raziskovalce opozarjali na njihove etične in človeške omejitve.

Umetno bitje iz romana o Frankensteinu ni bilo hudobno. Bilo je le prestrašeno, osamljeno in zapuščeno, kar so najbolj univerzalni izviri človeškega zla. Enako se bodo najbrž počutila tudi vsa prihodnja nenaravna bitja, ki jih bo ustvarila človeška radovednost – kloni, roboti ali umetna inteligenca. Le da človeštvo tokrat ne bo smelo ponoviti enake napake.